Prvi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2507833/
Drugi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2507880/
Vikend je bil že od petka naprej družaben. Petek zvečer 60letnica sosedovega Romana, sobota popoldan piknik za Marušin rojstni dan, nedelja družinski izlet. Za torek nas Gabi bobna skupaj na Lisco, kjer se snema neka turistična oddaja, pa bi se malo nastavili.
Uroš ne zdrži in gre že soboto, ter krasno odleti. Še
Roberto, ki se mu pridruži, je zadovoljen. V nedeljo si
Tomo privošči fajn Lijak. V ponedeljek Uroš spet teži z Lisco in prepriča Dragota, mene pa bolj premami Orešje, kjer dobro kaže pred torkom, ko se bo obrnilo vzhodnik. Miha je takoj za in ob 14h se dobiva na pristanku. AVP spet ne deluje, a vse naokoli kažejo južne sapice.
Napoved je super, pri švohni vetrovi vseh smeri, dober gradient, ki naj bi porinil zrak po osončenih bregovih gor. Ko se peljeva gor, sem že malo zaskrbljen, saj zrak stoji, mastne baze pa se kuhajo tako, da senčijo dolino. Na startu pa šok: ostanki klobase kažejo dol, vleče sever. Od kod bemti?! Ja, ni kaj, optimizem velja, gremo poskusit, pa bo kar bo. Dejansko se baze kuhajo malo pred hribom in se pomikajo proti jugu, kjer zakrivajo sonce. Ampak breg vseeno dela! Gledava ptiče, ki pred startom zavrtijo in poberejo do baze.
Spomnim se
rakunovega komentarja o jebenem startu s hrbtnim vetrom, ki je sezuval tudi že Gabija in Woso. Vsi so po preživetju sijajno odleteli. Tudi
sam sem zadnjič štartal zelo postrani na sever, pa sem rešil dan. Ni hudič da se skobaliva v zrak in zapneva termiko, ki jo kažejo ptiči.
V nekem trenutku, ko posije sonce in se zrak za hip ustavi, odstartam naprej, a se krilo sploh ne napolni in prekinem na cesti spodaj. Vajo ponovim, ko pripet opazujem jatico, ki se dviga pred startom. Ne gre. Tretjič počakam le, da se veter ustavi in ne vleče dol. Tokrat gre, a v okolici ni nobenega ptiča, krajina je v globoki senci in brez enega piska varia odtonem na pristanek. A to je to? Miha mi kmalu sledi po identičnem scenariju.
Greva gor, pa da vidimo. Kolega pametno ustavi pri Jožici in naju oskrbi s četverčkom. Po enega si na klopci zgoraj odpreva in pomodrujeva o stanju. V tistem lepo povleče od spodaj, oblaki pa spustijo sonce do tal. Treba bo še enkrat poskusit. Na hitro se pripravim in tokrat bolj pozorno spremljam živalski svet. Ptičurin ni na spregled, se pa lastovice preganjajo za mrčesom. Rahlo diha gor, pa potegnem vzvratno. Za silo gre in vržem se v zrak, spet komaj čez spodnje grmovje.
Kar je, je res šibko in nobena mehkoba gibanja ne pomaga, da bi se spajsal nad hrib. Malo lahko podrgnem na hlapih in potonem, da ne pridem niti do pristanka. A glej, Miha je že pri meni, opremo v rinfuzi zbašem na zadnjo klop avta in čez par minut sva že nazaj pri klopci. Za letet ni, sem se prepričal, imava pa še vsak po eno pivce, ki se spet prileže ob nadaljevanju debate.
Kolega odide po svojih poteh, sam pa v miru pospravim ter se odpravim domov. V gozdu, na križišču pri križu, me ustavi neka gospa, ki poizveduje za pot do gradu Kunšperk. Vzamem si čas in preučiva situacijo, da jo na koncu napotim na naš start, na sever, kjer bo deležna najlepšega razgleda.
Na Lisci sta Drago in Uroš lepo letela, ampak Zagorc pa je z Moravške res lepo izkoristil, kar je dan ponujal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar