Orešje, 11.12.2025 (čet), En HF za rešit december.

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2730010/

HF: https://photos.app.goo.gl/7zpgdH25dchL97bj7

December ni pretirano vesel, na šihtu je kar dren, zunaj pa se ne dogaja kaj pretirano veselega. Ok, ena fešta je bila, to je pa to. Nastopilo je tudi obdobje inverzije, a zadnje dni se je malo razpihalo in tudi pritlehni smo deležni nekaj brlečega sonca. Ker ni nekega vetra, je čisto poštena možnost skok s kakega brega, pa sprehod nazaj. Z enim učem gledam na sredo, ampak imam sestanek zaradi hišnih težav na PP75a, pa ne rinem vmes še na hrib. V četrtek ni napovedanih aktivnosti, pa grem z opremo na šiht (ob sočnih pripombah razumevajoče). Tam se sicer lomijo zadeve, a jih večino do enih spravim pod streho in oddrvim na Orešje.

Seveda je na poti polno teh, ki se jim ne mudi nikamor, po drugi strani pa me dohiti služba, ki jo urejam kot se le da na cesti s slabim signalom. Peš del poti gor od sedla je še najbolj miren, ker tam, za hribom, ni signala. Nisem pretirano vesel, da se moram ukvarjat s službo, medtem ko po dolgem času razgrinjam krilo. Uspem si naredit ene pol urce prostora, da se pripravim in odletim, potem pa bomo že naprej.

Piha nič, ali pa od zahoda. Napoved je itak tako švohna, da lahko lokalno povleče prav karkoli. Upoštevam lokalne razmere in se postavim visoko na travnik in obrnjen v zahod. Toliko, da dobim skalico gor, potem bova pa že zavila.

Z užitkom grem skozi postopek priprave in pripet dočakam komaj zaznavne sapice gor. Sklenem poskusit z vzvratnim startom. In gre. Gre prav lepo. Ker sem visoko, lahko stečem in zavijem pod breg ter lepo zvozim nad potjo spodaj. Ok. Potem pa joj, ne morem v vrečo. Pozabil zanko. Viseč v gurtnah si poskusim pomagat z roko, pa nekako ne gre, le zanese me proti bregu, da se moram tik nad krošnjami reševat ven. Potem le zlezem v žakelj, a sem že krepko pod startom. Mirim se, da itak ni kaj pričakovat in se odpeljem pod Silovec. Nič ne da, čeprav so ptiči nad njim in grem proti pristanku.

Heci z blagimi wingoverji brez bremz, le s težo, a kmalu neham, tla so prebilzu. Lep, nežen pristanek pri drevesu. Ma, fajn je bilo!

Pospravljanje, nadaljevanje službe in počasen hajk gor z veliko telefoniade vmes. Malo si godrnjam v brk, a se opomnim, da sem v eni najboljših možnih pisarn. na svetu - po zimskem soncu švicam v breg.

Ko se že peljem dol, Lenart pove, da je šele krenil iz Lj in da čemi v popoldanske zastoju. Ok, ima še čas nabavit za kosilo in skuhat dokler pride (čeprav se otepa hrane). Ko je koilo pripravljeno, se na dvorišče pripelje skupaj materjo. Ta ne je mojega kosila, midva pa tudi še ne, ker greva prej še tečt.

Tek je boljši del dneva 2.0. Na izi, pogovorni tempo, skrajšana razdalja, pogovor. Lepo.

Na koncu jem sam.

Švarč, 28.11.2025 (pet), En hf za rešit November

HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2728156/

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2728157/

Za vikend se obeta nekaj neoblačnosti, če ne že sonca. Naj bi vlekel nek sever, v petek celo z nekaj gradienta. Privlačno, ampak ne dovolj za dopust, da bi lahko bil ob 12h na startu za mogoče, mogoče malo pojadrat. Wosa si to lahko privošči. Kondorji razmišljajo o Lisci, Gabi pa ustreli Švarč, na kar se odzoveva z Miho, Wosa se pa tudi preusmeri tja namesto na načrtovani Vetrnik. Skrajšam šiht, odpicikliram domov, se pripravim z lahkim zicem. Miha me pobere in ob 15h smo pri Gabiju. Ja, tudi Wosa, ki je že odletel do Gabija in nas čaka, da gremo skupaj gor, on le do avta pri kapelici. Lep pohodek, Rok si vmes premisli in podaljša z nami do starta. Po slabi urci hoje smo gor.

Brezvetrje, mrzlo, malo pred sončnim zahodom. Dolgo nisem bil tu. Gabi odleti, Wosa tudi, elegantno, vzvratno (!) s (sposojenim) Xenon-om in gre led o kapelice, do avta, pa domov. Gor ostaneva z Miho, ki se malo lovi s štrikci svojega reverzibilnega zica. Na koncu se spomni, da nima špeglov, ki jih, že priprt, iščem okoli svoje Skalice. Najdem jih, gredo v žep. Kolega potem odleti, jaz pa popravljat krilo, pa potem še špage in gurtne, ki sem jih nekako, sam ne vem kako, obrnil med naknadnim rogoviljenjem okoli krila.

Ko je vse urejeno, potegnem naprej. Ugotavljam, da s Scalo vzvratno ne bi šlo, saj je bilo potrebno kar nekaj teka, da se je lenobno spravila gor in nizko dol zagrabila zrak. Lepi razgledi na zahajajoče sonce. Višine je dovolj in preizkusim zavoje le z nagibanjem, kar se razvije v wingoverje, ki jih prekinem, dokler sem še globoko v coni udobja. Vseeno ni toliko višine, da bi li lahko privoščil  kakšno reševanje nepredvidenega. Potrebnih je par zavojev blage spirale, da pridem nižje v položaj za pristanek. Na koncu se izkaže, da sem prekleto nizek, saj sem pristajal v breg. Zaskrbel me je nek kabel, ki sem ga prepozno zagledal, a sem udobno zvozil čez in pristal 10m pred načrtovano točko, pri Mihu. Ok, le prsti v sezonskih rokavicah so premraženi od teh nekaj minut v zraku. 

V Gabijevi hiši prijetno diši in pivo že čaka. Kuhane klobase, ki jih je naredil in prinesel Miha. Zmanjka časa za drugo obljubljeno pivo (kdor pride na pir, dobi še enega gratis), gostitelj mora naprej. Miha pa prav tako, saj je Resetu dogovorjen z morebitnim kupcem njegovega Mentorja. Tja prideva skoraj istočasno z Zagrebčanom in predno spijemo pivo, je Mentor prodan in plačan. Tako se dela.

Doma sem globoko v noči, a Izi ni hudo noter na toplem. Pojeva, kratek večerni sprehod pa pripravljat za Lenartove vikend fešte.

November je pod streho.

9.11.2025 (ned), Cirnik trail - namesto Mangarta

 

Vremenska napoved za nedeljo, 9.11.2025 je bila obetavna za Julijce. Sicer ne prav idealna za Mangart - Triglav, ampak vabljiva pa. Mitko, ki je že kar dolgo neleteč, je začel nabijat o Mangartu in sva malo modrovala na to temo. V ozadju je vrvelo, kolega mi je prenašal drobtinice, kako so se asi odločali. Sam sem se ogreval za Primorsko, kjer bi bile višine primerne za kaj zanimivega odletet. Za Mangart se mi je napoved zdela premila, lahko bi se zgodil odlet v dolino. Ampak jebiga, tudi to bi šlo. Zveče sporoči odločitev, da se gre na Krvavec. wtf?! Kašen Krvavec, tam zagotovo ne bo za letet! Spodaj inverzija, gor neizrazita termika. Se izmotavam, da na Krvavec pa le ne bi šel. Ni se mi šlo v avto, pa 130km v eno stran, da potem skočim v dolino, pa na pir. Po dveh lepih letalnih dneh ta teden mi tega res ni treba. Ni mi jasno, zakaj so se asi tako odločili.

V glavi sestavim plan za lokalni trail tek. Irena je itak najavila, da ima cel dan za delat za službe. Mirno zaspim.

Zjutraj še malo poležim, berem, ob pol devetih pogledm na uro in vidim Mitjevo sporočilo - danes Mangart! Kojikurac zdaj to? Kličem ga, jebiga sad, kaj pa cincaš. Potreboval bi dodatnih 15min, da bi sestavil opremo skupaj, ampak ne. Zaželim jim srečno.

Dopoldne postopam, Irena se ne spravi za Šentvid in kar pozno z Izo odrineva sama. Nisem prepričan ne v svojo bolečo nogo, ne v splošno kondicijo, pa nama zastavim krajšo pot - Čez zahodni Šentvid, mimo Malega Cirnika na Velikega, potem pa skozi Žejno na Šentvid in nazaj do Točke.

Grem zmerno in telo se dobro odzove. Prav v slast. Iščem poti brez asfalta in kar gre. Na Cirniku si preoblečem majico, da se ne spuščam v premočeni, ki jo potem nosim v roki, saj je v torbici telefon, ki želi ostat suh. Si bo treba omislit nek oprtnik. Zaključek mi je bil že kar naporen, noge so bile že kar težke, vendar se je vse lepo reševalo z upočasnitvijo tempa. Sicer je poškodovana in zdaj redno raztegovana noga ta izlet lepo prenesla. Seveda z bolečinami, ampak je šlo, kar pa šteje. Zadovoljen.

Na koncu se le izkaže, da je bila pot kar časovno potratna in doma sva dokaj pozno (kar je bilo seveda narobe).

Na Mangartu so lepo leteli, večinoma mimo Triglava pa v Bohinj ali proti Jesenicam. Za ponedeljek se obetajo boljše višine, zna bit. Zvečer to razlagam dedu, a nisem imel moči, da bi ga prosil za šoferja. Dejansko se sploh nisem prebil do razpoloženja, da bi dejansko začel operativno razmišljat - dopust, logistika, pes. Bi Rudi sploh zmogel vožnjo z Mangatrskega sedla do Kranjske gore? Najbrž bi, naknadno ugotovim. Seveda sem ponedeljek prečepel v službi, nekaj njih je lepo užilo Mangart. Malce skeli, to so "le enkrat na leto" priložnosti, leta pa puhtijo v večnost.

Orešje, 6.11.2025 (čet), Predmartinovo rajanje nad vinogradi

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2725360/

V torek sem bil prepričan, da smo polovili zadnje leteče ure te dni, saj je bila za sredo in četrtek že napovedana res izrazita in nizka inverzija. Nekaj v tem smislu sem pametoval Robinu Papežu, ki je v torek spraševal, če bo sredo za zaletet. Tako pametno obtičim v službi, medtem ko pa me na Lisci demantirajo in lepo letijo, tudi na 1,2k. Ok, ok. V sredo zvečer Wosa najavlja letenje za četrtek, Miha mu pritegne za Orešje. Gledam napoved in res - nizka inverzija in kar izrazit JV veter. V redu, si mislim, treba je testirat zic, ki mu ponovno vstavim desko, pa bo malo grebenarjenja tudi prav prišlo in se jima pridružim za ob 13h na pristanku. Tokrat na šiht z avtom in opremo. Do pol enih podelam, kar je aktualnega in hop na Orešje.

Miha se zamudi ravno toliko, da se lahko preoblečem, Rok pa jo je itak peš mahnil gor od gradu. Pred pol drugo smo že skupaj na startu, kjer švohceno popihava gor. Ni ne oblakov, ne ptičev. Sapa sicer nekaj obeta, a ni nekih hudih pričakovanj. Kolega odletita pred menoj, ki se bolj počasi pripravljam.

Odlet v mikro sapi gor in gre lepo, zunaj zagrabi. Soletalca se vozita nad grebenom, Rok se lepo rešuje izpod Silovca. Krem na klasično otvoritev za grad. Tam nekaj dela, pa tipam in baloniram nad sedlom. Ptiči pobirajo bolj severno, proti Bistrici, a tja si še ne upam. Grem nazaj, nad sedlom pod startom poziram Wosi, potem pa naprej, na hrvaško, kjer je ptičem očitno bolj všeč. Meni nekako ne zagrabi, spusti pa tudi ne. Nad Klanjcem zagledam jato, ki veselo vrti in pobira malo bolj zunaj, meni v doletu. Zavijem tja in bingo! Stebriček me hitro spravi v višino grebena, ptiči se razpršijo, a steber še dela in vztrajam. Nagrada je 900 na višinomeru, kar v svetu pomeni razgled na bolečo jasnino neba in mlečno morje spodaj, strop inverzije torej. Zebe v prste, a vesel ko avijon. 

Višino porabim za raziskovalni izlet nad gričke vzhodno od Klanjca, ki niso dali in in treba se je bilo obrnit. Vidim kolega, ki sta tudi prišla na cesargrad, a se že peljeta proti pristanku. Zakaj neki? Želim jima sporočit naj vzameta avto in gresta še enkrat, saj tak dan ni stran vrečt. Ampak za začetek se moram ubadat z lastnim preživetjem. Nad Klanjcem nekaj brbota, malo gor, malo dol. Tokrat ne znam za ptiči gor (ki si redno pomagajo z mahanjem). Z zavestjo izpred dveh dni, da se da, se spet borim in sledim ptičem nad zahodnim grebenom, ter se spet malo zunaj zvrtim skorja 100m gor, da lahko mirno skočim na Silovec. Ta mi je neznanka, kot prej cesargrad. Balončkov ne znam obrnit, letenje ob grebenu poa počasi spušča. Naredim vse, kar znam, a dolina je vedno bližje in priznam, da je konec.

Spet tipanje minimalke in na pristanke, kjer kolega že zaključujeta pospravljanje. Super dan so iztisnili. Pospravim in nas zategnem do gradu. Miha skoči gor po avto, Wosa ga ima tam. Pinela, zaključno pivo, kjer se nam pridruži še Beli. Odlično rešen dan!

Vrhunec dneva: nedvomno steber do inverzije in razgled na kristalno nebo.

---

Naključje ali ne -  itak se izogibam fotkanju, raje uživam v trenutku, ampak na vrhu stebrička me je le premagala potreba, da si ta pogled zajamem, pa sem malo slikaril in potem še enkrat, že po obratu, sem zajel pogled na Tuheljske toplice. A glej ga zlomka, od vsega tega škljocanja je ostala le ena slika. Na srečo taprava. Manj slikat, več vpijat. 

Orešje, 4.11.2025 (tor), Podinverzni lep začetek novebra

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2724813/

Topel praznični podaljšan vikend, v nedeljo še zunaj cvrem ribe, nedeljsko nočno neurje ob prehodu fronte, res močno piha, Iza cvili in ob treh zjutraj jo spustim v spalnico, ni druge, ponedeljek že jasen z nekaj gradienta, torek še jasen, za nadaljnje dni se pa že obeta inverzna megla pri tleh za pretežni del dneva. Že včeraj, v ponedeljek, me malo navija za letet, a nisem pretirano gledal vremena, le gradient, pa tudi mokro je še, si mislim. Čeprav je popoldan zgledal lep. Jebiga, ne gre. Torek je priložnost, ampak, ali se mi da poskusit? 

Nič se ne pripravljam, zic še vedno visi na galeriji, na šiht grem s piciklom, dan se že dela, mrzlo je, da si nataknem rokavice. Na šihtu čistim za sproti. Kondorji se odpravljajo na Lisco. Tuhtam in sklenem, da je vredno poskusit na Orešje, Lisca je predaleč za predvidene obete. Objavim, malo pozno se odzove Miha, ki se je zataknil v službi. Vzamem si na lahko. Med kolesarjenjem domov opazim hud dim na hrvaškem, ki se zadene ob inverzno plast in tam razlije, kot pod stropom. Bolan Lovro doma je presenečen, soproga malo kasneje malo manj, ampak tako je to. Ko odhajam z dvorišča, na radiu pravijo, da je še tri ure in pol do sončnega zahoda. Bemti, so kratki dnevi.

Na pristanku naletim na Žarota in Drageca, ki sta pravkar spakirala in gresta na sedlo po drug avto, pa me vzameta s seboj, Miha gre potem kar direkt gor. Kratek sprehod mi dobro dane. Na startu lepo vleče, Miha pa je že skoraj pripravljen in kmalu odleti. Vzame ga gor. Tako kot ptiče, ki lepo markirajo nebo.

Lep odlet z malo telovadbe s Skalico, da se prav postavi. Zagrabi in veselje se začne. V takem bo grebenarjenje čisto ok, sem sprijaznjen. Cilj danes je, poleg fajn se imet, preizkusit novo nastavitev zica, tokrat brez sedalne deske, da je vsaj malo bližje mojemu dragemu (in zmahanemu) gto-ju. Pa popeglat, kolikor se bo pač dalo. 

Otvoritev za gradom, itak nizko, ne upam si daleč, ne vem, kako dela dan. Nazaj na Silovec pa čez, na hrvaško, kjer kolega že drgne greben. Tam poberem nad anteno in spet proti cerkvici za Klanjcem. Gledam dim požara v Sv.Nedelji in tiščim predaleč. Nazaj grede bentim čez sebe butla, evo, zdaj boš pa po nekaj minutah lepo scurel, saj se tako nizko (380m) ne bom mogel več pobrat. 

Pa je breg le zagrabil, vsaj toliko, da sem se s to višino privlekel na zahodni greben, ki go ga obletavali ptiči. Ni hudič...Miha visoko leti nazaj proti Orešju, sam pa spodaj mulim nulce in balončke, da ne potonem in se počasi, počasi v družbo ptičev pajsam gor. Uspe mi splezat nazaj nad greben, kjer je lažje pobrat na dnevni plafon 600 metrov za udoben preskok nazaj.  Z Miho se srečava pri startu in imava kratek fotosešn. Dan še dela, pa grem še drugič za grad po zalet za še enkrat čez Sotlo. 

Mimo starta opazujem kolega, ki poskuša pristat gor, pa preleti čez start in mora v nov poskus. Pustim ga tam in potegnem čez Silovec in naprej. Spet čez anteno na Japici in tokrat proti ovinku. Obrnem prej, da bo ziher. Zdaj mi je pomembno le, da se zanesljivo privlečem do pristanka. Ziheraštvo se obnese in Japico priklopim dovolj visoko, da se da hitro spravit nad greben in tako tudi nazaj na Orešje. Kolega ni več na startu. Še zadnjič potegnem za grad, tokrat nekaj metrov dlje, saj se moram le še privlečt do pristanka. Nazaj čez grad po sredi doline. Preizkus gasiranja na polno, pa spet tipanje minimalke (23km/h), za konec obrat spirale in pristat.

Lepa urca in pol, med pospravljanjem sonce že potone za gradom. Onima dvema je lahko žal, da nista šla še enkrat. Kolega je medtem že doma, kamor povabi na zaključno pivce, kar z veseljem sprejmem. Pokaže projekt sklede za narezek iz dog starega soda. Zelo zanimivo! Doma sem takrat, ko bi se normalno vrnil s šithta. Bolje tako, z letenjem. :) 

Vrhunec dneva je bilo nizko pobiranje na zahodnem cesargrajskem grebenu, ko smo s ptiči iskali in skupaj vrteli balončke, da sem se na koncu izvlekel (ptiči pa itak :))

---

Zic brez deske se obnese, je udobno in bolj domače, je pa manj odziven na krmiljenje s prenosom teže. Naslednjič grem spet z desko. Radio sem namestil, a ga pozabil prižgat, uredit moram še pritrditev mikrofona na eni in ustnika za pitje na drugi strani. Nova zaponka na gumici za žakelj se obnese. Arrowa zdaj znam tudi pospravit v rukzak, čeprav gre zelo na tesno.

Orešje, 28.10.2025 (tor), glajzerca

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2723994/

https://photos.app.goo.gl/6yh3DggVyYUSG8vHA

S suhega beneškega maratona se z Lenartom vrneva v deževno Slovenijo. Zanimivo je bilo opazovati z oblačnostjo zarisano vremensko fronto prav nekje nad mejo. Dež mi opere avto to je pa to. Dona zvečer pove, da je bila Iza tudi v hotelu zelo prestrašena, ko je grmelo. V ponedeljek je še kislo, a kaže na bolje, za torek kar jasno z nekim približnim jugom in simboličnim gradientom. Skozi glavo mi šine misel, da bi bilo morda celo za letet. Moram kaj v zrak, da si naštelam nov zic, pa tudi kar tako.

Najdemo se na startu, kjer kolega nekaj mečkata in momljata o hudem vetru. Res na trenutke malo povleče, a daleč od hudega, pa še pada. Matic je takoj pripravljen, odleti in pojadra nad nami. Dela! Kmalu mu sledim, skalica sodeluje in lepo se skobaliva v zrak, tudi v zic se lepo zbašem. Zrak zagrabi, prav veliko nad greben pa tudi ne gre. 

(7.11.2025) Kaže na klasično Orešje. Grem za grad, a hitro obrnem. Silovec da nekaj višine, potipam nad dolino, kjer ni nič in nazaj, pa na hrvaško, kjer Japica da skoraj 600, da lahko skočim čez britof. Izogibam se grebena do ovinka, je prelahko. Po obratu lahko še malo povrtim za lažji povratek, nad pajsjim skokom še popravek višine in nazaj v Orešje. Dan lepo dela, grem po še eno rundo. Grad pa nazaj na hrvaško, kjer je že Matic. 

Res torek odpre lep dan, ki ga ni za zavrečt in tako na šiht odpicikliram. Jebiga, če bo za letet, bom pač žrtvoval tistih dodatnih deset minut. In točno tako je. Dan se lepo razvija in ko želim objavit namero, Matic povpraša, če se gre kam. Potrdim. Prijavi se še Žaro z nekim kolegom. Ta dva bi že ob enih gor, Matic ne more pred pol drugo. Za Madžarsko ne bo, pa lahko odrinemo tudi malo kasneje, si mislim in tako organiziram odpravo. A Žaretu se mudi in ju pošljem gor, sam pa počakam mladeniča, ki ga potem od sedla komaj lovim (mlad in lahka oprema proti star in težka oprema)

Tipam zahodni greben in se šlepam na ptiče. Ti se v jati podijo enkrat sem, drugič tja in tako jih vidim nad razvalinami Cersargrajske utrdbe, ki sem jo nedavno dvakrat obiskal po tleh. Po zraku pa še ne. Vsaj nizko ne. Mamljivo. Previdno tipam teren in se na vetru pajsam nekje v višini grebena vedno bližje razvalinam, da se potem lahko čez Planinski dom zapeljem nad ruševine in varno nazaj. Lepo je nekaj storiti prvič!

Pobiranje na Japici, pa spet skok ven in nazaj ter povratek na Orešje. Zdaj lovim dvajsetico in za gradom porinem malo dlje čez. To me stane višine, da se vračam nizko in se je treba lepo potrudit, da se na Silovcu poberem nazaj. Spomnim se, da bi bilo lepo dan zaključit še s pristankom nazaj in se lotim tega. Okoli starta sicer še nekako drži, a ne morem nad višino vzletišča. Po nekaj minutah truda se sprijaznim, da bo treba v dolino in odvijem proti kolegoma na pristanku, Žaro pristane kmalu za menoj.

Vsi smo dobre volje, kak dan smo zadeli. Matic gre s Katjo peš na sprehod gor. jaz pa zategnem Žareta in Drageca do avta pri hiši na sedlu. Slednji trije zaključimo pri Pineli

Vrhunec dneva je jadranje do cesargrajskega gradu. Ni nek dosežek, a lepo je to prvič doživet.

---

Žakel preko vgrajene gumice tokrat z malim karabinčkom pripnem na čevelj.  Ok.

Orešje, 19.10.2025 (ned), Krst novega zica

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2722230/

Še potolažen od prejšnjega vikenda nekako ne razmišljam preveč o letenju. Tudi napovedi niso bogve kakšne.  A vseeno... V petek končno pride težko pričakovan paket z novim zicom Niviuk Arrow. Popoldan is ga ogledam in se malo igram z nastavitvami. Ugotovim, da je XL komajda dovolj velik zame. Zmanjka časa in osredotočenosti za namestitev rezerve. Za vikend kaže, da bo letljiv, a v nedeljo Lenart na ljubljancu teče polovičko, pa ga gremo vzpodbujat, sobota kaže na nek sever, morda za Vetrnik, a se odločim, da naj bo to bolj družinski vikend, s kakšnim daljšim sprehodom.

Tako gremo v soboto po tržnici na Cesargrajsko goro, ki sva jo z Izo že pregledala in ugotovila, da je primerna za družinske podvige. Vreme zjutraj ni po napovedi; veje hladen sever, nebo je prekrito s plastjo oblakov, ti so sicer visoko, a napovedanega sonca ni. Deluje kot dan z močnin gradientom. Ko se pripeljemo v Klanjec, se sonce že pokaže in naredi se lep, sončen dan. Po sprehodu gremo še na Orešje nabrat nekaj kostanja in po drugi strani dol. Takrat je na nebu že nekaj nakuhanih oblakov, kar kmalu splahne, a sonce ostane zakrito tudi, ko na Sromljah kosimo ribe. Menda en zadnjih dni letos, ko še jemo zunaj. Zvečer me vrže, ko vidim, da so s Kopitnika leteli na 2k!! Torej je dan dejansko bil tak in še boljši kot je zgledal in bil prej približno napovedan. Ajme! Ampak dobro, ne moreš biti vsepovsod naenkrat.

Nedelja je se začela napeto, saj sva bila v časovnem precepu med Lenartom v Ljubljani in koncertom Pinkotov v Brežicah ob 17h, sam sem bil dogovorjen še z Miho, da mu dostavim višnje. Dileme je razčistil Lenart z neposrednim sporočilom, da ne bo imel časa za nas, preveč drugega ima. Sam sem se ukvarjal  s premeščanjem rezerve (z ovirami), pa mi je padlo na pamet, da bi šel lahko preizkusit Arrowa. Lisco, kamor se odpravljajo Kondorji, odpišem zaradi Pinkotov, z Orešjem pa bi se lahko izšlo, sploh če se pokombiniramo s prevozom. Na prijavo se odzoveta Miha in Matic za kasneje. Z Miho se dobiva ob pol enih na pristanku in zategne naju gor, kjer najdeva klobaso, ki veselo kaže zdrav vzgornik. Vreme sicer prehiteva napovedi in nebo je prekrito s kopreno, ki se naj bi sicer privlekla šele pozno popoldan, kot sem poslušal na radiu med vožnjo sem. Ptiči se vseeno veselo zabavajo in se vozijo nad grebenom. Hm, vse skupaj vzbuja upanje, da bomo vsaj nekaj leteli, čeprav ne kaže na tak gradient kot je bil včeraj.

V zic se že znam vpet, sem doma preizkusil. Potem pa klasične Orešje težave, ko neha pihat. Posilim start, a stečem v prazno, skalica ne zajeme nič in z bolečo tačko se komaj ustavim pred bregom. Ponovi vajo. Miha potem odleti, sam pa se v drugo tudi lepo spravim v zrak. Gumica vreče, ki sem si jo zataknil za vezalke, se sname in ne morem v žakelj, da si je treba pomagat z roko. Doma si nisem dobro nastavil položaja, pa se skoraj zvrnem nazaj, se mi zdi. Ni hudega, le v preveč ležečem položaju sem.

Kljub temu, da je na startu dobro kazalo, se nekako ne da spravit gor. Miha je sicer malo višji, a se ne grem drenjat k njemu, iščem svoje dviganje. Najdem ga nad gradom, a tudi tam je švohno, plazim se na okoli 0,6k. Nazaj grede na startu že vidim Matica, ki je tudi že prišel. Miha požira pod Silovcem, kjer se težko poberem nad vrh in grem poskusit srečo na hrvaško stran. Tam je vse skupaj še bolj žalostno. Nekaj se rešujem na zahodnem grebenu, pa vedno po nekaj prigaranih metrih višine ta v enem zavoju skopni. Že pod 0,4k vidim jato vran, ki vrtijo nad kamnolomom in se zapodim tja. Ulovim švohne hlape stebra nad menoj, vendar ne morem pobrat in treba si je reševat rit proti pristanku, ki ga pa ne dosežem in lepo mirno sestopim en travnik prej. Pa - dobro bo, za kogar gre!

Sledi mučenje z nasprotnim rojstvom zica v rukzak in do avta za po kolega. Miha je v tistem že pripešačil nazaj na start, Matic pa je pristal v Drenovcu, ko je poskusil pobirat ravnico. Sicer pa je prišel s Katjo, ki ga bo pobrala. Z Miho se želiva dobit v Pineli, ampak ta je zaprta. Kolega ponudi pir na domači terasi, a glede na to da je doma kosilo, se zahvalim in grem domov, da bomo pravočasno, brez stresa na Pinkotih.

Zic je dober, ni kaj, a ni domač kot moj zgonjen GTO. Najbolj očitna razlika je v prenosu nagibanja krila - Arrow veliko bolj izrazito prenese dogajanje krila na rit. To bo zaradi sedežne plošče. Najbrž bo zato tudi upravljanje zavojev z nagibom telesa bolj neposredno. Danes žal tega nisem imel priložnosti veliko preizkušat. Se bom že navadil.

 

 

Lisca. 11.10.2025 (sob), Jesensko surfanje oblakov

 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2720163/

Za vikend se obeta nekaj vremena, zagnani se že organizirajo. Primorska, opcija tudi Lisca. Irena me v petek spravi v Ljubljano, doma smo pozno. V nedeljo je tek po vinski cesti, ki bi ga spustil le za kak Mangart, ne pa za jesenski Lijak. Sobota je tako na voljo, prijavim se za Lisco, ki potegne tudi ostale. 

Vreme je po napovedi - zjutraj megla, potem jasno - običajni recept za letljivost. Ok, napovedan veter je JZ, ampak v mejah normale. V takem ne rinem več na Orešje, ki tudi zna bit, a v takem precej bolj skromno kot na Lisci, kamor je zdaj priložnost it.

Zmenim se z Woso, da greva skupaj, dobiva se na Gnoju. Pred tem me še dražijo v službi, a se dobro izteče, ni mi treba it tja, z kolegom se tako dobiva celo malo prej. Na startu sva med prvimi, gor je le Boris. Kmalu pride pešadija, Uroš, Aleš in Alenka, malo za njimi se pripelje še Mitja s fantoma, Katka pa pridno pripešači malo kasneje.

Dnevna ekipa je zbrana, pa zorganiziram, da zborovsko (razglašeno) voščimo  Dragotu, ki praznuje 76(!), potem pa hitro v zrak, saj kaže, da že lepo dela. Mitja gre prvi, pa ata Uroš, pa veteran Rado, kateremu se skalica podre, da bi v drugo lepo odskakljal v zrak, ki zagrabi.

Plani? Mitja sprašuje, če bo danes možno it na Bohor. Odgovorim, da ja, če bodo višine :)). Sam nimam nekih načrtov, razen ne takoj scuret, pa odletet vsaj kakšno urico, nekih podvigov ni predvidenih. Sem pa Wosi potožil, da bi Tibor na tak dan tu naredil 70km, ob misli na sredo, ko je odletel lep krog, medtem ko sva z Miho nabirala kostanj. Cilj je nabit Tiborja. Hec.

