Orešje, 11.12.2025 (čet), En HF za rešit december.

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2730010/

HF: https://photos.app.goo.gl/7zpgdH25dchL97bj7

December ni pretirano vesel, na šihtu je kar dren, zunaj pa se ne dogaja kaj pretirano veselega. Ok, ena fešta je bila, to je pa to. Nastopilo je tudi obdobje inverzije, a zadnje dni se je malo razpihalo in tudi pritlehni smo deležni nekaj brlečega sonca. Ker ni nekega vetra, je čisto poštena možnost skok s kakega brega, pa sprehod nazaj. Z enim učem gledam na sredo, ampak imam sestanek zaradi hišnih težav na PP75a, pa ne rinem vmes še na hrib. V četrtek ni napovedanih aktivnosti, pa grem z opremo na šiht (ob sočnih pripombah razumevajoče). Tam se sicer lomijo zadeve, a jih večino do enih spravim pod streho in oddrvim na Orešje.

Seveda je na poti polno teh, ki se jim ne mudi nikamor, po drugi strani pa me dohiti služba, ki jo urejam kot se le da na cesti s slabim signalom. Peš del poti gor od sedla je še najbolj miren, ker tam, za hribom, ni signala. Nisem pretirano vesel, da se moram ukvarjat s službo, medtem ko po dolgem času razgrinjam krilo. Uspem si naredit ene pol urce prostora, da se pripravim in odletim, potem pa bomo že naprej.

Piha nič, ali pa od zahoda. Napoved je itak tako švohna, da lahko lokalno povleče prav karkoli. Upoštevam lokalne razmere in se postavim visoko na travnik in obrnjen v zahod. Toliko, da dobim skalico gor, potem bova pa že zavila.

Z užitkom grem skozi postopek priprave in pripet dočakam komaj zaznavne sapice gor. Sklenem poskusit z vzvratnim startom. In gre. Gre prav lepo. Ker sem visoko, lahko stečem in zavijem pod breg ter lepo zvozim nad potjo spodaj. Ok. Potem pa joj, ne morem v vrečo. Pozabil zanko. Viseč v gurtnah si poskusim pomagat z roko, pa nekako ne gre, le zanese me proti bregu, da se moram tik nad krošnjami reševat ven. Potem le zlezem v žakelj, a sem že krepko pod startom. Mirim se, da itak ni kaj pričakovat in se odpeljem pod Silovec. Nič ne da, čeprav so ptiči nad njim in grem proti pristanku.

Heci z blagimi wingoverji brez bremz, le s težo, a kmalu neham, tla so prebilzu. Lep, nežen pristanek pri drevesu. Ma, fajn je bilo!

Pospravljanje, nadaljevanje službe in počasen hajk gor z veliko telefoniade vmes. Malo si godrnjam v brk, a se opomnim, da sem v eni najboljših možnih pisarn. na svetu - po zimskem soncu švicam v breg.

Ko se že peljem dol, Lenart pove, da je šele krenil iz Lj in da čemi v popoldanske zastoju. Ok, ima še čas nabavit za kosilo in skuhat dokler pride (čeprav se otepa hrane). Ko je koilo pripravljeno, se na dvorišče pripelje skupaj materjo. Ta ne je mojega kosila, midva pa tudi še ne, ker greva prej še tečt.

Tek je boljši del dneva 2.0. Na izi, pogovorni tempo, skrajšana razdalja, pogovor. Lepo.

Na koncu jem sam.