Po obdobju malo bolj kislega vremena se na nedeljo naredi top dan za letenje na SV. Gabi nekaj piknikira, Mitja gre na Žusem, Wosa na Kopitnik, mene pa doleti kosilo na Žejnem, ki ga tudi nekako preživim. Med kosilom kliče Mitja, da je še pristat. Sicer je držalo, ampak mu ni bilo za letete po tistem vetru. Potrdim mu, da je naredil pravilno. Če ni v slast, je bolje parkirat.
Popoldan se grem spucat z bosonogim tekom po nasipu. Nek tradicionalni bosonogi tek se je letos preselil v virtualno okolje in sem si ga lahko privoščil od doma do doma. Po dobrih 12 km sem staknil le en pošten in en manjši žulj.
Za ponedeljek je še vreme (gradient), a veter se že obrne v JZ-Z. Po moje še užitno za Švarč. Sredi dneva še ni v zelenem. Kameradi vsi po vrsti odpovedo, čakajo konec tedna, ko gre fronta mimo. Grem pa sam, namesto včeraj. S Švarčem si morava priti na jasno.
Po dopoldanskih opravkih se počasi odpravljam. Nekako želim zamudit vrhunec dneva, Vse priprave počnem z dvojno natančnostjo, a na startu opazim, da sem v avtu pozabil jakno, tako da imam še dodatni sprehod in odlog. Veter občasno dobro pribije, pa spet pade skoraj na nič, kaže da se obrača v Z. V enem takih sunkov mi pripravljeno krilo grdo posvaljka, tako da ga polno oblečen, s čelado na glavi v tistem soncu kakšnih deset minut razpletam. Tokrat ne pozabim zanke za vrečo.
Odletim lepo, takoj zagrabi, grem levo nad breg, že malo zavrtim in se veselim, da sem od prve zadel steber. Pa sem ga zgubil. Sledi nekaj praskanja ob bregu. tokrat se držim bolj stran, tudi za ceno morebitne curaže. Kazalo je že, da bom še en dober dan izkoristil le za nekaj grebenarjenja, ko po petnajstih minutah le zapnem stebrič na dobrih 1,6k, zanešen z JZ. Malo sem trd, a gre. Kaj zdaj? Plan je porinit v veter, kolikor se da, da me potem kje naokrog odpihne nazaj. Nad Bohorjem sta ene dve mastni bazi, a se mi zdi, da gre prepočasi v tisto smer, pa tudi prevetrovno se mi zdi, da bi opletal nad tistimi grapami. Raje se spustim proti Šedmu, da bi se bolj spredaj, z več višine pod ritjo zrinil proti zahodu. Nad Šedmom dobim še z zahodnikom podrt steber, s katerim se popravim na 1,5k. Na trenutke je pošteno živahno. Coto lovim na vse konce in kraje, tudi z bremzami do riti. Artika nekajkrat lepo klofne, a na koncu se vse dobro izide.
Ocenim, da je tako rinjenje v veter jalovo početje, zato se odločim porinit čim dlje proti jugu, tako da mi bo na Armes na dosegu, saj sem računal, da se bom tam zelo verjetno lahko pobral. In prav tam, pri Armesu, le na drugi strani doline dobim lep steber na skoraj 1,8k. Hm, steber je podrt s SZ?! Višina mi poveča doseg. Rečem si, da grem proti Savi do višine 1k, potem pa se obrnem in mora zadostovat do Armesa. Ciljam grad, pa Savo, na koncu že gledam na Veliki Trn, a breg preko Save ne da nič, pa se lepo obrnem. Nazaj gre hitreje, a razen ene nulce nad gradom ni dviganja. Kolebam med najkrajšo špuro do Armesa in pobočjem na vzhodni strani doline. Ravna špura! Bo že hrib dal. Pa ni. Dosežem ga malo višje od vrha, a ne da niti nulce, da bi se parkiral in iskal steber. Ops. Nisem se več počutil dobro. Kamorkoli grem, bom v zavetrju kuclja... Poskusim neposredno nad Senovo v upanju, da ujamem kak balon. Dogajanje je postajalo že kar živahno. V rodeu sem vrtel nulco, ki me je splahnjevala proti Švarču. Opazim še dva priča, ki sta nedaleč nekaj telovadila, a sem namesto še enega poskusa pobiranja raje izbral prvi varen pristanek.Pristanem ne nekem bregu nekaj sto metrov pred kapelico, lepo mirno, bočno na veter. Uffff...
Javim se tamalima, sprejmem Gabijevo vabilo na pivo, počasi se spakiram in odpeketam gor. Ko grem mimo zadnje hiše nad kapelico, vidim, da tam živita moja rešitelja od zadnjega Švarča. Še enkrat se jim zahvalim in si zapomnim, kam naslednjič nesem sixpack.
Za Džonija vzamem že pripravljeno krepelce, ki mi pride kar prav, saj se pes spet zažene vame, čeprav sta lastnika poleg. Pri avtu si vzamem čas za oddih, Gabi medtem že zamenja gostilno. Dobiva se pri Senici, na sveže odprti terasi. Kakšen užitek je ta normalnost, da lahko na terasi gostilne popiješ zasluženo pivce! S kolegom, ki je sicer na sprehodu s hčerkico v vozičku, malo poanalizirava let, pa avanturo s Q-light, pa malo načrtujeva naslednje podvige (Gabi zažari ob moji zamisli za Orešje - Kum - Orešje = 100km). Zmanjka časa za sproščen obisk na T2. Doma me pričakata mulca; en s popravljanjem picikla, drug z basketom. Vesel, da ju imam.
Jajca za kočerjo so prav teknila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar