S suhega beneškega maratona se z Lenartom vrneva v deževno Slovenijo. Zanimivo je bilo opazovati z oblačnostjo zarisano vremensko fronto prav nekje nad mejo. Dež mi opere avto to je pa to. Dona zvečer pove, da je bila Iza tudi v hotelu zelo prestrašena, ko je grmelo. V ponedeljek je še kislo, a kaže na bolje, za torek kar jasno z nekim približnim jugom in simboličnim gradientom. Skozi glavo mi šine misel, da bi bilo morda celo za letet. Moram kaj v zrak, da si naštelam nov zic, pa tudi kar tako.
Najdemo se na startu, kjer kolega nekaj mečkata in momljata o hudem vetru. Res na trenutke malo povleče, a daleč od hudega, pa še pada. Matic je takoj pripravljen, odleti in pojadra nad nami. Dela! Kmalu mu sledim, skalica sodeluje in lepo se skobaliva v zrak, tudi v zic se lepo zbašem. Zrak zagrabi, prav veliko nad greben pa tudi ne gre.
(7.11.2025) Kaže na klasično Orešje. Grem za grad, a hitro obrnem. Silovec da nekaj višine, potipam nad dolino, kjer ni nič in nazaj, pa na hrvaško, kjer Japica da skoraj 600, da lahko skočim čez britof. Izogibam se grebena do ovinka, je prelahko. Po obratu lahko še malo povrtim za lažji povratek, nad pajsjim skokom še popravek višine in nazaj v Orešje. Dan lepo dela, grem po še eno rundo. Grad pa nazaj na hrvaško, kjer je že Matic.
Res torek odpre lep dan, ki ga ni za zavrečt in tako na šiht odpicikliram. Jebiga, če bo za letet, bom pač žrtvoval tistih dodatnih deset minut. In točno tako je. Dan se lepo razvija in ko želim objavit namero, Matic povpraša, če se gre kam. Potrdim. Prijavi se še Žaro z nekim kolegom. Ta dva bi že ob enih gor, Matic ne more pred pol drugo. Za Madžarsko ne bo, pa lahko odrinemo tudi malo kasneje, si mislim in tako organiziram odpravo. A Žaretu se mudi in ju pošljem gor, sam pa počakam mladeniča, ki ga potem od sedla komaj lovim (mlad in lahka oprema proti star in težka oprema)
Tipam zahodni greben in se šlepam na ptiče. Ti se v jati podijo enkrat sem, drugič tja in tako jih vidim nad razvalinami Cersargrajske utrdbe, ki sem jo nedavno dvakrat obiskal po tleh. Po zraku pa še ne. Vsaj nizko ne. Mamljivo. Previdno tipam teren in se na vetru pajsam nekje v višini grebena vedno bližje razvalinam, da se potem lahko čez Planinski dom zapeljem nad ruševine in varno nazaj. Lepo je nekaj storiti prvič!
Pobiranje na Japici, pa spet skok ven in nazaj ter povratek na Orešje. Zdaj lovim dvajsetico in za gradom porinem malo dlje čez. To me stane višine, da se vračam nizko in se je treba lepo potrudit, da se na Silovcu poberem nazaj. Spomnim se, da bi bilo lepo dan zaključit še s pristankom nazaj in se lotim tega. Okoli starta sicer še nekako drži, a ne morem nad višino vzletišča. Po nekaj minutah truda se sprijaznim, da bo treba v dolino in odvijem proti kolegoma na pristanku, Žaro pristane kmalu za menoj.
Vsi smo dobre volje, kak dan smo zadeli. Matic gre s Katjo peš na sprehod gor. jaz pa zategnem Žareta in Drageca do avta pri hiši na sedlu. Slednji trije zaključimo pri Pineli
Vrhunec dneva je jadranje do cesargrajskega gradu. Ni nek dosežek, a lepo je to prvič doživet.
---
Žakel preko vgrajene gumice tokrat z malim karabinčkom pripnem na čevelj. Ok.
Ni komentarjev:
Objavite komentar