Orešje, 30.12.2022 (pet), Slovo od leta 2022

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2524154

Z prazniki sem nastopil dopust (ki mi ga je letos sumljivo veliko ostalo...), po praznikih greva na Bled. Na Pokljuki ni nič s tekom, saj še vedno krevsam z desno tačko, ki jo je skupila na squash-u 3.decembra in sem jo dva tedna kasneje 18.12. še neokrevano dotolkel s tekom. Dober sem do te mere, da lahko previdno hodim, nisem pa za aktivnosti. Tako se prvi dan sprehajava po Pokljuki, drugi dan pa okoli Bohinjskega jezera, od tam pa v Lj na koncert Sidharte, pa sredi noči domov. 

Na četu ropota, da bi bil petek lahko letljiv, a prav se zagreje le Miha, ki me prepriča, da bi bilo za it. Razen Gabijevega poziva za delo na njegovi strehi dopoldan opravim (skoraj) vse prednovoletne opravke, Gabiju pa se opravičim, da pač še nisem za na streho.

Na poti proti Bizeljskem sem vedno bolj prepričan, da sva ga tokrat pihnila mimo, saj nebo visi, kaže na dež, v dolini pa ni skoraj nobene sape. Vseeno greva gor, kjer naju pričaka lepo stoječa klobasa. 

U, presenetljivo lepo kaže. Potegnem prvi, gre lepo, zunaj zagrabi in spajsam se gor. Ko se mi kmalu pridruži Miha, se mu umaknem, da bi se lahko še on pobral, a gre kmalu na anteno, kjer mu ne gre in kmalu pristane. Sam se lepo vozikam na minimalki, pa grem pogledat še na vzhod, kjer lepo potonem, a se se potem na hlapih poberem nazaj nad anteno. Tako zagledam Miha na skalici in mu zapoziram. Kolega gre peš gor, kmalu ga vidim na startu. No, bom pa gor pristal, se odločim. V tistem spet malo rukne, pa grem še enkrat do gradu, potem se ne morem več dovolj pobrat za varen pristanek gor. Bemtim sebi v brk in praskam ter se na koncu nizek (okoli 510m) zapeljem v pristanek. Morda bi šlo celo do avta, a sem ga, ne vem zakaj, na koncu pumpal in čmoknil na travo kakšnih 10m zadaj. Ok, zdaj tam (še) ni šavja, pa je tudi tako v redu.

Pod črto: mala pričakovanja, pa ena urca v zraku in toplending za jagodo na torti. Krasno slovo od letalnega leta.

(Doma nadaljujem s prednovoletnimi opravki in zvečer se krušna peč že greje - čeprav ob tako toplem vremenu ni nobene potrebe po gretju - podpeka se pa potem le prileže)

Statistika:

Precej manj ur in km kot leto prej, a nekaj več kot dve leti prej
Stotica ni padla, še 90 ne, a se ne pritožujem, saj sem vesel dveh lepih rekordov štarta.

Orešje, 6.12.2022 (tor), Sončna luknja v decemberskem mrču

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2521843/

Že menda v nedeljo Mitja nekaj nabija, da bi bilo v torek za letet na Primorskem. Zunaj pa tema, nizka oblačnost in dež, da se še na picikl ne usedem. V ponedeljek le pogledam napoved in res se za naslednji dan obeta nekaj jasnine, na Primorskem z rahlo burjico. Brezvoljnemu se mi upira misel, da bi se peljal 200km poskusit srečo na Lijaku. 

Torek je zjutraj še vedno mrk in na šiht grem kar z avtom. Malo pred eno kliče MIha, če greva. wtf? Pogledam ven in res vidim nebo, pa nekaj nizkih kumuluskov. Pomišljam, da sva itak že pozna, pa da bo v najboljšem primeru le en skokec. Kolega me prijazno opozori, da je to edino sonce po dolgem času in da ga nato spet vsaj en teden ne bo. Ah, klinc, pa gremo, ko je cota že doma. Pa dajva še zmontirat postajo, če bova že gor. Zmenjeno, Miha se na poti oglasi še pri Belem po postajo, jaz vzamem orodje.

Nisem imel pojma, kakšna je sploh lokalna napoved, le gledal sem zastave ob cesti, ki so kazale švoh SV. Upal sem, da bo na startu vsaj nulca, da bova lahko odletela. A gor naju lepo pozdravi klobasa, ki kaže zdrav jug. Opla, za odletet bo! Jadranje sem odpisal, saj je bilo sonce ob treh že nizko nad obzorjem.

Miha je prvi pripravljen in lepo vzvratno odleti, zunaj ga dvigne. Meni se začne mudit, a se zapletam in dvakrat podiram preden se v tretje le spravim v zrak. Nekaj sramežljivo zagrabi. Dan mi ponudi nekaj pajsanja okoli starta. Zelo prijetno in  čutim hvaležnost za te trenutke igre z zrakom in cotico! Na izletu proti gradu pokurim varno višino, antena in tam okoli ne da nič in malo potešen grem pristat.

Pri Jožici se oskrbiva s pivom. V sončnem zahodu se grem majmunska posla, ko na vrhu droga šraufam postajo. Zadeva začne delat. Ok, da vidimo, če bo tokrat tako tudi ostalo.

Vleče vedno lepše - vsekakor bolje kot med mojim odletom, ni ravno sparine, pa nama po eno pivce kar zadostuje.

Na poti domov se ustavim še pri mehaniku, da se zmenim za servis Lenartovega golfa, doma scmarim kosilo, Iza je itak bila zunaj, tako da sem lahko prešel v fuzbalarijo, ki traja pozno v noč.

Dobro rešen dan.

AVP deluje!

Sonce ta teden

Švarč, 8.11.2022 (tor), Ujeti hlapi

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2518958/

Ne vem, kaj meje ujelo, a po praznikih se me je počasi začel lotevati nahod in čez vikend se je le še poslabšalo. V ponedeljek sem ostal doma, zvečer je bilo bolje, za vsak slučaj podaljšam bolniško še v torek, ko pa pa sem že približno normalen.

Plan je, da sprehodim psa po soncu. To se prikaže dokaj pozno, kamera na Šentvidu pa razkrije lepo osončen Bohor. Ko vidim še avp Švarč, me zvije. To bi pa bilo za pojadrat. Lomi me bolniška, po drugi strani pa doma delam za službo. Ne zdržim in ob enih odbrzim proti Švarču. Vmes se začnejo gostit koprene, ko pridem gor, pa tudi ne vleče skoraj nič. Kolikor je še sape, pa pihlja lepo gor. Ah, klinc, če sem že tu se bom pa vrgel dol, si rečem in razpakiram. Vsaj pokošeno je. Seveda je Švarč zvest tradiciji, da vse crkne, ko se pojavim tam. Eh! 

Po malo veselice s travami med štriki in kravato se le lepo skobalim v zrak in naslonim na krošnje. Ne spusti me takoj, lahko še malo popeglam sem pa tja. Pod startom ulovim še nekaj piskov, ki me spravijo  metrov višje. Zagledam ptiča, ki vrti nekaj nižje bolj zunaj, pa grem nad njega, a me hitro prehiti in se preseli na moje prejšnje dviganje, medtem ko pa sem sam že prenizko, da bi mu varno sledil in se odpeljem pristat. No, par minutk in nekaj obratov pa je le bilo. Vseeno rahlo poparjen gledam ptiče, ki so se zvrteli še tistih nekaj deset metrov na višino starta, potem pa bogvezakaj strmoglavili v krošnje. Ok, zmagali so, pošteno priznam.

Vseeno se je prileglo kot sam hudič.

Že prej sem sklenil, da danes opreme ne bom vlačil gor. Jebiga, sem še na bolniški, ni se za hecat. Vmes že kliče Irena, pa s s šihta. Treba je čimprej domov, pa delat. Zdaj bo lažje.

ps. Ko gledam avp, se izkaže moja tenkočutnost pri izbiri najslabšega možnega trenutka za odletet s Švarča. Seveda sem zamudil osončeno obdobje, ko je sapa še delala, potem pa štartal v crkotino, tako da je tistih nekaj minut zračenja res čudež.

Manjka vetrna vreča.

Pihal naj bi J ali JZ (na kar sem računal), oudie in seeyou kažeta JV ?!

 

Orešje, 3.11.2022 (čet), Dela tudi novembra!

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2518168/

Praznika sta se prilepila na vikend, ki je tako bil lepo raztegnjen tudi za nas, ki nismo dopustovali še preostale tri dni. Konec novembra je bil neverjetno topel, v Alpah pri nas letijo kot nori. Kdor se spravi nad inverzijo ima nebo odprto. Z Ireno načrtujeva kak pohodek, letenja nočem vključevat, ker se ta ruleta ne obnese. Na koncu pristaneva na kombinaciji Slavnik + dva dni Opatije. Vreme je čudovito, poznopoletno. Kopanje v morju.
Gabiju živc ne da miru in gre v nedeljo na Mangart, od kod s sposojenim Zeolite GT (!) odleti na Triglav in pristat nazaj. Vmes pa na 3,1k! Podobnih letov je kar nekaj, Mangart je množično obiskan - 40 objavljenih letov od 27.10., ko Lenart Skok pokaže, kaj se da, do Gabijeve nedelje, 30.10. (sicer je dobrih letov še več, saj startajo tudi z drugih visokih startov). Malce me črviči, pa ne preveč. Jebiga, takih zgodovinsko enkratnih razmer pač ne moreš predvidet, zaradi tega pa tudi ne gre spreminjat komaj dogovorjenih planov. 

Obhod grobov je bil še v poletnem ozračju, potem pa se je začelo hladit. A glej zlomka, Drago drugega na Lisci še lepo odleti, da pride malo k sebi po prebolelem covidu (menda). Tudi zaradi zaplotnih zadev ne mislim na letenje in v četrtek grem s piciklom na šiht, ko me zdrami Miha, če greva na Orešje. Pogledam vreme in res kaže nek jug, celo nek švohen gradient, pa ne pretirano oblačno. Sem nahoden in sploh brezvoljen. A bolj ko gledam, bolj se mi zdi, da bi moral zagrabit. Potrdim in pohitim s šihtom, da taglavno pospravim ter nekaj čez eno odpicikliram domov, nahranim psa, se preoblečem in z avtom naprej. Uspem se še ustavit na (čudežno spet delujočem) bankomatu na Bizeljskem, da dam za rundo po skoku, saj si ne obetam kaj veliko več.

