Orešje, 11.5.2025 (ned), končno vnebovzetje!

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2686870/

Po prvomajskih praznikih se ta vikend vreme spet letalno sestavi. Ampak oba dneva sta zasedena z družbenim dejavnostmi. Ok, sobotnega sprehoda ob žici ne morem odpovedat, ohranjanje znanstev je le prednostno, za nedeljsko proslavljanje davidove desetletnice na Žejnem pa se lahko opravičim in si izborim čas za poskus luftanja.

Medtem, ko se mi v soboto sprehajamo po Ljubljani, se okoli lepo in na polno leti. Tahudi iz Gorenjske leteče zaključujejo x-slovenija v Braslovčah z obratno nad Rimskimi, Uroš ureže skoraj 80km fai z Lisce. Skratka - letalni dan D.. Ma dobro, kaj čmo, jutri se obeta podoben dan, pa da vidimo.

Mitja nekaj omenja Smuk, pa ga pobaram kako in kaj. Gredo družinsko skupaj z Moleki, fotra letet, ostali na špancir. Sicer so tudi s Smuka lepo leteli in ni razloga, da ne bi tudi v nedeljo, ampak šibi me logistika - tja se mi ne gre scuret, če pa odletim, pa je jeba spet prit do avta. Napoved je obetavna tudi za naše kraje. Fajn termično, vetrovi pa jugovzhodni do severovzhodni. Torej Orešje ali Vetrnik.

V nedeljo se na vabilo za vzhodne starte nihče ne odzove, leteči kondorji gredo na Lisco. Tako se proti poldnevu odpravim sam. Postaja pove, da je na Orešju že JV, pa grem tja. S seboj imam tudi popravljeno vrečo za Vetrnik, če bi me slučajno zaneslo tja gor.

Parkiram na sedlu, kjer nek možak snema gozdne poti. Kao Google street view, zanimivo. Na kratko poklepetava in greva vsak po svoji poti. Start me pričaka v visoki travi. Mater, dolgo nas ni bilo tu! Lepo vleče gor, malo v sunkih, ampak pretežno v pravo smer. Na nebu kumulusi. Skoraj idealno. Le ptiči kvarijo vzdušje, kajti  letajo nizko, pa še mahajo poleg. Ni mi jasno. Klinc, tu sem, grem poskusit pa bo kar bo. Po dolgem neletenju se skrbno pripravim. Ocenim, da sem morda pretiraval z bundo, a naj mi bo toplo, saj zna bit na 2k že hladno.

Od prve lepo dvignem Scalo, a se veter ne more odločit kaj bi. Naslonim se na gurtne in se vržem dol, toda ne zagrabi takoj, tako da z ritjo podrsam po robu ceste, preden mi tik nad goščo le prime. Za las sem se izvlekel. Zunaj takoj gor in igra se začne. Slab start mi malce zagreni zadovoljstvo ob ponovnem srečanju s Pečino.

 

Sledi nekaj pajsanja okoli starta, od kod vidim jato ptičev nad Silovcem, pa potem še nad gradom. Grem potipat proti gradu in skoraj scurim. Na Pečini malo poberem za drugič nad grad, kjer pa zdaj le ubodem nekaj, kar znam zvrtet. Ringlšpil v modrino, meglice se nad menoj pojavijo šele, ko se dviganje že ustavi. OK! Otvoritev na 1,8k je super uspela, zdaj pa po planu naprej.

Prej sem razmišljal, kaj bi danes, nek cilj moram sledit, da bo zanimivo. Nekega splošnega vetra ni, tako da ni za odletet z vetrom, Za kak fai trikotnik, kot urošev včeraj nisem čisto prepričan ne vase, ne v razmere. Že dolgo si želim povezat Orešje in Kum s povratkom. To bi bilo danes idealno in tudi zgleda izvedljivo. Torej na Kum in nazaj!

S Scalo se mi zdi Bohor v doletu, do Lisce je videt lepo kumulostrado. Pri Koprivnici popravim za 500m in naprej, naravnost na kočo na Bohorju. Imam občutek, da se peljem z avionom. Pri koči računam na dviganje, pa ga ni. Rinem naprej čez grapo, kjer je tudi vse mirno. Imam avion, a dvomim, da se bom čez Mrzlo planino privlekel do Skalice, zato odvijem proti dolini. Nad Stranjami res nekaj zabrbota, a ne uspem pobrat in se prestavim na Pokojnika, kjer pa zrak le oživi. Kot ponavadi tukaj, je kar živahno, vendar mi je ok, saj gre v povprečju lepo gor in splezam čez 1,7k. Lisca mi je v doletu. Vidim nekoga  na grebenu Rudenika, ki se potem zunaj lepo pobere. Oblačnost se gosti, tudi krajina okoli ni nič kaj osvetljena, Kum je temi, proti Celju je tudi zelo pokrito, le Dolenjska v daljavi je še v soncu. Ampak gradient je in ta oblačnost se mora od nekje polnit, si mislim. Jasno je le, da bo treba obrnit pred Kumom.

Usmerim se na malo Lisco, pred Ješivcem pa se zaletim v lep, miren steber in spet sem čez 1,8k. Še pravočasno grem iz stebra, saj sem že zelo blizu megle, pa še potem nekaj časa dviguje, da se dotaknem 1,9k. Krasno, še dela! Odločim se skočit še na Čelovnik, pa potem nazaj. Tam bo ziher dalo, edini pisk na poti tja sem kar spustil. Pa potem ni dalo. Obrnem na 36.km. Računam na še osvetljeni Radež, vendar zaman. Posavsko hribovje je še v soncu, vendar ni več v doletu. Oklenem se upanja, da bo pred Lisco še kak stebriček, da se privlečem čez Metni vrh, a razen nekaj švohnih piskov, ki jih zaman obrnem, ni nič. 

Naslonjen na beg se želim čim dlje obdržat v zraku, saj nikoli ne veš. Na obrazu čutim nekaj dežnih kaplj. Še to! Kmalu se znajdem res nizko in treba si je izbrat pristanek. Kriza. Vse, kar ni hoste je preštrikano z droti. Izberem si en travnik, pa opazim, da je tam trava do pasu in si hitro izberem drugega, manjšega ob cesti. Proti koncu zbijanja višine z ostrimi zavoji vidim, da ne bom zvozil čez zadnjo smreko. Lahko le še malo odvijem, da grem okoli vrha in z nogami skozi vrh naslednje smreke, pri tem pa z levim ušesom zapnem vrh drevesa poleg. Slalom na kol. Nog ne utegnem izvlečt iz žaklja in pristanem v drsanje po riti ter se ustavim meter pred neko jebeno bajtico sredi travnika. Aaah! Konec koncev se je dobro izteklo, jaz sem cel, krilo je celo. Vseeno sem jezen nase kot ris. Zmanjkalo mi je zbranosti za normalne pristanek, saj je bilo prostora vseeno dovolj.

Prestavim se čez cesto na delček pokošene trave, zic pod kozolec, pa hitro zlagat krilo, saj že malo kaplja. Dežek hitro presahne in s strahom pregledam krilo. Vse je celo, le v celicah je nekaj smrekovih vršičkov in malo smole na prednjem robu. Uf, malo olajšanja.

Ko sem spakiran, nebo ni več zabito, modrina nad redkimi oblaki. Objavim let in grem peš proti Sevnici, vmes seveda štopam. Lisca pravi 4-7m/s juga. Ajoj! Če bi bi bil zdaj gor, bi lahko odletel nazaj. Še vedno tli upanje, da ustavi kdo, ki gre ravno zdaj na Lisco. Tako hodim, štopam in berem klepet kolegov. Pa pokliče Matic. Kje sem, on se ravno pelje iz Sevnice, lahko pride pome. Prelepo! S Katjo se res pripeljeta nazaj, me pobereta in dostavita prav do avta na Orešju. Med vožnjo tudi opazujemo nebo, ki še vedno zgleda privlačno letalno. Prijetno druženje želimo zaključit v Pineli, ki pa je zaprta. Ne dam se čisto in pri Erbanu le najdem priložnost, da ju hvaležen povabim na pijačo. Trčimo na dober dan!

Doma me pričaka trojno kosilo z Žejnega. Okusno škotsko govedo. Dan je rešen, abstinenčna kriza je presekana.

Slab start in in katastrofalen pristanek sta malce zagrenila sicer lep let. Ko ga kasneje postavljam v kontekst dneva, ugotavljam, da "imam še prostora za napredek". 

Kondorji so lepo letkali okoli Lisce, a so večinoma že pristali, ko sem priletel nad domači hrib. Erzo je med mojim letom čez Bohor, po drugem startu, odletel čez 100 na Vrhniko, a pri tem kršil, ostal brez točkovanja, kasneje pa skril trek.  Tibor je bil ta, ki sem ga videl pobirat pred Lisco. On je precej nižji pobral tisti pisk, ki sem ga spustil na poti do Čelovnika in pod gosto oblačnostjo odletel čez Malič do Celja. Na Smuku so nekaj pocureli in nekaj naredili na popravcu, eni so lepo odleteli. Triki dan.

Sam bi moral gledat širše in se prej obrnit, najkasneje na Lisci. Preveč sem zaupal v dviganja pod bazami. Z Lisce bi udobno priklopil Metni vrh in ostalo bi še zaloge za glajd nad še osvetljenimi grički. Pohlep me je kaznoval.

Enako me je kaznoval tudi na povratku. Udobno bi lahko odvil nad Ledino, morda še čez Sevnico in zadeve bi bile precej lažje kot v temni grapi pod Lisco. Vse to bi lahko premislil med letom, a sem se preveč togo držal načrta. No, vsaj Kumu sem pravočasno odpovedal in preklopil na rezervni načrt, ki ga pa potem nisem dovolj prilagajal stvarnosti v naravi. 

Eh, dobro je bilo. Končno enkrat zadel otvoritev na Orešju in fajn letenje do Lisce oz. Čelovnika, potem pa še noro dobra logistika do avta. Lepo je imet prave kolege.