Orešje, 6.11.2025 (čet), Predmartinovo rajanje nad vinogradi

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2725360/

V torek sem bil prepričan, da smo polovili zadnje leteče ure te dni, saj je bila za sredo in četrtek že napovedana res izrazita in nizka inverzija. Nekaj v tem smislu sem pametoval Robinu Papežu, ki je v torek spraševal, če bo sredo za zaletet. Tako pametno obtičim v službi, medtem ko pa me na Lisci demantirajo in lepo letijo, tudi na 1,2k. Ok, ok. V sredo zvečer Wosa najavlja letenje za četrtek, Miha mu pritegne za Orešje. Gledam napoved in res - nizka inverzija in kar izrazit JV veter. V redu, si mislim, treba je testirat zic, ki mu ponovno vstavim desko, pa bo malo grebenarjenja tudi prav prišlo in se jima pridružim za ob 13h na pristanku. Tokrat na šiht z avtom in opremo. Do pol enih podelam, kar je aktualnega in hop na Orešje.

Miha se zamudi ravno toliko, da se lahko preoblečem, Rok pa jo je itak peš mahnil gor od gradu. Pred pol drugo smo že skupaj na startu, kjer švohceno popihava gor. Ni ne oblakov, ne ptičev. Sapa sicer nekaj obeta, a ni nekih hudih pričakovanj. Kolega odletita pred menoj, ki se bolj počasi pripravljam.

Odlet v mikro sapi gor in gre lepo, zunaj zagrabi. Soletalca se vozita nad grebenom, Rok se lepo rešuje izpod Silovca. Krem na klasično otvoritev za grad. Tam nekaj dela, pa tipam in baloniram nad sedlom. Ptiči pobirajo bolj severno, proti Bistrici, a tja si še ne upam. Grem nazaj, nad sedlom pod startom poziram Wosi, potem pa naprej, na hrvaško, kjer je ptičem očitno bolj všeč. Meni nekako ne zagrabi, spusti pa tudi ne. Nad Klanjcem zagledam jato, ki veselo vrti in pobira malo bolj zunaj, meni v doletu. Zavijem tja in bingo! Stebriček me hitro spravi v višino grebena, ptiči se razpršijo, a steber še dela in vztrajam. Nagrada je 900 na višinomeru, kar v svetu pomeni razgled na bolečo jasnino neba in mlečno morje spodaj, strop inverzije torej. Zebe v prste, a vesel ko avijon. 

Višino porabim za raziskovalni izlet nad gričke vzhodno od Klanjca, ki niso dali in in treba se je bilo obrnit. Vidim kolega, ki sta tudi prišla na cesargrad, a se že peljeta proti pristanku. Zakaj neki? Želim jima sporočit naj vzameta avto in gresta še enkrat, saj tak dan ni stran vrečt. Ampak za začetek se moram ubadat z lastnim preživetjem. Nad Klanjcem nekaj brbota, malo gor, malo dol. Tokrat ne znam za ptiči gor (ki si redno pomagajo z mahanjem). Z zavestjo izpred dveh dni, da se da, se spet borim in sledim ptičem nad zahodnim grebenom, ter se spet malo zunaj zvrtim skorja 100m gor, da lahko mirno skočim na Silovec. Ta mi je neznanka, kot prej cesargrad. Balončkov ne znam obrnit, letenje ob grebenu poa počasi spušča. Naredim vse, kar znam, a dolina je vedno bližje in priznam, da je konec.

Spet tipanje minimalke in na pristanke, kjer kolega že zaključujeta pospravljanje. Super dan so iztisnili. Pospravim in nas zategnem do gradu. Miha skoči gor po avto, Wosa ga ima tam. Pinela, zaključno pivo, kjer se nam pridruži še Beli. Odlično rešen dan!

Vrhunec dneva: nedvomno steber do inverzije in razgled na kristalno nebo.

---

Naključje ali ne -  itak se izogibam fotkanju, raje uživam v trenutku, ampak na vrhu stebrička me je le premagala potreba, da si ta pogled zajamem, pa sem malo slikaril in potem še enkrat, že po obratu, sem zajel pogled na Tuheljske toplice. A glej ga zlomka, od vsega tega škljocanja je ostala le ena slika. Na srečo taprava. Manj slikat, več vpijat.