Vetrnik, 27.9.9.2023 (sre), Okoli Vetrniškega peskovnika

Let: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2580190/

H&F: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2580230/

Najdem si čas, da na kondorjevem sajtu uredim prikaz zadnjih letov, pa potem še windguru prikaz napovedi za Veternik, saj star link ni deloval. Ko tako gledam napoved, mi gre skozi glavo, da sploh ni tako švoh in bi bilo za porabit. Čas je, ur je viška, pa grem. Malce pozno, ampak jebigasad. Nihče drug se ne prijavi, le Miha se opraviči.

Biciklistično dirjanje domov, kjer spustim Izo, ki (packa!!!) znotraj praska po vratih (ajme!). V tistem pride tudi Irena in spet se med pripravo opreme naposlušam pripomb. Upam, da bom gor pred tretjo in okoli treh v zraku. Ne pričakujem nič, vem da se bo dalo odletet in se veselim hoje nazaj gor. 

Zadnjič sem na Orešju za letos sklenil letenje v kratkih rokavih in tokrat že vzel tudi jopico, čeprav je še prijetno toplo. Bolje malo zašvicat, kot da te zazebe, si mislim. Stare kosti pač.

Po poti vidim, da se veter čuti do tal in si že predstavljam kako trese vrečo na startu. Ko pridem gor pa presenečenje -  vreče ni. Bemusuncežarko! Ok, s seboj imam špago za take primere in jo nataknem na vrh droga, kjer manjka tudi ročica za pripet vrečo. Najbrž je kar pošteno pihalo, da je vse to odtrgalo. Ampak, kje pa je zdaj vse to? Vrečo bi še lahko odpihnilo, ampak če je obtežena s kovinsko palico, pa ne bi smela biti prav daleč. Vendar je ne vidim nikjer v bližini. 

Grem se pripravit. Še enkrat si nastavim sedež - krepko skrajšam žakelj, oz odaljenost od nožne plošče. Res sem bumbar - sedež si nastavljam tri leta in pol po nakupu. Ampak v zadnjih letenjih res ugotavljam, da se moram pošteno stegnit, da se naslonim na plato, pri tem pa zlezem dol, namesto, da bi bil nabit v zic, kot sem bil po Klemnovem nasvetu na testu Advance zica pred leti in je bilo ok.

Ok, gremo v zrak! Ko sem pripravljen za odlet (prav lepo vleče), pride gor skupinica treh upokojencev in ena od njih se prav razneži, ko vidi padalo. Pove, da je že letela, uganem da na Maliču, in da bi še šla. Prekinem vse skupaj in ji dam Gabijevo številko z obilnim priporočilom. Gospa se zahvali ni se pripravi na slikanje vzleta. Vmes veter crkne.

Odletim, ko spet malce potegne in zrak zagrabi, da se spajsam nad vrh za fotosešn fenice tam pri harfi. Luštno, pol plana je izpolnjeno, pa grem lahko šnofat okoli, kje bi še kaj dalo. Nič, razen klasike pri tabli nad Kozjem, kjer gre nevarno blizu 1k, ki je meja, ko se moram vrečt čez na Resnika, ta pa danes ni načrtovana možnost. Porinem na zahodni greben, ki tudi nekaj drži. Dela, saj gor zelo dobro voham gnojšnjico z njive v dolini. Rinem in tipam proti Lesičnem, a se udira in se kmalu vrnem. Tisti smrad še vedno brbota in tokrat se bolj potrudim ter ga lepo zvrtim, tokrat do malenkost pod 1k, ko pa je res treba it preizkusit, če tudi v zavetrju kaj dela. Uživam v razgledih na poznopopoldansko krajino.

Trapec računam, da bo zadaj bolj vzhodnik, pa grem prav na Resnika, namesto naravnost na Ravni log, kjer bi sever moral porinit gor. Seveda ni nikjer nič, tako da malo trepetam, če se bom varno privlekel do Švarča, a gre in tam se postavim v sever ter tako skoraj bočno drsim po grebenu. Prižge se še upanje, da se spravim do Koprivnice, a se mi dokončno udre pri preskoku na naslednji grebenček. Sem kar miren, saj spodaj ni videti nekega vetra in upam si pristajat v dolino severno od kuclja. Mehko sestopim.

Ok, letenje se je super izteklo, zadaj pa še pešadija, da bo dan prav zaščpičen. Obljubim si, da se bom držal ceste, brez bljižnjic, ki se navadno končajo v kakem neprehodno poraščenem bregu. Lepo gre in na cesti zdržim do ovinka, kjer vem, da je bližnjica. Ta pa se seveda gre skozi hudo goščo. No ja,  par metrov sem zgrešil. Gor sem prej kot v uri. Fajn.

Pri avtu odložim nahrbtnik in po robu travnika se odpravim še do vrha, vmes pa iščem našo nesrečno vrečo. Ni je. Kaj čmo. 

Domov grede se ustavim še po manjših nakupih, doma pa spacam kočerjo za oba. Meni se zdi super, Ireni tudi, če le ne bi bilo... Iza je bila na zelo kratkem sprehodu, zato vztrajno teži, da jo pod noč zapeljem okoli, potem pa je mir in si zaslužim film tedna. Se da preživet.

Nova nastavitev zica se dobro obnese

  

Orešje, 20.9.2023 (sre), Glajzerica z vztrajnežem

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2579134/ 

Po vikendu za silo potolažen glede letenja, v torek celo dež zjutraj, v sredo grem lahko spet s piciklom na šiht. Kondorji se odpravljajo na skok s Svinjske na neko prireditev, jaz čmarin in rintam na šihtu, ko tam malo pred pol tretjo pokliče Mihec. Hja, vreme? Nekaj pihlja, ampak menda s pravega konca, avp itak ne dela. Ok, podelat odprte zadeve, pa na poznopopoldansko. Irena je doma malo pred menoj, je bila v Ljubljani, kjer je dobila neko nagrado. Lepo. Uštimam se, v avto in na pristanek Orešja. Ugibam, kaj bo, in že pred Bizeljskim zagledam nekoga nad Orešjem. Mora bit kar visoko, da ga vidim od tu, ugotavljam. To ne more bit jadralni padalec, si mislim, morda helikopter ali paramotor? Bližje ko sem, bolj jasno je, da je to prostoleteči kolega. Kdo se ni prijavil?! Gor pelje Miha, cesta je res razrita. 

Na startu presenečenje - nova vetrna vreča, velik Red Bull. Kolega še kar drgne, kar ni čudno, saj lepo piha. Greva še midva poskusit.

Odletim od prve, malo trese in odnaša v desno dokler ne pridem ven iz mulde, potem pa veselica. Nezahtevno letkanje, nizke višine in pozna ura kar kliče po glajzerci. Veliko je ptičev, ki v jaticah kažejo, kje dela. Med drugim povratkom iz hrvaške gruntam, da grem gor pristat, pa Mihi spustit avto, ko ga že vidim v pristajanju na start. Zakličem mu še za pivo v Pineli, pa podaljšam na zadnjo obratno in potem dol do svojega avta. Neznani kolega je še kar v zraku. 

V gostilni me pivo že čaka, zadovoljna pokomentirava dan in adijo. Kasneje Miha potrdi, kar je že prej slutil; z nama je bil njegov sosed Matic, ki živi v Ljubljani, objavlja pa na FlySafe. Naredil HF, v zraku pa je bil odkar sva se z Miho začela pogovarjat, da bi šla letet, pa dokler sva po letenju spila pivo. Dobre štiri ure. Lepo je videt tako veselje in vztrajnost.

Zvečer z Izo preizkusiva novo svetlečo ovratnico za nočne sprehode. Deluje!

Švarč, 17.9.2023 (ned), staro in novo prijateljstvo

Let: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2577855/
HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2577835/

Potem, ko sem si včeraj malo privezal dušo, sem danes bolj spravljen s svetom in vesoljem. Vremena spet ne gledam, v oddaljenem spominu je obet nekega jugozahodnika, ki bi utegnil zmotit za danes načrtovano paramotoriranje. Načrtujem bolj gospodinjska opravila, kot kuhanje marmelade in izdelava višnjevca, za kar sem se že včeraj polno opremil. Ireni pa se gre na izlet. Vem, kaj to pomeni, a vseeno pristanem. Morda pa bo. Gremo na Bohor. Toplo vreme me premami, da grem bos. Na začetku se makadam ostrega kamenja vleče, a tudi kasneje v gozdu ni veliko bolje, saj so neurja dodobra sprala poti do ostrega kamenja. Ko proti vrhu, spet po gozdni široki makadamski cesti še zgrešim odcep za kočo imam na povratku vsega dovolj in si do gozdne poti obujem tevice. Dol grede sem kar obut, sem obupal nad Bohrskimi potmi. Kljub vsem začimbam gremo še na kosilce na brestaniški ribnik. 

Doma ima Irena silno veliko za delat, Iza je sprehojena, mene pa ščemi spet neavadno lep dan. Na Bohorju sem gledal zdrave bazice in občutil taprave sapice, na katerih sem si čisto predstavljal povrtevat. Prešinilo me je, da je nekaj dneva še ostalo in Orešje bi me lahko vzelo gor. Spokam se in oddirjam. Razmišljam, da bi poklical Miha, a prej še vržem uč na avp Orešje, ki pa me strese. Kako je lahko tam sever?! Vse naokoli je jug ali jugozahodnik, tam pa sever. Zdaj, ko je postaja na vrhu hriba, ni več izgovorov na rotorje. Švarč pravi zahodnik*, merilec hitrosti pa itak ne deluje. Mrzlično premišljujem, časa ni veliko. Orešje je naju z Mihcem že tako prizemljil, ko je bilo vse naokoli v zdravem jugu, tam pa žalostno brezvetrje. Ah, klinc! Na Švarču se da odletet tudi v zahodniku, pa potem peš gor in dan bo rešen, si mislim in grem.

Na Švarču naletim na Jako, ki še vedno kampira poleg podirajoče se hiše. Med preobuvanjem rečeva par besed potem pa hitro po lepo, na široko očiščeni stezi na sveže pokošen start. Piha čisto pohlevno, predvsem pa piha gor, morda bolj iz zahoda, tako da trakec na grmu ne kaže nič. Klobase pa itak ni na drogu. Trakec prestavim na nek kol in tega zapičim blizu postaje. Zdaj pa je trakec bolj vesel. 

Hitro se pripravim in se brez velikih obetov spravim v zrak, ki zagrabi. Malo pogrebenarim in raztegujem varno cono, dokler ni več poberljivo. Za konec se zapeljem krepko ven, kjer ne spusti takoj, pa nazaj pod breg pristat. Pristanek je bil spet neroden, z vetrom, pa na koleno. Ajaj, neroda.

Pospravljanje se malo zavleče, saj Oudie ne more poslat treka na Seeyou cloud, pa se vmes hecam še s tem, a na koncu obupam in pustim. Pot gor mi je v slast in kar letim po cesti. Kalo lahko je hodit, če si obut! :)) Pri avtu med ohlajanjem spet klepetam z Jako (morami naredit spoznavni piknik!). Zdaj se mi že mudi, da pridem še ne prepozno na Trubarjevo, da voščim Kajotu za 22 let. Vmes pa še domov, se stuširat, preoblečt in darilo zavit. Ja vem, lahko bi to prej, ampak dan se je tako obrnil.

Dan zaključim s prijetnim večerom z bratom in svakinjo, nečakoma in za konec še s starši, ki mi dajo darilo za Ireno, saj se nikakor ne dobijo v živo.

Za zapomnit: s telefonom so neki križi, saj mi kot nor kuri podatke. Do včeraj je pokuril celo mesečno kvoto podatkov, še pred enim mesecem pa sem ugotavljal, da v povprečju ne porabim niti tretjine zakupljene kvote. Ugotovim, da večino porabi klinčev Instagram, pa sem ga zato zbrisal**. Po tem mi čudežno začno delat obvestila iz xcglobe in zpls app. Svašta. Včeraj je Oudie live še lepo delal, danes pa se nikakor ne more povezat v seeyou cloud (kao napačen login...). Na poti domov, v avtu, ponovno zaženem telefom, prižgem Oudie in hudič se preko Oudie live le poveže ter pretoči trek na naviterjev server. Tako je to, če ne želim vsake dve leti nabavljat nove opreme. Bo že.

* Izkaže se, da je podstk o zajodniku osd sobote zvečer...

**Kaže, da le ni bil Instagram tisti, temveč prenosi basketa - Courtside 1891.

Veliki vrh, Zabukovje, 16.9.2023 (sob), z dedom krstiva nov start

Let: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2577385/
HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2577387/

Vremena ne gledam, nekih planov ni, morda nedeljsko paramotoriranje, upam na kak tekec. Okolico bajte sem že v petek sfriziral, tako da sem v soboto lepo na izi. V Samobor se mi ne gre, uredim še malenkosti okoli hiše, ko opazim da je zunaj kar lepo. Ko grem po štacunah, opazim, da je tudi veter čisto zmeren. Hudič mi začne prišepetovat - dan za preizkusit nov štart Veliki vrh. Najbolje kar s sprehodom gor. Fino bi bilo, da bi šla še Iza poleg, a je ne morem potem pustit same. Lahko pa bi si z dedom naredila izlet. Tisti sprehod bo že zmogel. Pokličem ga in Rudi je seveda za. Medtem se že vrne Irena, ki se spravi kuhat marmelado, sam se le preoblečem in jo podurham naprej, v Krško po deda.

Sva kar pozna, parkirava v Podvrhu, v breg zakorakava šele nekaj čez tretjo. Greva lepo po cesti, v pogovornem tempu in sva gor v slabi uri. Na poti obdelava njegovo drugo knjigo Kratkohlačnika, ki mi jo je danes dal in kjer popisuje prepleteno rodbinsko zgodovino. Vesel za tastarega, da tako zleze na hrib. Najdeva vzletišče, tam pa nekaj možakov, ki delajo hiški poleg. Na pozdrav me en ogovori po imenu?! Ah, Benjamin! Razkaže vzletišče. Kar strmo, s sveže posejano travo z nekaj ovsa, da bo zemljo bolje sprijelo. Zdaj je bolj kot sveže prekopan vrt. Pove, da je lastnik, Božo, tam na hiški, pa ga grem še osebno pozdravit. 

Je vesel, da se dogaja, pohvali ekipo, ki je uredila start, Pohvali se, da je bil menda med prvimi jadralnimi padalci v Sloveniji. Leta 1987 so meteorologi na Lisci (Micko, Joc Senica in on) dobili sposojemo padalo iz Francije (Pariza?), ki ji ga je prinesel Marčič (?) (takrat zmajar, ni jp pilot Bojan M.), potem pa so skakali z njim z vrha Lisce in nato še v dolino. Zahvalim se mu za vzletišče in v akcijo. Beno obljubi, da bo Rudija po bližnjici pospremil nazaj do avta ob vznožju hriba. Odlično!

Piha gor, malo ja, malo ne, Beno obljublja jadranje, sam dvomim, a danes tudi ni nekih hudih ambicij. Prej je Drago podrgnil Lisco do Rudenika in nazaj, šlo je do 1,2 k. Zdaj je že pozna ura, a bazice še visijo... Za vsak slučaj dam dedu ključe od avta. Ja,  nič, poskusit je treba.

Lepo se skobalim v zrak, nekaj sramežljivo zagrabi. Podrgnem breg in se spravim nad start. O, ja! Zazdi se mi, da ni le veter in res lahko obrnem ter se zvrtim na dobrega jurja! Vesel kot malo dete. Sem že bil v tem zraku, a tokrat je pogled in doživetje popolnoma drugačno. Z vetrom bi lahko udobno priklopil Rudenik, a nisem prepričan, da bi prišel nazaj, ne želim pa zapletat logistike. Višino pokurim za poskus proti Senovim, a se izkaže za neobetavno in se vrnem pod start. Sledi še malce zezkanja in skokov ven, dokler se ne udre in grem pristat. Iz zraka pozdravim deda, ki je že blizu avta, kamor prideva skoraj sočasno.

U, super sva rešila dan! Šele takrat se Rudi spomni, koliko je že ura, da se je že začelo malo finale odbojke, kjer igrajo naši. Spremlja tekmo, medtem, ko pospravljam in klepetam z radovedno sosedo. Zasluženo pivo spijem na T2, deda lahko začne zares navijat in dočaka zmago naših. Finale nato prespi :). Jebiga, svež zrak človeka utrudi.

Doma grem še sprehodit Izo (sori, drugič boš pa šla poleg, te moram naučit, da greš sama do avta in tam počakaš), potem spravit marmelado v kozarce, ves pa delat pico, ki ob desetih zvečer dobro sede.

No, že drug nov start v enem tednu (po Mangartskem sedlu prejšnji vikend) in to še z milostnim stebrom nagrajen. Krona pa je izlet z dedom. Še takih dragocenih dni!

Tako sva se 6.5.2021 z Gabijem tu pajsala http://xcglobe.com/flights#show-flight/2414318/, ko se on pobere na 1,4k, potem pa gre scuret do mene...

Posočje, 8.-10.9.2023 (pet-ned), Kondor odprava Posočje 2023

Sobota: Raft + Kanin: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2575293/

Nedelja: Tek + Mangartsko sedlo: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2575688/

Odprava se že dolgo časa načrtuje, bolj intenzivno pa po Paralisci, avgusta stečejo okvirne priprave in prijave, septembra, ko pa vse kaže, da bo še vreme zdržalo, pa se zadeva zakoliči. V temin odprave mi pade še vabilo na polstoletno fešto Andreje N., ampak odprava prevlada in Andreji se opravičim.

Del Kondorjev se odloči, da gredo že v petek zjutraj in poskušajo ujeti še kaj letenja. Trapasto je, ker so razmere zdaj pri nas precej boljše kot na primorskem, kjer je še kar nekaj, sicer popuščajoče burje. Inverzija pa je itak vsepovsod, le da je pri nas manj moteča, saj se tudi do 1,5k da lepo letet, med dvatisočaki pa je to bolj švoh. Zagnanci vseeno nekaj podrgnejo bregove med Kaninom in Svinjakom.

Z Gabijem odrineva v petek po šihtu. Pelje on s kombijem, saj ima tri letalne komplete pa še Mitjev žar z opremo. Z manjšimi težavami prideva do večera v apartma, kjer že diši Dragova gurmanska poslastica, ki jo potem do polnoči še obilno zalijemo. Odtavam spat, po tuširanju pa slišim druščino, kako se med rogoviljenjem odpravljajo v mesto. Ok, ne da se mi in grem pokušat zaspat.

V soboto zjutraj je na vrsti rafting, fajn izkušnja z nekaj čofotanja po vodi. Neprespan, kot sem bil, sem bil okoren kot le kaj, ampak hladna voda me le je malo zbistrila. Sledi odprava na Kanin. Drago in Mitja se odpovesta letenju, ju je noč preveč utrudila. 

Gor na 2k  je še vedno prav prijetno toplo, gore se kopljejo v soncu, razgledi so čudoviti. Vetra nekako ni, tako da lovimo rahle sapice gor, da se lažje spravimo v zrak. Malo se mulimo po skalah tam okoli, skočim na Svinjak, kjer se s precej spoštovanja bodem z razbitim stebrom, a se ne spravim dovolj visoko, da bi porinil naprej proti Bavšemu Grintavcu, kot sem si prej zamislil. Vrnem se pod Kanin pa na pristanek. Ok za nadgradnjo veselice. Ostali tudi odletijo nekaj podobnega.

Popoldan je čas za piknik, ki si ga Mitja in Gabi zamislita na nekem produ za Sočo. Po aktivnem dnevu čevapi kar sedejo kljub ne najudobnejšem mestu za piknikiranje. Svi smo ljudi cigani....

Večer je nekako bolj umirjen kot prejšnji, sam sem zadnji dve rundi kar na kokti, Včerajšnji nočni junaki gredo zgodaj spat, pred tem Gabi išče kompanjone za jutranji pohod na Mangart, pa ni nekega navdušenja.

V nedeljo zjutraj izvem, da sta Gabi in Mitja le šla na Mangart, Jože, Uroš in Roberto pa se odpravijo na jutranji manjši HF. Me mika, a prevlada želja po teku in se spravim na desetko, ki jo potem na poti nadgradim še z manjšim vzponom pa podaljškom na 12km. Najlepša pa je seveda vsebina - končno spet tek in to po čudovitih poteh okoli Soče z razgledi na hribe. Me je kar utrudilo, ampak to se mi prileže. Preostanek ekipe je šel na jutranjo kavico v mesto, tako da sem imel čas zase, da pridem k sebi in se v miru spakiram, preden odrinemo na Mangartsko sedlo.

