Hoja: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2342193/
Slike: https://photos.app.goo.gl/SZ4EfHFFkQ8yBerm6
Prolog:
2020_04_11_Gabi_Orešje
Karantenska situacija je jebena. Itak, glede letenja pa na kubik. Izkazuje se, da se splošno zdravstveno stanje izboljšuje, torej karantena zaleže (čeprav se pojavljajo pomisleki o sorazmernosti ukrepov). Kakorkoli že, vzdržujem se tudi H&F, Mitji, ki me edini kaj vpraša, pa priproročam, da se (tudi) vzdrži. Vseeno vzhodnjaki verski praznik izkoristijo na Orešju (Wosa fajn, Gabi odlično, Mitja pa se tudi lokalno najadra).
2020_04_15_Gabi_Švarč
V sredo, 15., si pa Gašper in Wosa privoščita še lep Švarč. Sam obtičim doma, saj je Lovro za avtom v LJ, Irena pa potrebuje avto za svoje opravke. Potlačim.
V četrtek počakam do konca kosila in se pod ploho očitkov odpravim na Švarč, a si v avtu premislim. Brez veze. Pozno je, pogoji niso vrhunski, sam sem čisto razštelan, samo dan bom zajebal. Raje spečem kruh. Danes, v petek se zgodba ponovi. Zunaj štiham in urejam vrt, kosila ne pripravim in se v klasičnem vzdušju odpravim. Irena nujno rabi avto za v trgovino. Dobi popoldan. Grem.
Let
Na poti me ni nihče ustavil, uspešno sem ilegalno prešel občinsko mejo. Malo gledam po nebu, kje je Wosa, ki se je najavil za bolj zgodaj. Ni ga. Gor lepo vleče, pred startom vidim ptiča, ki lepo navija. Morda pa danes bo kaj. Želja je priti do Mrzle planine, pa morda nad Dovško ali Senovo, pa nazaj na Koprivnico, pa na pristanek. Ali vsaj nekaj takega. Pripravim se pazljivo, saj je že skoraj en mesec od kar sem nazadnje to počel. S kamerami se ne ukvarjam, radio dam v žepek od zica, s karabinčkom pa si nekako pritrdim mike na naramnico, pripravim si zanko za vrečo. Telovadba s karabini, vpetje ok. Lep, miren start. Ajaj! Pozabil zanko nataknit na nogo! Poskušam v vrečo, a ne gre, preprimem bremze in si pomagam z roko, gre. Ok.
Malo zagrabi, praskam, obrnem. Nekaj dela. Spajsam se nad greben, ni hudega zanosa. Tipam, pa nič, nič in spet nič in kmalu sem nad kapelico. Bemtim sam pri sebi, a ne pomaga nič. Tla se bližajo, ena noga pa mi obtiči v vreči. Divje se kobacam ven in lovim pristanek, v zadnjem trenutku se vse poklopi in lepo pristanem.
Malo pofotkam (težave s tem, saj se mi app vseskozi ugaša, pot mi lije izpod čelade) pa grem zlagat. Vrvice se zapletajo v jebeno deteljo. Vidim nekoga prihajat. A, Wosa! Je prišel malce kasneje. Ponudi prevoz gor, a grem raje peš. Medtem ugotovim, da nimam postaje. Je padla iz žepka, ni bila pripeta. Najbrž po startu, pri kobacanju v vrečo. Samo to mi še manjka. Rok se ponudi, da bo malo pogledal na poti gor. Ok, srečno.
Morda jutri spet, saj se zatem vreme malo skisa, potem je pa itak konec aprila. In upam, da začetek službe.
Garmin Connect (Hoja)
Po curaži in kratkem pogovoru z Woso grem gor. Iskat postajo, ki sem jo uspel izgubit. Na poti si omislim neko palico za psa, a se mu tokrat izognem, saj je bil zaprt v avtu. Nisva več prijatelja. Od hiše gor do starta precikcakam travnik, a postaje ni. Bemusuncežarko! Na poti do avta spet srečam Woso, ki je maširal gor s coto okoli vratu (ga moram vprašat, kje ima rukzak). Tudi on ni naletel na moj radio. Zelo sem vesel flaške vode, ki sem jo danes imel s seboj. Pri avtu poženem po grlu še zadnji deci. Pa bi še kakšen prišel prav.
Ko se peljem dol, se spomnim, da sem kolovratil tudi tik pred pristankom, pa grem pogledat na mesto pristanka. Tam najdem postajo (hepi) in vidim Woseka, ki veselo šraufa visoko nad Švarč. Jebiga, treba je znat.
P.s.
Ko pridem domov, se nikomur ne mudi z avtom.
Rok se kasneje pohvali z leeepim letkom, ki se skoraj do pike pokriva za mojim planom. A jebigasad, res je treba znat. Bom že enkrat tudi sam zadel. Upam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar