Lisca, 31.5.2025 (sob), Okoli Kozjanskega - v Savinjo

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2691982/

O, fak! To se pa ne bo izšlo! je bila zadnja misel pred preklopom na preživetveni način.

Žal se ta zgodba začne s koncem, ki je močno začinil sicer gurmanski dan.

Vreme je nekako letošnje majsko - vsak dan napoved dežja ali pa vsaj oblačnosti ali pa vetra. Ampak ok, nova paradigma je, ne razburjaj se, čakaj na big day in takrat uživaj. Tokrat me je Krešo v sredo zvlekel na Orešje pod oblačno nebo za nekaj oreškanja. Še vedno poln Madžarske spremljam vreme bolj z enim učem, kolegi pa tudi niso pretirano bojeviti. A za soboto kaže dobro in kondorji se nekaj menijo. Sam nimam letalnih načrtov, vikend pač, menda naj bi šli nekam hodit. Sobotno jutro tako urejam račune, a družinska debata sploh ne pride do mojega načrta za vzpon na Sljeme, sistem se že prej razpade. Med pospravljanjem po hiši tako dozori odločitev, da se ob 12h pridružim kolegom na Bregu.

Orešje zna bit triki danes. Uroš hvali dan, napoveduje ponovitev FAI75 izpred nekaj tednov, Aleš mora kmalu na neko 60ko, Drago ne reče nič, bo počakal, kaj bo zrak povedal. Gor je že nekaj pilotov, nekaj jih je že odletelo dol, razmere zgledajo v redu. 

Grem za Urošem in Dragotom, Scala se lepo sestavi in mirno odletim, a izgubim zanko za žakelj, pa si je treba z rokami pomagat v vrečo, potem pa na delo. Po nekaj minutah praskanja me nad vikendom le vzame gor. Drago in Uroš sta bojevita, saj oba kmalu porineta čez, na Metni vrh. Drago visoko, Uroš pa nizko in se kmalu vrne. Sam se iz 1,4k  raje vržem najprej na Rudenik, pa da vidimo kako bo šlo. Tam je vse mrtvo kljub lepim bazicam zgoraj. Stisnem rep med noge in jo ob bregu ucvrem nazaj. Isto počneta kolega, a onadva že zelo nizko v dolini. Ajaj. Oklenem se nekih balončkov, da se prišlepam nad greben, tam zamenjam dvigalo in naprej na 1,4, ki jih porabim za povohat, kaj je pod bazo malo naprej. Ta me vzame gor do megle na 1,7k. Ok, otvoritev je narejena, Bohor se mi ponuja, plan za FAI75 oživi. Vetrnik, pa Celjska koča, Kum in nazaj na Lisco ali vsaj Breg. Kdaj, če ne danes? Zanimivo, na logistiko v primeru curaže sploh nisem pomislil..

Čez Bohor gre gladko, popravim pri koči, ciljam na Vetrnik, nad katerim pa ni baze. Tipam in upam do 1,4k, kmalu zatem obrnem, še pred Vetrnikom, jebiga, najprej je treba ne scuret. Ravni log priklopim še nad 1k, od tam pa do baze. Imel sem namen letet konzervativno in se vračat po Bohorju, pa pred preskokom na Rudenik na sever, a se načrt prilagodi in se zdaj, izpod baze na skoraj 1,8k vržem čez Kozjansko. Višine je dovolj, orientiram se po redkih bazah, ki sicer ugašajo, a vseeno nakazujejo, kje mi sicer dela. 

Ko drugič popravim, se mi zazdi, da bi lahko spustil Rifnik, kjer sem nameraval pobirat za proti Celju. Pot mi prekriža nekdo z rdečim Ozonom (izkaže se, da je bil Špiralek) in nakaže dviganje, pa si premislim in odvijem nad Rifnik. Vse se mi smeji, saj mi je prvič po dolgem času uspelo prečit Kozjansko. Mala zmaga! Kolega gre okoli hribčka in imam občutek, da gre pristajat v Šentjur. Meni kucelj po pričakovanju da, no, le 1,1k, ampak dovolj, da grem lahko naprej. Imam slab občutek, na naslednjem kuceljčku vihra zastava v jugu, a na privetrni strani same hoste, rešitve so le zadaj. Mora zagrabit.

Med guncanjem le napraskam 200m in lahko grem poskusit na na naslednji hrib, kjer si izberem eno muldo, ki naj bi dala. Je malce lažje, ker so v dosegu travniki za pristanek, če se ne bi izšlo. A hribček zagrabi in me dvigne za 300m, dovolj, da vidim čez in imam Laško v doletu. Nad grebenom gre bolj sproščeno in kmalu rukne na 1,6k. Ok, zdaj spet lahko razmišljam o trikotniku in grem raztegnit proti Celju. V naravi se mi je zdelo, da sem precej bližje mestu, ko se to izkaže kasneje na treku. V zraku nimam prav dobre orientacije. Nočem tvegat s povratkom, pa že na že na 1,5k obrnem nazaj. Pri Celjski koči zapiska in evo veselja do baze, zdaj že na 2k. 

V glavi imam, da je treba it na Gozdnik in porinem nad Malič. Začnem razmišljat, kako naprej. Idealno bi bilo nekako čez Kopitnik, pa obrnit Kun, nato pa nazaj do Lisce. Ok, pa poskusimo. 

Pred grebenom, nad nekim kucljem vidim nekoga pobirat. Uporablja južne sape, kot jaz  prej; visi kot šmrkelj obrnjen na jug in gre skoraj na mestu gor, vsake toliko obrne. Tudi sam tam popravim višino in potem na jug. Na prednjem grebenu da, a me močno zanese nazaj. Čez 1,5k ne gre. Kam zdaj? Na Povčeno, k Frančeku ali naprej v Kopitnik. Še vedno upam, da se bom nekako prigoljufal na južno stran. Zrak me strezni, pri hribu gre kljub občasnemu piskanju v povprečju  dol in odvijem prti Rimskim, po ovinku do Frančeka. Tam nekaj zagrabi, veselo zavrtim in se že zahvaljujem Frančeku za novih 1,5, ki mi bodo dale možnost za čez Kopitnik proti Kumu. A na dobrih 0,7k se veselje neha in porinem naprej. Jasno postaja, da je današnje zgodbe počasi konec. Naslonjen na breg rinem proti vzhodu, da bi našel še kak balon. Res že nizko se le predam in obrnem. Iščem pristanke in se skušam privlečt čim bližje Rimskim. 

Očitno letim z jadrilico, saj se udobno vrnem pod Frančeka. Ugotavljam, da se mi ne bo treba mučit s pristajanjem na nekih zaplatah, najbrž lahko pridem celo do uradnega pristanka. V tistem še nekaj popiska. Obrnem, da bom imel lažjo dolet do pristanka. A glej hudiča! Kar gre gor in spraskam se čez 0,8k preden crkne. 

Z vsakim metrom dviga se mi pred očmi spet bliska skok čez Kopitnik. A steber se spet prekmalu ustavi, nekje v višini starta na Kopitniku. Pihlja z juga, morda pa poberem vzhodna kuclja, pa potem ob vzhodnem bregu na vetru pririnem do markotove hiše na Širju? Zapodim se v sedlo med Stražnikom in vzhodnim kucljem. Požira, jasno, v zavetrju, in pohodim gas. Ne bo šlo čez sedlo, pa obletim nižji kucelj po levi. Spredaj, na jugu, bo zagotovo butnilo gor!

Pa ni. Med guncanjem in kakšnim piskom tu pa tam me lepo požira. Grem nazaj? Uf, nič pametnega ni v dosegu. Če ne bo zagrabilo, bom pristal na katerem od travnikov malo naprej. Ampak jeba, samo tonem, travniki niso v dosegu. En je čez Savinjo, a močno v bregu, čez železnico. Desno za neko bajto je nekaj trave, a vse polno dreves in drotov, možnosti čistega pristanka v tem rokenrolu so blizu ničle.  

O, fak! To se pa ne bo izšlo! je bila zadnja misel pred preklopom na preživetveni način. Ciljni travniki predaleč, čez reko in železnico pretvegano, na cesto nemogoče. Edini prostor je še reka. Nizek vodostaj, mirna, plitva. Najmanjše tveganje, sploh ob obali. Odvijem nad reko, zagledam prodišče na desnem bregu, ga naciljam in pristanem. Z eno nogo še po vodi, z drugo na suhem, dva koraka in sem na tleh. Zabremzana Scala se sesede stran od vode, na grmovje.

Fak! Ne morem verjet, kako dobro se je izšlo. Ne morem verjet, kako sem lahko tak idiot, da sem se sploh spravil v ta položaj. Ne pizdim. Sem osredotočen, saj vem, da čeprav je najhuje mimo, zgodbe še ni konec. Sem cel, le desno peto, s katero sem pristal v vodi, čutim. Oprema je vsa ok, Scala je lepo položena na nizko grmovje, špage so poravnane zunaj, gurtne še na zicu.

Reševanje cote ne bi bilo omembe vredno, če ne bi bil neroden pri sestopu z nekega grma, na katerega sem stopil, da sem odlomil vejo, na kateri je bilo ujetih par špag. Zadnji meter nisem vedel, kako zlesti dol, pa skiočim nazaj, pri tem pa s kolenom butnem ob neko vejo. Praska pač. Ampak ne, po nogi se mi ulije kri. Koji k?! Papirni robci, pa povoj iz prve pomoči ustavijo krvavitev. Nimam se časa zajebavat s tem, treba je pospravit Scalo. 25 min po pristanku, je krilo rešeno. Še spakiram, pa gremo. Enkrat med pakiranjem kliče Uroš, kje da sem? Pride pome. Lepo! 

50min po pristanku sem spakiran in odpravim se na zahtevno pot do ceste nekaj metrov nad menoj. Strm breg prekrit z naplavljenimi smetmi in vejevjem prerašča džungla rastlinja, v katerem prednjačijo velike koprive. Pomagam si večjo odlomljeno vejo, ki služi za razmikanje rastlinja in kot oporna palica. Dvajsetkilski nahrbtnik na hrbtu prav nič ne olajša plezarije. Res sem bil vesel, ko sem preko ograje končno le splezal na cesto.

Pokličem Uroša, ki kmalu pride in naju odpelje na Lisco. Skimuje in se muza ob moji zgodbi zaključka. No, konec dober - vse dobro. Vseeno me žre, ali sploh objavit let ali ne. Po notranjih nihanjih ga le objavim. Naredil sem neumnost, naj bo za negativni zgled. Itak, kdo pa gleda? 

Na terasi potem spijeva pivo al' dve in predebatirava dan. Zgleda, da je bilo kar triki. Z Dragotom sta gladko scurela, saj Rudenik ni zagrabil. V dolini nanju naleti Wosa in Dragota zapelje gor še na eno rundo, Uroš počaka brata, ki je že prihajal ponj(u) in zaključi za ta dan. Aleš se je kar naletel, a na Bohor se ni uspel prebit in scurel v Podvrhu (zame klasika curaže). Zanimivo, kasneje berem, da sta tudi Mojca in Rok Lorger kar borbala na Rudeniku. Zgleda, da sem imel kar srečo, da sem se tam pobral in odkopitljal naprej.

Doma sem dokaj pozno, Iza je sama in jo je treba peljat na sprehod. Pozno je, boli me peta in praska na deni nogi, pa jo spremljam kar z piciklom, njej je vseeno, da le gre. Ko se vrneva, se le spokam iz prešvicanjih cot in pod tuš, nato pa previt prasko. Ko jo tako pobližje pogledam, vidim da v rani če vedno nekaj čemi in s pinceto potegnem ven centimetrski košček lesa! Ajme, ajme! Razkužim in polepim to sranje, pa spat. Adrenalin še drži in noč praktično prečujem. Bolečine v kolenu niso kritične, le zaspat se ne da.

Seveda potem še dneve premlevam, kaj za vraga se mi je to dogajalo, da sem tako zabluzil in  kaj vse bi lahko naredil bolje. Dobra šola za drugič.

Vseeno mi pred očmi najbolj ostaja prizor, ko sem vrtel nad velikim rjavim ptičem z belim repom. Belorepec?