Orešje, 14.5.2025 (sre), Madžarka - popravni je uspel!

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2687693/

H&F https://xcglobe.com/flights#show-flight/2687757/

Vreme je precej muhavo. Gradient je dober, a nebo oblačno. Po nedeljskem letenju sem malce potolažen in mirno gledam naprej. Za sredo se že nekaj zadnjih dni prerokuje jasnina z jugom ob dobrem gradientu. Zamislim si lahkoten dan z dopustom, saj ga imam več kot dovolj. Kaže na Orešje, nekaj se dogovarjamo.

V torek proti koncu službe pokliče Lenart - prometna nesreča, hvalabogu je on živ in zdrav, le neskončno jezen sam nase. Rešujemo zagate z avtom, mirimo Lenarta. Zvečer asistenca odpelje pežoja Derendi, on dobi nadomestno vozilo. Začasno rešeno.

Sredo začnem z obiskom kleparstva, da se dogovorimo glede popravila - bo pokrpan in vozen do nedelje, ostalo kasneje. Doma še pimpam opremo, na koncu se mi že mudi, zamujam s planom, saj si privoščim gor it peš. Že na poti zaznam kar opazen veter. Hm, če je vetrovno že na tleh, kaj bo šele višje?! In res, ko prisopiham na lepo pokošen start (vsa čast Toniju), je jasno, da je vetra za izvoz. Na meji dobrega okusa. Ptiči se nekaj pasejo okoli, a visoko ni noben. Ok, ura še ni cajt. vendar se bo kmalu treba vrečt v zrak. Poskusim na hitro popravit vrvice na žaklju, a ne gre - je že 100 krat štukano. Vrečo postavim nazaj in upam, da bodo vrvice zdržale še par dni. 

Vmes veter pošteno nažiga, a imam zaupanje v Scalo, da bo šlo. V miru se pripravim, ne oblečem se preveč, bunda bo zadostovala za špičke na 2k, nižje pa ne bo tak mraz. Coto razgrnem, predno grem v topla oblačila in zic. Veter, postaja pravi 6-11m/s, mi skalico ves čas prestavlja višje in nekaj rola, ko pa zagrabim za gurtne pa jo še enkrat napne in potegne, da zapletene štrike poveže v grdo kepo špag. Godljo poskušam nekako spravit narazen, a mi ne gre, veter pa pri tem tudi ne pomaga. Odločim se to rešit proper, pa četudi traja pet minut dlje. Godljo odnesem daleč nazaj, kao v zavetrje, zic in topla oblačila dol, zamenjat špegle in besno na delo. Delam po pravilih za hitro razpletanje, a se kar vleče. Mitja nabija, kako vsi letijo na Balaton. Stisnem zobe, diham in razpletam. Ko je po eni uri končno vse narazen, se mi skoraj potoči solza sreče. Bes jo zadrži. Vmes so se tudi ptiči že dvignili in vrtijo višje. Kljub vsemu nočem hitet, tako pač je, potrebno se je umirit in osredotočit na vsako podrobnost, da bo ja vse v redu.

Drugič pripravljen se začnem borit s sveže pokošeno travo v špagah ter s še vedno kar močnim vetrom. Nekajkrat popravljam, slednjič pa se s Scalo le lepo sestaviva in grem. Po dveh korakih me veter spipa s tal kakšnih 30m navpično navzgor. Opla, to danes bo še pestro! 

Zunaj spusti, zagrabi šele pri Silovcu, tam makadam na jurčka, že močno nazaj, a še prenizko, da bi se spustil. Prej grem še na Japico, tam pa prava otvoritev na skoraj 1,7k daleč nazaj. Ok, to je to, gremo!

