9.11.2025 (ned), Cirnik trail - namesto Mangarta

 

Vremenska napoved za nedeljo, 9.11.2025 je bila obetavna za Julijce. Sicer ne prav idealna za Mangart - Triglav, ampak vabljiva pa. Mitko, ki je že kar dolgo neleteč, je začel nabijat o Mangartu in sva malo modrovala na to temo. V ozadju je vrvelo, kolega mi je prenašal drobtinice, kako so se asi odločali. Sam sem se ogreval za Primorsko, kjer bi bile višine primerne za kaj zanimivega odletet. Za Mangart se mi je napoved zdela premila, lahko bi se zgodil odlet v dolino. Ampak jebiga, tudi to bi šlo. Zveče sporoči odločitev, da se gre na Krvavec. wtf?! Kašen Krvavec, tam zagotovo ne bo za letet! Spodaj inverzija, gor neizrazita termika. Se izmotavam, da na Krvavec pa le ne bi šel. Ni se mi šlo v avto, pa 130km v eno stran, da potem skočim v dolino, pa na pir. Po dveh lepih letalnih dneh ta teden mi tega res ni treba. Ni mi jasno, zakaj so se asi tako odločili.

V glavi sestavim plan za lokalni trail tek. Irena je itak najavila, da ima cel dan za delat za službe. Mirno zaspim.

Zjutraj še malo poležim, berem, ob pol devetih pogledm na uro in vidim Mitjevo sporočilo - danes Mangart! Kojikurac zdaj to? Kličem ga, jebiga sad, kaj pa cincaš. Potreboval bi dodatnih 15min, da bi sestavil opremo skupaj, ampak ne. Zaželim jim srečno.

Dopoldne postopam, Irena se ne spravi za Šentvid in kar pozno z Izo odrineva sama. Nisem prepričan ne v svojo bolečo nogo, ne v splošno kondicijo, pa nama zastavim krajšo pot - Čez zahodni Šentvid, mimo Malega Cirnika na Velikega, potem pa skozi Žejno na Šentvid in nazaj do Točke.

Grem zmerno in telo se dobro odzove. Prav v slast. Iščem poti brez asfalta in kar gre. Na Cirniku si preoblečem majico, da se ne spuščam v premočeni, ki jo potem nosim v roki, saj je v torbici telefon, ki želi ostat suh. Si bo treba omislit nek oprtnik. Zaključek mi je bil že kar naporen, noge so bile že kar težke, vendar se je vse lepo reševalo z upočasnitvijo tempa. Sicer je poškodovana in zdaj redno raztegovana noga ta izlet lepo prenesla. Seveda z bolečinami, ampak je šlo, kar pa šteje. Zadovoljen.

Na koncu se le izkaže, da je bila pot kar časovno potratna in doma sva dokaj pozno (kar je bilo seveda narobe).

Na Mangartu so lepo leteli, večinoma mimo Triglava pa v Bohinj ali proti Jesenicam. Za ponedeljek se obetajo boljše višine, zna bit. Zvečer to razlagam dedu, a nisem imel moči, da bi ga prosil za šoferja. Dejansko se sploh nisem prebil do razpoloženja, da bi dejansko začel operativno razmišljat - dopust, logistika, pes. Bi Rudi sploh zmogel vožnjo z Mangatrskega sedla do Kranjske gore? Najbrž bi, naknadno ugotovim. Seveda sem ponedeljek prečepel v službi, nekaj njih je lepo užilo Mangart. Malce skeli, to so "le enkrat na leto" priložnosti, leta pa puhtijo v večnost.