Orešje, 22.5.2020, Rekreacija v dvoje

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2347055/

https://photos.app.goo.gl/RDdnSreJt8W6B4W99


Zunaj so lepi dnevi, vleče V. Za petek, ko se naj bi vzhodnik obrnil v zmeren JV z dobrim gradientom, Gabi dviguje vzdušje in pripravlja ekipo za nekaj res dobrega odletet. Jaz sanjam o Orešje - Kum - Orešje, za kar je taka napoved idealna; začetek dneva JV, ki se popoldan obrne v JZ. Na koncu se s Kondorji zmeni za Lisco. Ok, pa bomo poskušal narisat kak velik trikotnik.
V četrtek zvečer me doma preseneti novica, da dobimo novo porcijo jagod za marmelado. Ma, dobro bomo to že podelal zvečer. A dostava se zavleče pozno v večer, ko nimam več volje in sem že presedlal na nočni film (Solo, na netflixu). Dobro, še vedno lahko naredim zjutraj.
Vstanem okoli sedmih in začnem, saj sem z Mitjem dogovorjen, da me ob desetih pobere, kajti ob enajstih je že odhod z Brega. Delam kot munjen, ne gledam ne ven, ne napoved, ne nič. Zato pa stanje spremlja mlajši kolega, ki ugotavlja, da se je navlekla neka koprena, ki se bo razkadila šele popoldan in ne obeta nekega vrhunskega letenja. Predlagam Orešje, ki ga koprena še ni dosegla in svoj načrt. Sprejeto, odhod se prestavi na 11h in tako dobim čas, da v miru zaključim kuharijo in se pripravim za odhod. Mitja je točen in ob tej priložnosti mu slovesno izročim novo žagico. Upava, da ne bo nikoli uporabljena za kako reševanje z drevesa. Greva vsak s svojim avtom, da imava pokrit povratek.
Na startu (ki je že spet zaraščen, vendar manj od okolice) je nebo že prekrito s kopreno, a vseeno vleče gor. Bolj ali manj gor. Zunaj trakci kažejo JV, ptiči jadrajo nekaj deset metrov nad grebenom. Ja nič, greva. Če scuriva, imava en avto v dolini, pa še enkrat.
Po malo hendlanja Mitja lepo odleti in se pobere nad greben. No, zna bit malo lokalnega jadranja. Sam se še nekaj mučim na startu, kjer je nehalo pihat, kar pa še povleče, pa je z vseh strani, le gor ne. Zunanji trakci še vedno kažejo JV-V. Nekajkrat podiram, sem že blizu nesrečnim štangam za vrečo in postajo. Po nekaj minutah mi le uspe sestavit lep start z zanko za vrečo vred. Ko pridem ven iz mulde, me vzame gor in dan se začne.

Nizko, a vsaj na grebenu se voziva sem pa tja. Nad gradom, kjer sva prej opazovala ptiče, ni pričakovanega  dviganja. Na vzhodnem kuclju le zapnem nekaj, kar mi da skoraj jurčka, a me tudi odnese daleč nazaj, kar niti ni slabo za preskok na hrvaško stran. Tam ni nič, razen preživetja. Mitja se vozi ven nad ravnico, pa okoli nazaj. Še sam poskusim do kod gre v veter in z z vetrom nazaj na breg po novo pobiranje. Zezkanje stopnjujeva, dokler prijatelju ne uspe več nizko pobiranje. Sam se zapodim za jato ptičev nad gradom (prepozen) in grem še enkrat na hrvaško pa nazaj pa nad ravnico ter na pristanek.
Dobro rešen dan. Premagal urok grebena in se (za Mitjem)  nekajkrat odlepil nad dolino. Fajn.
Ko prideva nazaj gor, se zjasni in vreča kaže stalni jug. Da bi šla še enkrat? Ma ne. Dobila bi še kakšno urco grebenarjenja, kar sva pa danes že užila. Raje greva v Pinelo na pir in povezat kolegovega Oudiea s telefonom, da si bo treke prenašal preko BT, ne s pretikanjem spominske kartice. Pogovor o moji travmi s Q light. Očitno je to zame prezahtevno krilo. Zahteva izkušenega, uletenega in umirjenega pilota. 

Po dveh rundah je čas, da gremo v civilizacijo.

Lisca se po pričakovanju ni pretirano izkazala. Gabi in Drago sta malo podrgnila greben, na malo več višine in malo manj časa kot midva na vzhodu.Poskusila sta še enkrat, ko se je zjasnilo, a je bilo še precej slabše kot prvič. Orešje je bila dobra odločitev za danes.

Ker je petek, naredim pico, tokrat prvič čisto samostojno od začetka do konca, kar nekateri kar ne morejo verjet.

Sledi petkov kolesarski protest (žal nas v Brežicah ni ravno veliko, jih je pa zato toliko več v Ljubljani), zvečer pa še obisk pri Režmanih, kar me pa že počasi načne. Zehanje in težke veke. Poln dan.