Nosi me proti Strahi, a popravljam proti vzhodu, da bi dosegel zahodni rob Ifke. S prstom po zemljevidu je to prava pot na Balaton. Opcije dneva je bil tudi kak trikotnik, a vetra je veliko preveč, pa ga ga bom porabil. Obračam vse živo, ne želim zacurit. Orientiram se po švohnih bazicah, ki kažejo kje bi lahko šlo gor.  Kar drži, dan upravičuje potencial napovedi. Vrtim v modrino, meglic na vrhu ne dosegan saj višine niso bogvekakšne, a so dviganja dovolj na gosto, da gre, sicer zelo makadamsko, a gre. Tako pridem do grebena Ivanjščice,  zamislim si en breg ki me res lepo vzame gor. Prvi lep in miren steber danes. V slast. 

Malce sem pričakoval, da bo greben držal, pa niti ni. Tudi naslednji ciljni breg se nekako ni izkazal. Zahteva veliko telovadbe za malo višine. Po moje bi tu moralo iz dolinice butnit gor, a vidim, da ptiči pobirajo na južnem, nižjem grebenu. Zdaj vem za naslednjič. Tu se potem le nekako poberem, zdaj že krepko na severni strani Ifke in treba se je spustit na ravnico. Zame popolnoma nov svet. Če odmislim Makedonijo, čiste ravnine še nisem letel. Oklenem se načela, ki me je enkrat nizko rešilo v Pelagoniji. Predpostavljam, da se steber odlepi nad naseljem, iščem ga nizvetrno. V neki vasici (Tužno) se predvidevanja uresničijo in za vasjo mi že kar nizko nekaj zapiska.. Sprva se le plazim in ne izgubljam višine, potem pa le gre počasi gor. Med vrtenjem gledam enega kolega malo južneje; sprva se mi je zdel precej višji, na koncu lepo pod menoj. Zanimivo, vetra višje ni (več). 

Vesel si z varne višine dobrih 1,3k ogledujem razmere za naprej. Še tiste švohne bazice so se posušile, od zahoda prihaja koprena. A sonce je še visoko in dneva še zdaleč ni konec. Z miško po zemljevidu bi moral nadaljevati med dvema dravskima jezeroma, vendar zdaj bolj stavim na naselja in se usmerim na Varaždin, na zahodu meni bližnjega jezera. Vmes še popravljam višino kjerkoli se da, da lahko mirno letim čez mesto. Tam spet piskne in sledi nepozabno vrtenje enke neposredno nad starim mestnim jedrom. Visoki turizem.

Med panoramskim ogledom krajine z grozo ugotovim, da je vzhodno od mesta letališče i to z asfaltirano stezo. Sicer ni zaznati nekih znakov življena, Oudie pa tudi nič ne cvili. Dobro, se bom nekako prešvercal tu mimo. 

Do Čakovca ni daleč, z vmesnim povrtavanjem balončkov ga dosežem še solidno visoko. Kaj pa zdaj? Z vetrom naravnost gre v redko poseljeno krajino, levo, proti severu je Mursko središče, desno, proti vzhodu pa je v daljavi neko neidentificirano mesto. Zdi se mi, da je v to smer več možnosti, pa še avtocesta se vije tam nekje. 

Zavijem na vzhod. Na koncu mesta mi nad glavo švigne letalo. Jadrilica. Uf! Prometa res ni, verjamem, da me je opazil. Kmalu zatem povozim neke balončke, ki se jih oklenem in jih počasi vrtim. Spremljam jadralno letalo, ki vrti nekje proti Varaždinu, čez čas pa se vrne in zakroži pod menoj. Dviganja mi zmanjkuje in že se odpravim naprej, ko vidim, da je pilot spodaj vrgel letalo na kanto. Očitno pobira v istem stebru kot jaz prej. Vrnem se nad njega in - bingo - lepa dvojka! Lepo gre gor, konča se na višini dneva, na inverzni plasti, že blizu 1,8k in to ob pol šestih popoldan. Zgoraj kristalno modro nebo, okrašeno s cirusi, spodaj v atmosferske meglice potopljena ravnica. Kičasto. 

Sledi glajd na vzhod. Vidim travnato letališče za jadrilice, kamor se spušča moj kolega iz stebra. Ciljno mesto je kar daleč, moral bom še kaj posukat, da ga dosežem. Obiram vsak balonček, a zemlja se približuje in že si ogledujem možne pristanke. Vidim, da ne bo šlo čez Muro, usmerim se proti hrvaškem delu mejnega prehoda. Pa vendar se Oudie še enkrat oglasi, obrnem in namolzem nekaj deset metrov, ki mi omogočijo, da se varno zapeljem čez mejno reko nad madžarska polja, vesel, da lahko let zaključim na Ogrskem.  Z avtoceste mi trobi in maha mimovozeč kamiondžija. Najdem nenavaden travnat otok sredi njiv in tam mehko pristanem. Končno Madžarska z Orešja!, se mi smeji.

Številke sicer niso izredne, optimizirana razdalja nekaj čez 90, oddaljenost od starta pod 90km, je pa čez štiri ure letenja in pa predvsem - Madžarska. Zadovoljen in vesel.

Povratek je vedno avantura zase. 

Peš 1. Pospravim in se podam proti bližnjemu mejnemu prehodu, imenovan po mestecu poleg - Letenje. Hecno se prilega doživetju. Prehod je zapuščen, očitno že dolgo ni v uporabi. Ob reki ni bodečih žic in ograj, nenavadno glede na našo mejo z bratsko hrvaško. Štopam redke mimovozeče in prečim most čez Muro. 

Štop 1. Na hrvaški stani mi ustavi voznik vlačilca, ki pove, da gre le malo naprej, do ac, potem pa se parkira in počiva. Seveda grem poleg, vsak meter šteje. Plan je prištopat do Čakovca, potem pa z vlakom do Zagreba, od tam pa do Dobove ali vsaj do Harmice, od obojega je dom v dosegu nog.

Z visoke kabine skoraj padem na cesto. Ne znajdem se čisto dobro  kateri pas pelje kam, zgleda, da je več poti do Zagreba. 

Štop 2. Kmalu, po nekaj minutah mi ustavi mlad par v Cliu. Gresta le do Čakovca, kar mi tudi odgovarja. Malo čvekamo, izprosim si polnjenje telefona in guglanje, kdaj gre kak vlak za Zagreb. Dekle pogleda in pove, da imam čez tričetrt ure prvi in nato čez eno uro še drug vlak. Odlično! Pripravljena sta me odložit na štacjonu. Fant me želi prej peljat še v Kozum, da si kupim kaj za pod zob, ponudi celo, da mi da nekaj denarja. Lepo. Ampak a res delujem tak revež? :)) Se zahvalim za prijaznost. Ni, da se ne bi prilegel kak sendvič, ampak sem raje čimprej na štacjonu, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zatakne. Na postaji prijazno zavrneta moje vabilo na pijačo in se poslovimo.

Blagajne seveda ne delajo, pa grem preverit vozni red. Vlak res gre malo pred osmo, ampak le do Varaždina. WTF?! Takoj preverim še pri prometniku, ki po petih minutah tuhtanja ugotovi enako. Naslednji vlak potem gre le do Koprivnice, za ZG šele ob štirih zjutraj. Jeba.

Vlak. Počakam vlak za Varaždin, kjer si obetam boljše povezave z busom. S sprevodnikom na vlaku greva še enkrat skozi možnosti, in tudi on potrdi že znano. Pomaga tako, da mi ne zaračuna vozovnice. Bus bo, si mislim, a tudi s tem nimam sreče. Zadnji za ZG danes je odpeljal deset minut pred mojim prihodom v Varaždin. Sonce zahaja, bliža se pol deveta, javnega prevoza proti domu ni. 