Orešje naju pozdravi z vrtečim klopotcem, start pa z vrečo, ki jo zdrav jug lepo podpira. Hja, za odletet bo! Travnik je lepo in na veliko pokošen, tako da je zdaj veliko več prostora za odletet, prav tako za pristat gor. Dobro je to Miha zrihtal prejšnji teden. 

Ni kaj za mečkat, treba je hitro v zrak. Kolega je spet hitrejši, poskusi vzvratno, vse gre v redu, a ne spelje do konca. Drugič gre naprej in takoj ga vzame gor. V redu bo! Takoj mu sledim. Grem na vzhod, da se ne drenjava nad gradom, dovolj je peskovnika. Višin si ne obetam, pa se čez anteno vržem na hrvaško stran. 

Drži dovolj za raztegovanje špure, tako da malo gasiram sem pa tja. Kolega gre podobno. Po uri začnem razmišljat, da bi pristal gor, potem pa vidim Miha, da je že on toplandal. Krasno, lahko si privoščim še en podaljšek proti svetim goram, ampak s tveganjem curaže. Res se nazaj grede ne morem več pobrat in  vesel sem, da sem se privlekel do gradu (v višini strehe), od tam pa niiiizko do pristanka. Uf, krasno rešen dan!

Miha pripelje avto, pa še štiri pivca od Jožice, za dan proslavit.

  

😎

Orešje, 20.10.2022 (čet), Jesenski darovi

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2515126/

V pričakovanju vedno krajših dni (uf, še dva meseca krajšanja), z vedno manj sonca, oprezam za trenutki, ko bi se jih še dalo odletet. Za vikend, ko bo Ljubljanski maraton in volitve, se obeta precej skisano vreme, tako da ne pride v poštev niti tako želeno planinarjenje. Ok, Lenart si je še uspel privoščit eno lepo turo.

Po dveh nedavnih popoldanskih letkih nisem potešen in malo gledam vremenske napovedi. Za sredo dobro kaže, a namesto napovedane jasnine deželo prekriva nizka oblačnost. Za četrtek je napoved enaka, le z nekaj več vetra, vendar vse v okvirih šibkih JV vetrov. V službo grem z avtom, ker je treba v KK h Gabiju pomerit novo klubsko jakno. Skozi dopoldan se oblačnost razkadi, sončna elektrarna lepo dela. Sapice plapolajo zastave in jesensko listje. Opla, to pa zna bit! Gabi kliče, naj pridem res pred drugo, ker potem gre tandemirat na Lisco, saj se ne obeta več veliko takih dni. Niti ne objavljam, le Miha povprašam, če bi bi bil za. Seveda je. Ob 14h pomerim jakno, ob 15h sva že na Orešju.

Na startu lepo vleče, pretežno gor. Lahko nam zdaj, ko imamo vetrno vrečo! Ptičev je le nekaj, ne mahajo veliko. Ma ja, za pojadrat bo! Kaže precej bolje, kot zadnje dvakrat. Ker vleče z vzhoda, odstopim Mihi desni del travnika, od kod lepo vzvratno starta in odleti. Vzame ga gor. Mene v zavetrju plete pri odletu, pa raje prekinem in ponovim na kolegovem mestu. Tu gre lepo in s curecom zareževa zrak.

Kmalu se izkaže, da je ostalo še nekaj termike in prižge se upanje za prodor na zahod. No, dobrih 0,8k ni bilo dovolj za pobeg iz peskovnika. Najbrž bom moral poskusit uporabit severne kuclje nad svetimi gorami, saj s temi višinami ne pridem čez grad na južne hribčke. Poskusim še na prednji, bizeljski kucelj, a ocenim, da ne bo šlo na južno stran, pa grem raje na hrvaško stran, kjer tudi lepo dela. Še Miha pride za menoj. Še enkrat poskusim na zahod, a ne gre, sem prenizek. Sonce že tone v koprene na zahodu. Še drži, vendar Miha že čaka na pristanku, pa grem čez dolino dol, namesto pristajat nazaj gor, kar bi danes udobno šlo. 

Oba zadovoljna z dnevom. Zahvaliva se Nataliji za vabilo na pivo, saj morava vsak na svoj konec. Gor vidiva, da dan že ugaša. Kar naj, midva sva dobila svoje.

Dobro za popoldan pozno novembrskega dne. Ko pa gledam Zagorčev let z Moravške, pa mi jemalce žal, da nisem bil na startu kašni dve uri prej. Takrat bi najbrž šlo proti Špičku...

Doma skočim v delovne cote in nadaljujem s kurjenjem obrezkov gabra. Ko se Irena z Izo vrne s sprehoda, v sodu že na polno gori. Kasneje mi žena prinese še pivo, ki odlično sede, saj današnje letenje še ni bilo potrjeno 🍺.

p.s. Vmes sem malce predelal sedež, oz. stabilizacijsko palico na desni strani sedišča, ki je med vsakim letom zlezla iz žepka (šlampasto zašito). Nova varovalka je prestala let, letvica je ostala na svojem mestu.   👍

  

Orešje, 17.10.2022 (pon), Krst nove vetrne vreče

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2514408/

Vremensko lep vikend, a za nas veliko sedenja in hranjenja, medtem ko je zunaj lepo sonce. Ajaj. V ponedeljek je lažje obiskat hrib, kot čez vikend. Povprašam, Miha je za. Eni gredo na Lisco.

Mihca pobaram za kakšne trakove, ki bi nadomestili uničeno vetrno vrečo, sam skočim k Cerjaku po kolut plastične vrvice, ki jo itak potrebujem doma, nekaj pa jo nameravam uporabit za prikaz vetra na startu. Bolje to, kot nič ali tisti ostanek na štangi. Ko na pristanku poberem kolega, me preseneti z vetrno vrečo. Pravi da se mu je doma valjala, potem ko jih je kupit več v paketu. Gor jo namestiva in takoj se prav postavi. Kaže precej lepše kot v petek. 

Miha gre prvi in lepo ga vzame gor. Tudi sam občutim, da danes drži. Kolega je lepo nad anteno, vozi se tudi bolj zunaj. Oh, to pa bo, si mislim in pokukam na vzhodno stran, ki pa je mrtva. Verjamem, da se bom pod Mihcem pobral, a nekako ne gre. Nekaj se matram, vlečem do zadnjega, pa ne znam pobrat. Sledi pristanek na travniku, kjer je v petek zlagal kolega, saj ne pridem niti do uradnega. Tokrat je Miha še v zraku in nad pristanek se pripelje z udobno višino.  Fajn.

Ugotoviva, da nova vetrna vreča dobro zaleže. Žal je Jožica že zaprta in s potrditvenim pivom ni nič.

Orešje, 14.10.2022 (pet), Skok s podaljškom na vzhodniku

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2513417/

Včeraj, v četrtek, 13.10.2022, popoldan si vzamem čas in grem z Izo na Orešje odmontirat neodzivno vremensko postajo, da jo Beli pošlje Koku na servis. Gor jo še trikrat preverim, če se morda le ne začne odzivat po resetu, a ostaja nema. Snamem jo in jo prižgano odpeljem na Bizeljsko, kjer jo pred gasilskim domom predam Andreju. Še enkrat preverim - tokrat pa se je že povezala na server in pridno sporoča stanje. Ugotoviva, da je očitno težava v sim kartici, ki na Orešju ne pride do (pravega?) omrežja. Beli bo prijavil napako na Telekom, ima pa še zamisli o neki španski sim kartici, ki naj ne bi imela težav z gostovanji. Špricer moram zavrnit, ker se mi mudi domov pripravljat gobe, da bo kosilo, ko Irena konča s predavanji. Na Lisci so nekaj lepo leteli...

V petek je vreme ok, vleče nek vzhodnik, na Orešju naj bi bil JV. Miha vabi na skok po službi. Irena je v Lj, Iza je sama doma, pa zavrnem. Po pogledu skozi okno in misli o zasedenem vikendu si premislim in oddivjam domov, pa naprej na Orešje.

Gor naju preseneti ostanek vetrne vreče, ki kaže dol. Namesto pričakovanega JV se vali nadležen SV. Sicer ni močen, ampak je. Ni kaj, odločiva se, da poskusiva odletet v kakem zatišju. Bo treba startat naprej in močno tečt. Potegnem prvi, naredim vse kot je treba in se nizko čez grmovje spodaj spravim v zrak. Za vogalom ni pomoči pričakovanega vzhodnika, pa jo kar ucvrem proti anteni. Pred grebenom me nek rotor močno dvigne in nato zloži 1/3 krila. Vseeno rinem ob bregu naprej, na vzhodni del, kjer pa nekaj piskne. To se razvleče v lepih 20 min praskanja vzhodnih sapic. Miha je medtem pristal, ni prišel niti do našega pristanka.

Sam sem imel dovolj zezkanja in se spustim do avta, kjer zadovoljen pristanem. Ko pade cota na tla, zaslišm hrup helikopterja, ki prileti nizko prav čez breg, ki sem ga še pred minuto drgnil. Začuden buljim v beštijo, ki letka nizko okoli starta in ne morem verjet. Kaj hudiča išče tam?!

Kakorkoli že, letalni dan se mi je po začetnem neprijetnem presenčenju kar lepo iztekle, Mihi žal manj, a ni bil pretirano razočaran.

Domov, pa v trgovino po sestavine za maurovo torto, pa po Ireno na štacjon, saj je avto pustila Lovru, da gre k punci v Beljak. Ah. 

p.s. Naslednji dan izvemo, da se je v petek v okolici Brežic intenzivno iskalo neko pogrešano osebo. Morda je bil helikopter zato tam. Upam tako.

Veternik, 3.10.2022 (pon), Jesenska zgodbica

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2510779/

FH: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2510808/

Konec septembra je vreme jesensko, sončna elektrarna proizvede elektrike le za hladilnik in tv. V soboto, ko Ireno, Uršo in Mojco (z Izo v prtljažniku) peljem na Tržaško letališče, se le začne jasnit, tako da popoldan v Ljubljani s fantoma in Hanah pri Walterju že kosimo zunaj. Od vremenskih napovedi sem ujel nekaj o vetru, ponedeljek pa da bi znal bit že za v zrak. Veter sem povezoval z nedeljo, ko bi se dalo malo posurfat na brežiškem morju, a se je že v soboto pod večer umiril. Nedelja je bila tako bolj domača, z Izo sva si po hišnih opravkih privoščila en tekec in zasluženo večerno lenarjenje potem. V ponedeljek sem že potlačil letenje, šel lepo s piciklom na šiht in nameraval vmes s službenim avtom domov Izo spustit iz hiše. A avta ni bilo na voljo, pa sem malo prej zaključil in odpicikliral domov. Na poti sem opazil krasno vreme zunaj, bazice in SV vetrič. Hm?!? Medtem, ko doma hranim psa, potekajo hudi notranji boji med "saj je že prepozno", "brez veze", "treba je kaj pametnega naredit" in "kak dan! vsak naslednji bo krajši, ta teden pa ne bo več časa!". Zmaga slednje in Iza ostane vidno razočarana doma, medtem ko jo jaz ucvrem na Veternik, da se enkrat vržem dol in prišvicam nazaj.

Gor je bolj malo od napovedanega vetra, a vsaj vleče s prave strani, SV. Ok, za odletet bo, obetam si pa nič, kajti pozno je, pa oktobra smo že. Hitro se spravim v zrak. Poudarek je v zelo kontroliranem odletu, nagnjen naprej. 

Ker vleče z desne, grem poskusit na vzhodni rob, nič. Grem na Kozje, kjer piskne in igra se začne. Ne gre visoko, ampak malo pa dela. Dovolj za zezkanje in lovljenje hlapov. Za cilj si si zadam priplezat nad vrh kuclja nad kamnolomom in skoraj uspe, tako da se nagradim z izletom eno muldo naprej, na dlje pa žal nisem pomislil. 

Ko se tako plazim nad vejami in z ostrimi zavoji lovim balončke, se seveda spomnim strmoglavljenja tu pred leti. Ni strahu ob spominu, je zavest zrelosti in zanesljivejšega pristopa po temeljitih premislekih, kaj se je zgodilo in kako ravnati, da se ne bo več ponovilo.

Nazaj grede ne najdem nič več in po dobre tričetrt ure pristanem. No, lepo! Za to pa se je res splačalo prit sem. 

Pospravljanje z zanimanjem opazuje čreda telet, a so na srečo na drugi strani el. pastirja. Gor grem lahkih nog, včerajšnji tek je že skoraj izvenel. Tam od hiše naprej vidim na poti prve kostanje. Nekaj jih poberem, a se ne morem ustavit, saj jih je ogromno in lepi so. Ob polnih žepih sem moral zbrati kar dosti volje, da sem se odtrgal od najdišč in nadaljeval gor. Na startu še vedno lepo piha, na uč se mi zdi, da celo bolj kot prej. Mrači se in treba je domov Izo peljat še na en nočni sprehod.

Nekoliko posiljena odločitev za letenje se je lepo iztekla v krasno letkanje, nekaj lepega kostanja in osvežilen vzpon nazaj do večernega razgleda na Kozjansko in na Bohor. Poživljajoče.

 

Orešje, 23.9.2022 (pet), Jesenske vaje v zaklenjenem peskovniku

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2509478/

hf: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2509540/

Vreme je jesensko. Je kar nekaj sonca, nebo zgleda lepo, se pa tudi kar ulije. V nedeljo smo imeli vremensko srečo s trgatvijo, v četrtek smo prešali črnino. V petek zjutraj  vidim, da so prejšnji dan lepo pojadrali na Veterniku. Za vikend je napoved skisanja vremena, petek naj bi bil jasen z zmernim jugecom. Ne dam se zavesti in grem s piciklom na šiht. A nisem trden značaj in me kasneje vseeno premami. Miha ne more, Mitja tudi ne, pa grem sam. AVP še vedno ne deluje, tako da se zanašam le na napoved in okoliške postaje. Tudi na Lisci se oglaša jug, pa gredo lokalci tja. Pozen sem. Gor pridem nekaj po 14h, dan je bohoten, vse v bazicah. Vleče gor, a se tu pa tam ustavi in obrne. Res moram nekaj naredit s klobaso, to kar je še ostalo gor, ne služi ničemur. 

Odločim se, da bom lepo startal, danes ni izgovorov. Zadnjič je Miha snemal in sem si lahko ogledal, kako slabo se skobalim v zrak. To je treba izboljšat. Ne smem sunkovito pospeševat, ker potem krilo zaostane, mene pa vrže v zic, noge pa v zrak. Tokrat grem bolj mehko in počasi rinem z glavo naprej, ko se veter obrne in sesuje cureta. Ponovi vajo. Drugič gre bolje, a nisem čisto zadovoljen z izvedbo. Še je prostor za napredek :) .    

Takoj zapnem steber, ki pa ne gre do baze, konec je pod 1k, Vleče me proti Pišecam, a je premalo višine, pa  pokruzam na hrvaški konec, kjer spet ne gre daleč. Nazaj v peskovniku dobim upanje za porinit zahodno od Bizeljskega, a se kmalu obrnem, saj ne kaže dobro, za curažo pa nimam prevoza. V peskovniku dela še za eno hrvaško, potem pa se odpravim pristat na štart, a po dveh urah luštnega vse crkne in pristanem na enem travniku pod anteno.

Počasno pospravljanje na toplem soncu, potem pa kratek hajk nazaj gor, tokrat po eni novi poti (zabluzil v breg). Gor je spet prijetno, a se ne zadržujem preveč. treba je še dan ujet. 

Na poti se spomnim, da bi lahko Ireno peljal na tako želen kozarec penine k Isteniču, a se oglasi s sprehoda z Izo, tako da danes ne bo nič. Pa drugič. Itak bodo letos dnevi le še krajši.pa bomo bolj zgodnji.

Na Lisci je bila srednja žalost; Uroš in Drago sta lepo poletkala, brez presežkov.

V soboto pa drugo in zadnje prešanje.

Jesen je.

Orešje, 12.6.2022 (pon), Ok, odletela pa sva le

 Prvi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2507833/

Drugi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2507880/

Vikend je bil že od petka naprej družaben. Petek zvečer 60letnica sosedovega Romana, sobota popoldan piknik za Marušin rojstni dan, nedelja družinski izlet. Za torek nas Gabi bobna skupaj na Lisco, kjer se snema neka turistična oddaja, pa bi se malo nastavili. Uroš ne zdrži in gre že soboto, ter krasno odleti. Še Roberto, ki se mu pridruži, je zadovoljen. V nedeljo si Tomo privošči fajn Lijak. V ponedeljek Uroš spet teži z Lisco in prepriča Dragota, mene pa bolj premami Orešje, kjer dobro kaže pred torkom, ko se bo obrnilo vzhodnik. Miha je takoj za in ob 14h se dobiva na pristanku. AVP spet ne deluje, a vse naokoli kažejo južne sapice.

Napoved je super, pri švohni vetrovi vseh smeri, dober gradient, ki naj bi porinil zrak po osončenih bregovih gor. Ko se peljeva gor, sem že malo zaskrbljen, saj zrak stoji, mastne baze pa se kuhajo tako, da senčijo dolino. Na startu pa šok: ostanki klobase kažejo dol, vleče sever. Od kod bemti?! Ja, ni kaj, optimizem velja, gremo poskusit, pa bo kar bo. Dejansko se baze kuhajo malo pred hribom in se pomikajo proti jugu, kjer zakrivajo sonce. Ampak breg vseeno dela! Gledava ptiče, ki pred startom zavrtijo in poberejo do baze. 

Spomnim se rakunovega komentarja o jebenem startu s hrbtnim vetrom, ki je sezuval tudi že Gabija in Woso. Vsi so po preživetju sijajno odleteli. Tudi sam sem zadnjič štartal zelo postrani na sever, pa sem rešil dan. Ni hudič da se skobaliva v zrak in zapneva termiko, ki jo kažejo ptiči.

V nekem trenutku, ko posije sonce in se zrak za hip ustavi, odstartam naprej, a se krilo sploh ne napolni in prekinem na cesti spodaj. Vajo ponovim, ko pripet opazujem jatico, ki se dviga pred startom. Ne gre. Tretjič počakam le, da se veter ustavi in ne vleče dol. Tokrat gre, a v okolici ni nobenega ptiča, krajina je v globoki senci in brez enega piska varia odtonem na pristanek. A to je to? Miha mi kmalu sledi po identičnem scenariju. 

Greva gor, pa da vidimo. Kolega pametno ustavi pri Jožici in naju oskrbi s četverčkom. Po enega si na klopci zgoraj odpreva in pomodrujeva o stanju. V tistem lepo povleče od spodaj, oblaki pa spustijo sonce do tal. Treba bo še enkrat poskusit. Na hitro se pripravim in tokrat bolj pozorno spremljam živalski svet. Ptičurin ni na spregled, se pa lastovice preganjajo za mrčesom. Rahlo diha gor, pa potegnem vzvratno. Za silo gre in vržem se v zrak, spet komaj čez spodnje grmovje. 

Kar je, je res šibko in nobena mehkoba gibanja ne pomaga, da bi se spajsal nad hrib. Malo lahko podrgnem na hlapih in potonem, da ne pridem  niti do pristanka. A glej, Miha je že pri meni, opremo v rinfuzi zbašem na zadnjo klop avta in čez par minut sva že nazaj pri klopci. Za letet ni, sem se prepričal, imava pa še vsak po eno pivce, ki se spet prileže ob nadaljevanju debate.

Kolega odide po svojih poteh, sam pa v miru pospravim ter se odpravim domov. V gozdu, na križišču pri križu, me ustavi neka gospa, ki poizveduje za pot do gradu Kunšperk. Vzamem si čas in preučiva situacijo, da jo na koncu napotim na naš start, na sever, kjer bo deležna najlepšega razgleda.

Na Lisci sta Drago in Uroš lepo letela, ampak Zagorc pa je z Moravške res lepo izkoristil, kar je dan ponujal.

Orešje, 6.9.2022 (tor), širjenje peskovnika na zahod

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2506706/

Tam okoli Ireninega rojstnega dne je ponavadi kar letalno pestro. Letos v tem času ni nekih presežkov, rekreativno pa se dogaja. Vikend sva preživela v Kranjski gori, kjer je vreme prijetno presenetilo in podarilo dva res lepa dneva, brez napovedanih neurij. Sam rojstni dan smo družinsko proslavili s kosilom pri Mihovcu v Pirničah. V ponedeljek se pri nas dobimo še z žlahto, v torek pa Irena dela prvi dan na srednji šoli.

Ponedeljek je bil pri nas lep, pa sta ga Mitja in Miha izkoristila za popoldansko Orešje. Torek je še obetal, jasno, nekaj gradienta, zmerni J, zgoraj JZ-Z. Gremo poskusit. Miha je spet za, Gabi gre tandemirat na Lisco. Ne Lenart, ne deda danes nista za letenje.

V službi se spet vse obesi na čas mojega odhoda, a uredim stvari in sem na pristanku ob dogovorjenih 13.45. Na startu je dobra sapa, navdušuje pa jata vran, ki vrti neposredno pred startom in lepo pobira. Juhej! Oblačim se poletno, saj je 30°C, na neke višine pa ne računam. Miha potegne in najprej kaže, da ga je splahnilo v grmovje, a se nekako splazi ven, tam pa bomba gor. Sam lepo odletim, ne zacurim, niti me ne vzame gor k Mihcu, ki je že lepo visoko. Pustim mu anteno in odpeljem potipat proti gradu. Drži, od gradu nekaj zabrbota in tam zapnem steber. Gre lepo, presenetljivo visoko, začuti se že svežina. Užitek.

Znani lepi razgledi. JZ-Z me je odnesel nazaj, nekam za štart. Po glavi mi začnejo rojiti neumnosti, kot, to pa je pa idealno za na Donačko, če z nižjimi višinami se je odletelo tja. Toda so še druge, močnejše skušnjave. Pred vzletom sem Mihi povedal, da bom spet poskusil na zahod, na Orlico, recimo na Sromlje in nazaj, kar si želim že olala let, ko od doma opazujem to gričevje. Res je, da je Z kar močan, po drugi strani pa imam krasno višino in predvidoma lahek povratek z vetrom. Grem!      

Pridem čez Špiček in prepričan sem, da bo kaj ruknilo z razgibanega terena tam spodaj. Ampak le tonem in moram se sprijaznit, da je za danes dovolj tudi če obrnem vsaj pišeški grad. Zapičim se v Špičkov južni greben, pa ni nič. Tudi drevesa spodaj so presenetljivo mirna. Bemti, a bom zdaj tu scurel?! Za grebenom nekaj rukne, a ne zagrabi, temveč me le premetava in počasi s pozitivno nulco splahuje naprej. Vmes me enkrat pošteno vsuje, a se Curec hitro sestavi nazaj. V nekem trenutku me splahne in v hipu zgubim vse prigarane metre. Potem le še bežim z vetrom v rit. Noben breg, na katerega se naslonim, ne da nič, morda le malce počasnejše curenje.  Tako se tik nad terenom prešvercam vse do meje pod Bukovjem, kjer še nekaj deset metrov nad ravnico upam na kak balon, da me vzame čez hrib. Seveda ga ni in pristanem.

Pa dobro, tudi Rima niso zgradili v enem dnevu. Kot pogosto, sem na pol zadovoljen. Preboj je narejen, lokalna Orlica je načeta (pustimo tiste big days, ko tu čez kruzajo mojstri z Ifke, pa, ok, enkrat ali dvakrat tudi Gabi s Švarča, pa Wosa (!) z Orešja), žre pa me curaža, ko je zunaj še bohoten dan. Ok, ni napredka brez žrtev. Pa naj bo. Prijetno godi tisto pobiranje nad gradom, lepa višina, podaljšanje špure na zahod. Gledam arhiv; 9.9.2021, skoraj okroglo pred enim letom, sem že obrnil Špiček in se privlekel nazaj.

Miha je že prej pristal in šel gor po svoj avto, Natalija pa naju je opazila na WU in oskrbela z rosnima piksnama pivca, ki ga je Miha pripeljal še predno sem pospravil opremo. Res se nam godi, nimamo se kaj pritoževat. Greva še po moj avto, ki ga je pustil v vasi pod vzletiščem, od kod je le še kakšnih 15 min hoje do gor, in se posloviva, do čimprej spet.

Doma sem kot s šihta in čas je še za kak opravek. Namesto za dokončanje urejanja gabrove meje grem raje na Žejno po slive za šnops. Izkaže se, da jih ni prav veliko, nekaj pa le. Bom poskusil dobit še kaj sliv, da jih bo vsaj za en kotel. Zvečer pa basket, kjer so se naši asi oddolžili nemcem za poraz pred enim tednom. 

Lisca danes ni sodelovala in po večini so pocureli, tandemiranje pa je bilo tudi bolj švoh, spusti v dolino. Gledam Mihov trek in se čudim; nad anteno je noro letelo gor (in dol). Menda je dosegel svoj višinski rekord na Orešju. Bravo Orešje. 

Letenje čez Orlico

- Gabi, 15.2.2020, Švarč-Orešje, JZ

- Gabi, 2.9.2020, Orešje-Orešje, JV (čez Špiček)

- Gabi, 22.3.2022, Švarč - Špiček - Čelovnik in nazaj domov 

Blog 22.3.2022.: "Gabi pa Drago sta pokazala, kaj tak dan da. Gabi s Švarča  do Bizeljskega (!), pa nazaj do Čelovnika (!) pa domov. To je pravo letenje. (Lahko) peš od doma in nazaj do doma, vmes pa ene 70 km." (8.9.2022, skrit trek, Gabi prodaja padalo, 50 hours only  )

Gabijev let čez Orlico:

Lisca, 30.8.2022 (tor), Klubsko pred piknikom

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2504975/ - prvi pa curi

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2505070/ - drugi za tolažbo

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2504983/ - F&H&F

V jati se vrstijo se rojstni dnevi, za sredo je napovedan piknik na Orešju, ki je po navadi letljiv. Tokrat kaže v torek, bolje, pa se zmenimo za Lisco. Gabi in Wosa gresta tandemirat, pridružimo se jima še Danilo, Roberto in jaz, Drago gre pa že prej peš gor in ga še z Brega vidimo že odletet.

Na odhodu s šihta gledam ptičurine, kako navijajo - obeta se dober dan! 

Gor kaže lepo, le oblaki delajo senco. Tandemistom se mudi, in so hitro pripravljeni. Gabi potniku razlaga, kako super pogoji so. Hm, res ne zgleda slabo; zmerne južne sape, nebo v kumulusih. Tandema odletita, naslednji grem jaz. Hopla, glej ga zlomka, zunaj nekaj povrtavajo, a tonejo. Težko bo tako oddelat po štiri fure vsak. Vseeno odletim in se naslonim na breg, ki ne zagrabi, zato grem nazaj na zahodni greben, ta ne da, zato ven, nad Čučnika, da dobim nekaj zraka pod rit. Tam res zapnem nekaj švohnega, a uspem se zvrtet  še ne do višine starta, še en poskus na breg, ki je res mrtev in curnem na Cirje. Ajme! Nisem ravno vesel, a start tudi ni daleč. Vidim Danila, ki se vozi po grebenu, kasneje pa še Robertota, ki povrtava na zahodnem grebenu. Potem se potopim v hosto in hojo. Manj kot  v uri po pristanku sem spet nazaj gor, kjer se pojavita še dva metulja pa Uroš.

Kličem Gabija, če rabi, da z njegovim avtom pridem po njih, saj sklepam, da so sureli na Kompolje. Kolega pove, da se že pelje gor in me prosi, naj ga počakam, ne pove zakaj. Nisem ravno pri volji čakat, medtem ko se dan izteka, a ostanem. Gor se pripelje z Rokovim avtom, s potnikoma, brez Wose. Ta si je pri pristanku grdo izpahnil koleno in ga tašča že pelje v bolnico. Uf, to pa je jeba, ne pa ena curažica. Naročenih imata cel kup tandemov, ne kaže pa, da bi se dalo pristajat gor in jih serijsko vozit, šoferja za vožnje iz doline pa tudi ne. Prosi me za šoferja. Rad pomagam kolegu, ampak to... Dogovorimo se, da odletimo, poskusimo pristat gor, če pa ne bo šlo, pa se vrnemo z mojim avtom.

Uroš odleti, Metulja se ne moreta odločit za v zrak, sam pa se hitro spokam, tokrat pred tandemom. Zdaj greben zagrabi, vendar se ne morem odlepit. Tako nizko rinem proti Rudeniku, a se na sredi obrnem, saj res švoh drži. Komaj se privlečem nazaj na Lisco. Ne razumem, dan zgleda bohoten. No, neko povrtavanje okoli terase potraja in me odnese do baze na skoraj 1,8k. Uf, pa saj dela, le otvoritev je dolgo trajala!

Na zahodu vabi Kum, na vzhodu Bohor, vse naokrog lepe baze, jaz pa kruzam pod eno. Krasno. A spomnim se na Roka in obljubo Gabiju. Pristrižem peruti in si zadam bolj lokalni izziv, zakrožit okoli Kompolj, da je avto na Bregu vseskozi v dosegu. Potegnem proti bazi nad Dragotovo hišo, vendar nič ne zagrabi, pa se spustim proti Čelovniku. Tam po nekaj tipanja le najdem nekaj zelo švohnega, a ne gre dovolj visoko, da bi lahko izvlekel kaj več, kot povratek na Breg.

Pristanem, pregledam pogovore, kličem Uroša, pa se izkaže da je še v zraku, vidim ga, ko pobira nad Razborjem, a gre skupaj z Gabijem pristat na Kompolje. Spokam in grem po njih. Gor peljemo še eno potnico, ki prihaja k sebi po slabosti od letka.

Malo še posedimo na terasi, pade nekaj rund, nekateri se še okrepčamo s poznim kosilom. Počasi že hladi. 

No, ja, konec koncev zame niti ni bilo slabo. Skupaj dve uri letenja, nekaj hoje, (vsaj) enkrat do baze, ostalo pa po samoomejitvi. Škoda za Wosovo nesrečo.

Drago je seveda lepo odletel (Metni vrh, Kum, Breg). Ko sem prvič odletel in sva se srečala, je grdo zacurel, a se je odlično pobral na Razborju, medtem ko sem jaz šel scuret na Cirje. Stari zna.
Uroš se je vozikal med Lisco in Razbrorjem in pos koraj uri in pol pristal nazaj na Lisci. Potem je še še eno rudo in pristal v mojem avtu. 
Gabi se je nekako znašel in vmes odpeljal dve furi. Roberto in Danilo nista objavila.

V Brežicah grem na OMV tankat, tam pa srečam Tinco, ki se je ustavila kupit nekaj čtiva za njenega Rokeca, ko ga bodo še nocoj operirali, saj si je menda potrgal križne vezi. Držimo mu pesti za hitro okrevanje!

Piknik naslednji dan je odpovedan, oblaki pa so prekrili nebo. Pokličem Belija in greva končno montirat  AVP na Orešje. Napravica končno začne delat (ps: dela do 9.9., ko spet crkne, tokrat menda poteče kartica, ki jo Beli 12.9. napolni, a se postaja še vedno ne zbudi; z Mihcem sva bila takrat gor, a je butl nisem resetiral).