Ne poberem takoj, a sondi kažeta, da dela in se mirno posvetim iskanju stebra. Po nekaj minutah kresne pri vikendu in znajdem se pod nizko bazo. Tega je pa škoda za greben, si mislim in jo ucvrem čez dolino na Metni vrh. Do tam nič ne da, priznam poraz in se vrnem na breg, kjer srečam Uroša, ki se že vrača z Rudenika. Malo me skrbi, saj je višina skopnela, a ciljan breg lepo zagrabi in spet je treba bežat iz megle. Užitkarsko.

Mrzla planina čez dolino zgleda v doletu, sploh če bi bazica vmes zagrabila. Ta je dala, a na sredi doline je bilo negotovo, če  se bo izšlo za na Bohor. Morda bi se, a se vseeno ziheraško obrnem. Gledam krajino proti Celju, ki je, za razliko od juga, posejana z lepimi bazicami. Enkrat bo treba tudi tja zarinit. Wosa se nad grebenom vrača na Lisco, Mitja je že oddirkal nazaj, Uroša sem zgubil. Lovim baze nad dolino in udobno priklopim nazaj Lisco, kjer se odbijem v dežurnem, danes otvoritvenem stebru. Nekam lahko gre to danes. Mirta vrtita nad menoj, Wosa je nižje krenil na zahod, Mitja je že pri Čelovniku, kamor se tudi sam spustim. Skalica lepo reže zrak, vpijam svet iz vip lože. Rok sumljivo nizko drsi proti Radežu, Mitko pobira Čelovnik. Ta da tudi meni, tokrat ne do meglic. Vidim, da se je Rok pobral na Radežu, deltaš pa je tudi tam nekje. Računajoč na popravek ob povratku potegnem še malo proti ZM in spet ziheraško kmalu obrnem. Na Čelovniku še enkrat po kosh poberem, tokrat gre v megle, da je treba bežat ven. No, morda ni "treba", saj so bazice nenevarne, ampak ja, to so tudi moji minimalni higienski standardi - imeti vizualni stik z okolico, vsaj z zemljo.

Zdaj je že jasno, da dan noro dobro dela. Nad Lovrencem še enkrat popravim in grem ven, nad Savo, da vidim, kako je nad ravnino. Tam ne dobim nič, ciljane meglice se razpadejo in nekje nad Bregom  obrnem. Dan je že rešen, Čučnik zgleda v dosegu, s tem pa tudi avto na Lisci nedaleč stran.  Skalica me mirno dostavi do Čučnika v višini Jošta, pa še Oudie se oglasi. Opla, to bi bilo pa lepo, da se še tu poberem. In gre. Sicer le toliko, da lahko skočim na JZ greben Lisce, kjer upam, da se bom spraskal do višine starta. Pristanek pri avtu bi bili res lep zaključek, a ne?

Do grebena gre brez težav, pa se popeljem še malo sem pa tja, ker je pač luštno. V zraku ni več nikogar, pripravljam se na pristanek. V tistem Oudie spet zapiska in refleksno zavrtim, naj bo še malo heca pred zasluženim pivom. Ringlšpil me spet spravi v oblak. Konec heca, grem na Kozjansko! Kdaj, če ne danes? Ciljam proti Celjski koči, vmes je en oblaček, pod katerim popravim, nato sledi dolg glajd.  Izberem si lepo osončen breg na hribu vzhodno od Laškega (Žikovsko brdo, 684) in upam, da ga dosežem , ter da bo kaj dal. 

Nov plan je zdaj pobrat ta breg, pa na Malič in nazaj v Rimske, tokrat pristat na uradnem  pristanku (brez neumnosti!). Breg res da neko sramežljivo dviganje in z vsakim obratom se dviguje tudi veselje. Laško v doletu, pa Malič v doletu, pod bazo pa že upam, da pridem pod bazo nad Maličem. Lep razgled na Celje in na Laško na drugi strani.

Malič ne zagrabi, a se ne naslonim se prav na breg, da se ne drenjam z lokalci, ki tam vzletajo in veselo jadrajo. Nekaj praskam, tokrat ne da. Vidim nekoga, ki pobira en kucelj naprej (Tolsto, 780), pa grem poskusit tja. Res se malo dvignem, premalo za sproščeno nadaljevanje. Zanesem se na skalico, da me spravi čez dolino na en greben bolj južno. Računam, da je bolj izpostavljen sapam in soncu, pa bo dal. Ne zagrabi, pa malo potipam in se razveselim ptiča, ki vrti na zahodnem koncu grebena. Res mi švohno piskne, ptič pa se mahajoč odpravi stran. Ups.

Ciljam na kucelj pred Rimskimi (Kozjica, 513), pa nisem prepričan, da ga bom dosegel z dovolj višine in raje zavijem nad kuclje severno od doline Sedraž. Tudi tu je že vse mirno. Lahko bi se odpeljal v dolino, vendar nisem imel pregleda nad terenom tam, pa sem si raje izbral res velik travnik zgoraj in tam mirno pristal. Več kot zadovoljen. Noro dober dan, dobro sem ga užil.

Javim se Kondorjem in se lotim pospravljanja, ko pristopi možak in z zanimanjem opazuje dogajanje in opremo. Zapleteva se v pogovor in res ga vse živo zanima, še letet bi šel, če bi ga žena pustila, pa ga ne. Malo me je strah za krilo, ker vmes veselo kadi, a mu nočem kvarit vznemirjenja. Ko zložim, še preverim, če je kdo trznil in vidim, da Wosa že kriči, kje da sem. Javim mu lokacijo in napove se za čez 10 minut. Uf, to je pa hitro!? 

Sedem pred bližnjo kapelico in sklenem v miru počakat. V tistem pokliče Lenart in klepetava, dokler telefon ne priklopi na avto, ki ga nato Wosa pripelje izza vogala. Na poti nazaj vabiva kolege na pijačo k Flosarju, a ni odziva, pa podaljšava kar do Gnoja. Wosa pove, da je z Radeža šel proti Sevnici in tam pristal, ter se peš vrnil na Lisco po avto. Na lajvetreku je videl, kam sem zarinil in mi šel nasproti, tako da je bil res blizu, ko sem se oglasil. Leta seveda ni posnel, saj ima telefon prazen, powerbank pa prav tako. Zaključni pir na Gnoju.

Mitja se je po povratku s Čelovnika še lepo pobral na Lisci in jo potegnil čez mirni Metni vrh do Save, nekje na pol poti od Sevnice do Blance. Uroš je hitro in drzno porinil na Rudenik, na poti nazaj prav tako, da je uspel zgrešit vsa dviganja, kar ga je stalo curaže na Breg. Ima pa visoko povprečno hitrost. Aleš skoraj do Rudenika, veliko Lisce in mimo Čelovnika do ribiškega doma, Boris pa veliko Lisce, skoraj višinski zmagovalec (Mitja je za nekaj metrov bolj zaril v meglo).

Zame je bil to en Tistih letalnih dni. Kar si zamisliš, to dela. Če ne gre v prvo, pa rešuje rezervna varianta. Na trenutke je bilo kar živahno, včasih je bilo treba zelo na ostro obrnit, da je potegnilo gor. Bilo je presenetljivo veliko ušesanja, vendar z izjemo enega, recimo tretjinskega klofa na levi, jih je skalica sama reševala. Tavečje zapiranje sem tudi hitro rešil brez vpliva na letenje, le krog se je malenkost razširil. Bil sem sproščen in užival v letenju, s krilom se res dobro ujameva.  Tudi v GTOju se dobro počutim - hm, kako bo z novim zicem?

p.s. Naslednji dan grem na tek po vinski cesti (fajn kot vedno), Kondorji pa del na Lijak (le Mitja odpove, ker se je v oblakih prehladil), del pa na Lisco. Lijak je dal svoje, Alešu in GašperjuB osebna rekorda, Lisca pa se ni niti približno tako izkazala kot v soboto.

p.s.2 Tiborja nisem nabil😜

Vetrnik, 8.10.2025 (sre), Kostanj nabirat

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2719526/ 
Hoja: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2719494/

Po odpravi vreme v naših koncih nekako ne sodeluje več. Bili so dnevi z dobrim gradientom a s severnim vetrom nad mejo dobrega okusa. Zanimivo, da se je veter začenjal pri nas in je dobro prevetrilo hrvaško, medtem ko je bila ostala slovenija pod zmernim vetrom in dokaj letljiva. Kakorkoli že, za sredo se je kazal obet z nekaj več sonca in zmernim severnikom. Na šiht grem vseeno z biciklom in malo pozabim na vse skupaj, ko nekaj čez poldne le pogledam skozi okno in se zavem, da je sončno in ne vetrovno. Odločotiev je bila hitra. Kolegu povem, da odhajam, na hitro še zmečeva skupaj, kar potrebuje od mene, se spokam in odpicikliram  domov. Preden sedem na kolo, še na Vzhodni ligi objavim namero, ko prispem v Sela pa že kliče Miha in sva zmenjena. Poberem ga doma in na Vetrnik greva čez Osredek, kjer še nisem bil, čeprav se že dolgo odpravljam. 

Na startu naju pozdravi vreča, ki kaže gor. Oddahnem si, ker kaže prav in ker je od zadnjega obiska tu še ni odpihnilo. Hitro se pripraviva. Miha je spredaj, in se ubada z novimi tangicami, pa nepotrpežljivo v prvi sapi gor potegnem, a v švohni sapi ne zvozim na malem prostoru in skalica se zvrne. Ponovno razgrinjanje, Miha odleti, čiščenje šavja iz špag, službeni telefon, potem končno spet sapica in lepo odletim. 

Miha drgne greben, kjer sem strmoglavil, sam grem k tabli. Začuda nobenega prdca. Tipam, a ne najdem. Skok na vzhodni greben - nula! Obrnem še pravočasno, da pridem udobno do pristanka in mehko sestopim. Jebiga, letel smo pa le. 

Miha pristane pri ribniku in je pri meni še preden pospravim. Pot gor je prijetna, kot ponavadi, zračno hlajenje deluje. Del dnevnega načrta je tudi nabiranje kostanja, ki ga je na poti dovolj. Do vrha  sta vrečki kar lepo polni. Zaključno pivo je pri Štritofu, tam sem prvič.

Odlično rešen dan.

Malce mi ga pokvari le ekipa s Tiborjem na čelu, ki je letela z Maliča - pomladanski leti, start na jug. Dalo se je, a ne na Vetrniku. Pa tudi dvomim, da so nabrali kaj kostanja. :))