Peš 2. Na postaji si končno privoščim pivo, ki ga kupim v kiosku. Plan je odpešačit do avtoceste in tam na uvozu štopat. Bolje kot celo noč čemet na postaji. Da ne spustil kake dobre duše, si grem v kiosk izprosit svinčnik in list papirja na katerega nakracam velik ZG, da med hojo mimovozečim sporočam, kam jo maham. Ni časa za pivo, vzamem pot pod noge. Čimprej želim prit čim bližje avtocesti, ki ni tako blizu. Mrak se spušča, malo zavidam tekačem, ki tekcajo po širokem pločniku ob obvoznici, a sem miren in hitro hodim z napisom v roki. In po dveh kilometrih hoje glej hudiča! 

Štop 3. Na sami obvoznici divje ustavi vlačilec za prevoz hlodov. Zdaj že vem, da je jeba z rukzakom splezat v kabino in se pripravim. Odprem vrata, not pa tip z velikimi slušalkami na ušesih zatopljeno govori z nekom, meni le pomigne naj pohitim. Zbašem se not in spelje, še preden uspem zapret vrata, jasno, na hitri cesti sva. Ko čez čas zaključi pogovor, sname slušalke in se začne z menoj usklajevat, kam točno grem, kje da me odloži, da bo dobro zame. Meni je v tistem trenutku precej vseeno, komaj procesiram, da se peljem proti Zagrebu. Moj rešitelj gre proti Bosiljevemu, opciji sta Zg-jug ali postaja Lučko. Kje mi bo lažje za nadaljevat, sprašuje. Zberem se in sklenem, da bo štop na avtoceestnem vozlišču na drugem koncu mesta težek zalogaj, ampak ni hudič, da ne bom našel nekoga, ki bi me pobral na Lučkem. Ireni ta zamisel, zelo milo rečeno, ni simpatična, a nekako pristane, ko omenim Rudija kot alternativo.

Vožnja hitro mine v pogovoru z zanimivim človekom, ki pove svojo življensko zgodbo. Možak, bivši spidvejist, dirkal tudi za Krško, je brez leve noge, ki jo je izgubil v butasti nesreči, pove da je bankrotiral v muljavih poslih, potem mu je pa bog pomagal, da se je postavil nazaj na (zdaj le eno) nogo, zdaj pa se oddolžuje tako, da študira teologijo. Hecen dedec, a dober po srcu, bog mu ne škoduje.

"Štop" 4. Na Lučkem me odda pol ure pred planom, voznik se je uštel. Pokličem soprogo, ki poda kup pripomb, a le pride, ter potem do doma nadaljuje s podajanjem svojih neodobravajočih pogledov na situacijo, kar me, žal prepozno, spodbudi, da premislim o drugih možnostih. Zdaj je mimo, za naslednjič pa si velja zapomnit - Zagreb je veliko mesto, ima taxi in uber mrežo, pot z Lučkega na glavni kolodvor stane 10-15€, od tam pa še zelo pozno vozi vlak do Harmice, od kod pa je le še pasji sprehod do doma. Malo si oprostim, da nisem pravočasno dobro razmislil, saj je bil kar pester dan za menoj. 

Kakorkoli že, petnajst do enajstih sem bil že doma, hladni špageti so se mi zelo prilegli.

Vrhunsko porabljen dopust, še kdaj tako. 

Hvaležen za neverjetno srečo z logistiko povratka do Zagreba. 

Sicer se je popoldan na Orešju zbrala lokalna klapa (Toni (!), Žare in Tone J.) ter se pošteno naleteli do mraka. Res je bil taprav dan!

p.s. Naslednji dan grem po šihtu s kolesom (gorcem) po avto na pristanek Orešje. Nekaj se oblači in bolj ko se bližam Bizeljskemu, več imam čelnega vetra. Ko pridem do avta, je nad Zagorjem že hudo nakuhana črna oblačnost od katere se spusti močan piš, ki me skoraj podre in pošteno ohladi. Kar na hitro se zbašem v avto in domov v garažo, pa na varno v hišo. Zvečer neurje.