Konec septembra je vreme jesensko, sončna elektrarna proizvede elektrike le za hladilnik in tv. V soboto, ko Ireno, Uršo in Mojco (z Izo v prtljažniku) peljem na Tržaško letališče, se le začne jasnit, tako da popoldan v Ljubljani s fantoma in Hanah pri Walterju že kosimo zunaj. Od vremenskih napovedi sem ujel nekaj o vetru, ponedeljek pa da bi znal bit že za v zrak. Veter sem povezoval z nedeljo, ko bi se dalo malo posurfat na brežiškem morju, a se je že v soboto pod večer umiril. Nedelja je bila tako bolj domača, z Izo sva si po hišnih opravkih privoščila en tekec in zasluženo večerno lenarjenje potem. V ponedeljek sem že potlačil letenje, šel lepo s piciklom na šiht in nameraval vmes s službenim avtom domov Izo spustit iz hiše. A avta ni bilo na voljo, pa sem malo prej zaključil in odpicikliral domov. Na poti sem opazil krasno vreme zunaj, bazice in SV vetrič. Hm?!? Medtem, ko doma hranim psa, potekajo hudi notranji boji med "saj je že prepozno", "brez veze", "treba je kaj pametnega naredit" in "kak dan! vsak naslednji bo krajši, ta teden pa ne bo več časa!". Zmaga slednje in Iza ostane vidno razočarana doma, medtem ko jo jaz ucvrem na Veternik, da se enkrat vržem dol in prišvicam nazaj.
Gor je bolj malo od napovedanega vetra, a vsaj vleče s prave strani, SV. Ok, za odletet bo, obetam si pa nič, kajti pozno je, pa oktobra smo že. Hitro se spravim v zrak. Poudarek je v zelo kontroliranem odletu, nagnjen naprej.
Ker vleče z desne, grem poskusit na vzhodni rob, nič. Grem na Kozje, kjer piskne in igra se začne. Ne gre visoko, ampak malo pa dela. Dovolj za zezkanje in lovljenje hlapov. Za cilj si si zadam priplezat nad vrh kuclja nad kamnolomom in skoraj uspe, tako da se nagradim z izletom eno muldo naprej, na dlje pa žal nisem pomislil.
Nazaj grede ne najdem nič več in po dobre tričetrt ure pristanem. No, lepo! Za to pa se je res splačalo prit sem.
Pospravljanje z zanimanjem opazuje čreda telet, a so na srečo na drugi strani el. pastirja. Gor grem lahkih nog, včerajšnji tek je že skoraj izvenel. Tam od hiše naprej vidim na poti prve kostanje. Nekaj jih poberem, a se ne morem ustavit, saj jih je ogromno in lepi so. Ob polnih žepih sem moral zbrati kar dosti volje, da sem se odtrgal od najdišč in nadaljeval gor. Na startu še vedno lepo piha, na uč se mi zdi, da celo bolj kot prej. Mrači se in treba je domov Izo peljat še na en nočni sprehod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar