Orešje, 3.11.2022 (čet), Dela tudi novembra!

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2518168/

Praznika sta se prilepila na vikend, ki je tako bil lepo raztegnjen tudi za nas, ki nismo dopustovali še preostale tri dni. Konec novembra je bil neverjetno topel, v Alpah pri nas letijo kot nori. Kdor se spravi nad inverzijo ima nebo odprto. Z Ireno načrtujeva kak pohodek, letenja nočem vključevat, ker se ta ruleta ne obnese. Na koncu pristaneva na kombinaciji Slavnik + dva dni Opatije. Vreme je čudovito, poznopoletno. Kopanje v morju.
Gabiju živc ne da miru in gre v nedeljo na Mangart, od kod s sposojenim Zeolite GT (!) odleti na Triglav in pristat nazaj. Vmes pa na 3,1k! Podobnih letov je kar nekaj, Mangart je množično obiskan - 40 objavljenih letov od 27.10., ko Lenart Skok pokaže, kaj se da, do Gabijeve nedelje, 30.10. (sicer je dobrih letov še več, saj startajo tudi z drugih visokih startov). Malce me črviči, pa ne preveč. Jebiga, takih zgodovinsko enkratnih razmer pač ne moreš predvidet, zaradi tega pa tudi ne gre spreminjat komaj dogovorjenih planov. 

Obhod grobov je bil še v poletnem ozračju, potem pa se je začelo hladit. A glej zlomka, Drago drugega na Lisci še lepo odleti, da pride malo k sebi po prebolelem covidu (menda). Tudi zaradi zaplotnih zadev ne mislim na letenje in v četrtek grem s piciklom na šiht, ko me zdrami Miha, če greva na Orešje. Pogledam vreme in res kaže nek jug, celo nek švohen gradient, pa ne pretirano oblačno. Sem nahoden in sploh brezvoljen. A bolj ko gledam, bolj se mi zdi, da bi moral zagrabit. Potrdim in pohitim s šihtom, da taglavno pospravim ter nekaj čez eno odpicikliram domov, nahranim psa, se preoblečem in z avtom naprej. Uspem se še ustavit na (čudežno spet delujočem) bankomatu na Bizeljskem, da dam za rundo po skoku, saj si ne obetam kaj veliko več.

Orešje naju pozdravi z vrtečim klopotcem, start pa z vrečo, ki jo zdrav jug lepo podpira. Hja, za odletet bo! Travnik je lepo in na veliko pokošen, tako da je zdaj veliko več prostora za odletet, prav tako za pristat gor. Dobro je to Miha zrihtal prejšnji teden. 

Ni kaj za mečkat, treba je hitro v zrak. Kolega je spet hitrejši, poskusi vzvratno, vse gre v redu, a ne spelje do konca. Drugič gre naprej in takoj ga vzame gor. V redu bo! Takoj mu sledim. Grem na vzhod, da se ne drenjava nad gradom, dovolj je peskovnika. Višin si ne obetam, pa se čez anteno vržem na hrvaško stran. 

Drži dovolj za raztegovanje špure, tako da malo gasiram sem pa tja. Kolega gre podobno. Po uri začnem razmišljat, da bi pristal gor, potem pa vidim Miha, da je že on toplandal. Krasno, lahko si privoščim še en podaljšek proti svetim goram, ampak s tveganjem curaže. Res se nazaj grede ne morem več pobrat in  vesel sem, da sem se privlekel do gradu (v višini strehe), od tam pa niiiizko do pristanka. Uf, krasno rešen dan!

Miha pripelje avto, pa še štiri pivca od Jožice, za dan proslavit.

  

😎