Orešje, 26.4.2020, Previdno nazaj v zrak

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2343242/

https://photos.app.goo.gl/NmvEzsPiVuriViRm7

Sveta trojica je po dnevu premora nepotešena in naspidirana ter se odpravijo na Orešje. Vabilo vljudno zavrnem, da še malo premislim o življenju, vesolju in sploh o vsem. Doma imamo piknik, pečemo hamburgerje. Lovro je šef kuhinje, naredi bombete. Jaz sem zadolžen za meso in poskušam suho govedino narediti vsaj malo sočno s surovim špehom, ki ga dobim pri sosedu mesarju. Kosilo spesnimo in pojemo kar zgodaj. Vreme je. Bi šel preizkusit, če še znam? Grem na popoldansko Orešje.

Na startu sam. Dolge priprave. Piha od vsepovsod, včasih tudi gor. Trakci na sprednjem drevesu kažejo, da je zunaj precej konstanten JV, tako da si upam. Prvi start z vejico v špagah, treba je podirat. Slišim, da nekdo prihaja, a se raje osredotočim na start. Drugi start je ok, a spet pozabim na zanko za vrečo, znova si je treba pomagat z roko. Breg zagrabi.


Na vzhodnem robu se poberem na 0,9k, na vzhodnem kuclju pa še malo popravim višino. Vidim dva na startu. Višine je dovolj za na Hrvaško. Če tam ne bo zagrabilo, se lahko še vedno privlečem nazaj v svoje karentenasto državo in občino.  Na prvem grebenu nad Klanjcem zapnem nekaj, kar se izkaže za lep steber na debelih 1,6k. Juhej, še gre. Na orešju gledam ona dva, kako curita proti pristanku. Krasni razgledi na Zagorje, obsotelje in Posavje! Tuheljske Toplice se zdijo v dosegu. pa se spustim še na vzhod, morda pa bo Zagorje še dalo kak popoldanski steber. Tiščim do 1,1k potem pa zgubim voljo in obrnem v upanju, da se privlečem do Cesarske vesi in še enkrat poberem, pri tem pa se že vidim pri Svetih gorah, pa nad Bizeljskim, pa z lepo zaokroženo traso nazaj na pristanku. Ampak hrvaški hrib tokrat ne da. Višine je še dovolj, da prigasiram nazaj na vzhodni kucelj, ki bi me moral izstrelit gor. Pa me ni. Grem okoli, proti sedlu, a gre le dol, za vogalom celo nekaj rukne, zato se rahlo prestrašen obrnem proti dolini in "uradnem" pristanku, kjer čakata Beli in Mitja.

Trojka je odletela proti Bohorju. Mitji se udre pred Podsredo, Gabi in Wosa pa sta prišla do Lisce, kjer pristaneta, nazaj grede pa se zaletita ko svinje v buče in scurita pri poskusu (niiiizkega) preskoka z Rudenika na Bohor (ko te preplavi samozavest, dobiš občutek, da si vsemogočen, a fizika včasih vseeno zmaga).
Beli je šel rešit Mitja, ko pa prideta nazaj po avto, me vidita pobirat in gresta seveda še sama poskusit.

Gabijev avto do gradu pelje Beli (z bolečim kolenom), naprej pa dobi drug prevoz. Z Mitjem greva peš, kolega brez rukzaka, jaz v polni opremi. Ugotavljamo, da je start potreben košnje, pa se zmenimo, da ga naslednji dan sfriziramo (in to tudi naredimo).

Ok. Led je prebit. Malo sem še trd in prestrašen, ampak z Artikom pozno popoldan še znam. Hja, kaj pa sredi pomladnega dne? Bo treba poskusit tudi to.