Gor nas pričakata naša planinca. Pogoji za odletet so mili in lepo se spravimo v zrak. Drži švohno in se gnetem tam pod startom, da se enkrat z Dragotom grdo pogledava, nakar se raje držim bolj zase, tudi za cen kakega metra višine. Mulimo balončke in se pomikamo proti dolini. Na povratku se na nekem kuclju spet srečam z Dragotom in Mitjo, tokrat zelo pazim na separacijo. Zanimivo, v sicer zelo mirnem dnevu tukaj na trenutke lepo potegne, da še veje na bregu zadihajo. Lovim te balončke, dobim pa lepo klofado, a vztrajam in najdem steber, katerega se oklenem in počasi plezam gor. 

En hrib zadaj je Tomo, ki se tudi drži višine. Interna igrica je priti nad Tomota in dobro mi gre, saj je zunanji, moj steber le malce močnejši. Zadnja dva leteča se tako zabavava z znova prebujenim dnevom, ko po radiu slišiva, daj prideva dol, da gremo na pivo. Ok, zajebancija. Tomo pove, kje so ključi, pa naj nekdo pripelje njegov avto dol, da se ne čaka. Še enkrat isti poziv, še enkrat isti odgovor, nič. Ni mi jasno - a zdaj je težko komerkoli pripeljat kolegov avto dol?! Roberto je že pred odhodom napovedal, da gre v nedeljo prej domov (pa naslednji dan na morje), je pa edini, ki lahko pelje šoferja gor po avta (no, pa še to ni čisto res...), a nihče noče po Tomotov avto. Ni zajebancija. Mine me do vsega. Zapeljem skozi steber in v dolino ter grem po avto, ki ga pripeljem dol malenkost za kolegovim pristankom. Tako je vsaj en od naju letel.

Pica v Tržiču. Z Gabijem in Mitjem do KK, slednjega zategnem še v Brežice, končno doma, tuš spanje v lastni postelji.

Rafting je bil za doživet, enkrat je treba, letenje je bilo, recimo temu togo, saj sem se sprostil šele po kloferju proti koncu, a z izrednimi razgledi za nas gričkarje, hajlajt pa mi je bil  jutranji tek ob Soči - njami.

 

   

Veternik, 6.9.2023 (sre), Sonda za tandema gre do Kuma

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2574591/

Po posoškem vikendu, ponedeljkovem praznovanju rojstnega dne in torkovem krepko podaljšanem šihtu sledi sreda, ko naš basketaši igrajo v četrtfinalu na SP. Že od vikenda naprej le lepo anticiklonsko vreme, jasno, vleče SV, bazice. Za vikend se znova odpravljam v Posočje, tokrat klubsko. Danes se mi zdi mamljivo za Veternik, a se nekako odločim, da bom raje gledal tekmo. Prejšnji dan obupam nad iskanjem televizijskih prenosov, pa zakupim eno pretočno storitev za ogled vseh (še preostalih) tekem tokratnega svetovnega prvenstva. Lovro je neizmerno vesel. 

V tistem pokliče Gabi, da gresta z Woso na Veternik tandemirat in me lahko odpeljeta gor. Ne, hvala, bom gledal tekmo. Traja 15min , da me prekuha in pokličem nazaj, da grem. Jebeš tekmo, jo bo gledal kasneje, vmes pa se izogibal informiranju. Zaključim z delom in v Rogljičevem stilu odkolesarim domov, vmes pokličem Mihca, ki ne more, se opremim in naprej v Koprivnico, kjer me pobereta kolega. Sicer nisem prepričan, da bo tako pozno šlo čez hrib, na južno stran, a je president prepričljiv, tako da se vdam v usodo, Bo že nekako. Povem zgodbo s tekmo, Gabi pa veselo prižge val202, kjer tekmo prenašajo. Proti koncu prve četrtine pridemo gor.

Lokalni gospodar je prihiši in v pogovoru nam ponudi, da pospravi grmovje pod štartom. Ne vem zakaj se Gabi tega brani, jaz sem za, pa da pomagamo, pa čeprav vsaj s piknikom. 

Na sedlu lepo vleče, vreča služi namenu in kaže, kar želimo videt. Veter še zdaleč ni tako močan kot po napovedih, a smer je prava. 

Ni kaj, na Veterniku pionirska tandemaša se seznanita s potnicami, sam pa se potrudim čimprej naredit prostor za kolega in jim posondirat zrak. 

Ne osramotim se z odletom, vse gre lepo, razen nekaj vejic posušene košnje v vrvicah. Breg sramežljivo zagrabi, da se nežno spajsam nad greben. Sto metrov nad startom mi je prenizko za preskok na Resnika, vzhodnem grebenu pa ne zaupam preveč, odkar mi je Gabi pred nosom pobegnil na Bled. Poskusim bolj spredaj in tam res najdem otvoritev. Gre, a ne do baze. Višje je že kar spihano. Opazujem kolega, kako odletita in se vozita po bregu. Težko cenim, če sta se pobrala.

Ok, plan za danes, če se poberem, je recimo Lisca pa nazaj, da ne rinem spet enosmerno v Kum. Sicer me odnaša na jug, a porinem nad Ravni log, kjer pa ni nič. Izberem ziheraško možnost in se namesto v Bohor raje z vetrom spustim na zahodni rob Šedma. Če že scurim, da je to vsaj v civilizaciji. V glavi mi šumi, da sem se v tisti luknji že nekajkrat pobral. In res me tam lepo strese, da lovim coto vse naokrog, a v povprečju pa le gre gor. Edini klofer dneva ni kritičen.   
Naprej, po južni h kucljih Metnega vrha, grem po bazicah, ki pa jih ne dosegam. Zadam si obrnit Ledino, pa nekako nazaj. Računam na desni breg Save. 

V tistem se nekje med Zajčjo goro in Kompoljami skuha oblaček, pa skočim pod njega. Nič. Lahko bi se držal načrta, a se zavem, da povratka ne bo, saj je vseeno preveč vetra za zdaj že švohne razmere. Vračal se bom z vlakom, to že vem. Pa gremo od postaje, do postaje, do kod bo šlo. Morda celo do Radeč. In tako naslonjen na hrib nad Kompoljami vrtim balončke, ki jih ptičurine seveda (vsaj na videz) z lahkoto poberejo, mene pa le nekako držijo pri življenju. Grem nad Dragotovo hišo, kjer je spet treba vrtet. Sem v precepu, ali se res naslonit na greben, ali pa imet dolino v dosegu. Rinem naprej s pristanki v doletu. Začuda ne spusti, dokler se ne zapeljem pod Kum, do Jagnjenice, kjer pa že nimam več volje preveč opletat in se osredotočim le še na varen pristanek. 

Kolegi so že opazili kje sem, pa poprosim za prevoz do piva. Stanko pride v trenutku, ko si oprtam spakiran rukzak, na štacjonu naročiva pivo 20min pred vlakom. No, vmes pride še en, ampak, ko ga šljivi. Rečeva eno ali dve o pokojnikoma. Za pivo spraskam zadnje evre, karto za vlak pa kupim na avtomatu s kartico na kartico SŽ. Nobl. Ta kartica sicer pri kondukterju ne zagrabi, a verjame tudi papirnemu računu. Proti Brestanici pokličem Gabija, ki mi je avto že spravil do svojega gradbišča in hišograditelj si vzame čas, da pride pome, za likof pa mi odpre še piksno hladnega, ki steče, medtem ko malo planirava vikend. Tapriden mora naprej delat, luftar pa domov, psa sprehodit.

V redu, se mi je zdelo, da bi to znalo bit vreme za Veternik, le taprave volje ni bilo, da se ne bom zdaj izgovarjal na pomankanje časa. Vesel sem, da imam letalno podjetne kolege, ki me zbezajo iz luknje, pa po letenju še nazaj do avta. Cenim to zdaj, ko se dogaja.

Kaj se da:
30.4.2022 ob grobi kršitvi
28.5.2023 ob krajšem postanku vmes