Lisca, 31.12.2015, Ledeni silvesterski poljub

Prednovoletni Bled se je po torkovem krasnem sprehodu po sončnem in toplem Voglu zaključil v sredo z odhodom nazaj v službo. Ni bilo pretirane škode, saj je sivina po dolgem obdobju inverzije in nenavadno toplega ter stabilnega vremena spet legla nazaj na deželo. No, v četrtek zjutraj me v postelji pozdravijo sončni žarki. Prvo pomislim, da bo to sonce treba porabit za zadnji letošnji tek. Ko kasneje pridem do telefona, najdem Gabijev sms z vabilom na Lisco. Lisco? Po malo preverjanja ugotovim, da bo gor poleg Gabija in Wose še pol našega kluba. Ok, pa gremo zašpičit leto. Do pol poldneva doma naredim, kar se da, namesto Artika vzamem Intoxa,ki ga je manj škoda vlačit po blatnih tleh in z obvezno zamudo odšibam proti Bregu, kjer se naj bi dobil s Stanetom in MarkomŠ. Ker zamujam, se raje v naprej opravičim in zmenimo se, da se vidimo kar gor, za prevoz po avto pa se bomo pogovarjali po pristanku.
Že na severni strani med relijem dohitim in med postankom na ovinku prehitim Robertota pa Markota, ki sta imela pred tem še prednovoletni obhod naših "poslovnih partnerjev" - lastnikov naših uradnih pristankov.

Na terasi Tončkovega doma je sramežljivo, a zanesljivo vleklo gor. Škrubson se je ravno odpravljal proti startu, kjer je bil Drago že skoraj na odletu, Stane pa še na zadnjem čiku. Kmalu prideta še kolega, ki sem ju srečal na poti gor, prikaže pa se še Gabi, ki se reži, ker me je uspel zbezat na plano. Še kdaj.

Lepo vleče gor, nekdo jamra, da je vse pokrito, kje da je sonce. Kaj mu bo? Saj smo se prišli le dol vrečt, tukaj pa se pogovarjamo, kot da bi šlo za termični dan. MarkoL me seznani, da je danes krasen gradient, kar konec koncev s prezeblimi rokami dobro občutim. Ker je le zima in je zadnji dan nekoliko zahladilo, sem vzel s seboj še dodatne, makedonske rokavice, da si jih oblečem čez redne letalne. Sicer pa sem se odločil, da bom tokrat prezkusil letenje v puhovki in temu primerno sem bil spodaj dokaj skromno oblečen. No, mraz na startu me je prepričal, da sem pod puhovko na tekaško majico vseeno oblekel še kondorjev termo pulover.

Pritisnil sem nekaj fotk in telefon pospravil v škatlo, pred tem pa sem ga pozabil povezat z oudiem, tako da ni bilo terka v živo na Livetrack24, ne na fb. Saj ni škode, a je luknja v proceduri, tako da je to treba omenit.

Drago, pa mislim da Škrubson sta lepo odletela, mene pa je spet nekaj pletlo, tako da sem ene dvakrat moral ponavljat, preden sem se spravil v zrak. Ni šlo takoj dol. Malo sem praskal okoli vikenda, in je kar držalo, kolega pa sta tudi kar nekaj vrtela. Skratka - pod nizko oblačnostjo je res nekaj držalo. Sicer le do dobrega jurja, a veliko bolje, kot curaža v dolino. Mraz pa svinjski, kar pa sem občutil le v rokah, ampak tam pa res intenzivno. Škrubson (?) je potegnil proti vzhodu, jaz pa za njim. Na Ješivcu sem navil v oblak (MRAZZZZ!), od tam pa proti vzhodu. Roke me niso le zeble, temveč res zverinsko bolele. Imel sem občutek, da jih imam v stiskalnici. Nekaj sem ploskal in si jih drgnil (vse z bremzami v rokah) ter jih poskušal oživeti, ko je Intoxa pošteno vsulo. Višine je bilo dovolj, tako da sem ga mirno in hitro ukrotil ter s stisnjenimi zobmi in globokim dihanjem nadaljeval proti Rudeniku. Tja blizu sem se privlekel tako nizko, da sem se raje prej obrnil, a sem se nazaj grede tako lepo pobral v Robertotovem stebru, da sem šel nazaj na Rudenik in ga obrnil tako kot se spodobi. Z vzhodnikom se ni bilo težko privleči nazaj na Lisco. Vmes sem ugotovil, da imam od zadnjega Švarča v zicu še fotoaparat, pa sem lahko pritisnil še nekaj slik. Precej nerodno, ker prstov sploh nisem več čutil. Pod startom sem že vklopil rezervno opcijo, pristanka pri Čučniku a se je dalo spajsat gor do višine za varen pristanek na start. Zelo zadovoljen.

Čeprav zelo nizko, je bil čar navrteti v bazo, prav noro dober pa je bil ozek stebriček pred drugim napadom na Rudenik.

Po pristanku sem se sem rabil kar nekaj časa, da so se roke v znatnih bolečinah vrnile v približno živo stanje. Pri -5°C se mi je zdelo prav prijetno toplo.

Filmček: http://www.doarama.com/view/621121

Gor je bil Špiralek  (tudi z Intoxom) pa še en poba, kateremu je čelada ušla pod breg in mi dala povod za malo rekreacije, preletel pa nas je MarkoL, ki jo je potegnil naprej proti Radečam. Kot kaže se je veter malo okrepil, saj sta imela oba nekaj težav pri startu, a sta le odletela in še zunaj nekaj vrtela.

Na poti proti avtu sem na terasi srečal še Škrubsona, ki je pristal gor in urejal logistiko, kako čim več avtov spravit dol. Ampak po pogovoru z Robertotom sodeč, se niso pretirano razburjali in so računali na kakšno pivce v Tončkovem domu. Bil je Silvester in doma me je še marsikaj čakalo, tako da se jim nisem pridružil, ampak jo potegnil proti Selam.


Doma je Irena pripravila ena-a svečano silvestersko večerjo, nato pa sta poba šla vsak na svoj žur, midva pa malo počivat, nato pa na štacjon pedenat begunce ali migrante, kakor želiš. Kakorkoli že, Novo leto sem dočakal v dobri družbi, kasneje pa so se nam s termovko kuhančka pridružili še Voglarčki, tako da še žlahta ni manjkala. Okoli petih zjutraj smo zaključili, pa domov spat.

http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1818985

moje slike https://goo.gl/photos/p6ExnFVZJDfZB2Yu7
Škrubsonove slike 

20.12.2015, Kolo, hoja, tek, kolo na megleni Šentvid

Po nedeljskem kosilu sem si zaželel sonca in upal, da ga ga bom videl na Šentvidu. Žal sem bil edini v hiši s tem načrtom. Lovro je raje mami pomagal pri okraševanju piškotov, Lenart pa se ima za učit in se kao uči. Dejansko pa se po moje nikomur ne da rinit v sivino zunaj. Kar tudi ni za zamerit.
S tem se mi razprejo možnosti, kako narediti ta Šentvid. Vabljiva je bila zamisel peš vso pot od doma gor in nazaj, a glede na pozno uro glede na datum bi to trajalo predolgo in bi zamudil Lovrov odhod v Ljubljano. Kompromis je bil jasen - kolo do parkirišča gor in dol pa peš. Pametno sem si pripravil dovolj oblačil za preobleč, spravil svoje kolo s podstrešja, mu napumpal gume in gremo! Med vožnjo še čistim pajčevino s kolesa in pri tem za malo zgrešim, da bi dobil prst med šprikle. Bumbar! Pri Šnajderju se spomnim, da sem doma pozabil nahrbtnik, pa je bilo treba nazaj ponj. Do parkirišča sem bil že lepo zašvican, tam sem se napravil v malce lažja oblačila in gremo v hrib. Hitra hoja, dihanje normalno. Gor je seveda megla, enako kot spodaj. Cesto sem lahko le slišal, videl pa ne. Lenart je imel prav, napovedal je prav to. Vpis v knjigo ob 16:37 in spust po drugi strani. Lahen drnec, kot je lahko šlo še varno po vlažnih poteh in vedno gostejšem mraku do kolesa. Kolesarjenje do doma je spremljala reka avtomobilov (od kod neki v nedeljo popoldan tak promet, tu bogu za jajci?). Doma pospravim kolo nazaj na dile in se opotečem v hišo. Opla, kaj pa je zdaj to? Saj je šlo na izi, zdaj pa se telo obnaša, kot da sem pustil dušo nekje na poti!? Nekaj še postopam po bajti, dokler se ne ne sesedem na školjko, kjer nekaj pade iz mene. Stuširam se in že se na smrt mudi Lovra peljat na postajo. Seveda sva tam še pred vlakom. Ni panike.
Doma se se samo zleknem na kavč in obležim. Kaj za vraga je zdaj to? Slabo, šraufa v trebuhu, na robu bruhanja, zebe. Razmišljam kaj bi bilo, pa se ne spomnim ničesar, kar bi odstopalo od jedilnika bližnjih, ki pa so, na vso srečo, zelo ok. Morda le klobasa včeraj zvečer v prednovoletnem Zagrebu (skupaj z Režmani).

Zakon je padel, doborošli v srednjem veku.
Irena gre ob 23h na svojo izmeno na dubovski štacjon hranit in oblačit begunce, ki jih ni zadržala bodeča žica, ki nas varuje pred vsem, le pred lastno neumnostjo ne. Šit.

(opažam, da je kar nekaj zapisov v Garmin Connect izgubilo vse podrobnosti, vključno s komentarji, za to odselj še kopija tukaj)

Lisca, 5.12.2015 - Ogled severnega starta

V tem kilavem vremenu sploh ne gledam vreme za letet. Tako me v soboto zjutraj pred Sparom nepripravljenega dobi Marko, ki pove, da se odpravljajo podrgnit Lisco. Menda naj bi vlekel jug. Najbrž bi se eno letenje na hitro dalo stlačit med dopoldanska opravila in popoldanske obiske.
Ob poldne še enkrat preverim - gremo! Takrat ugotovim, da nimam vse opreme tam, kjer bi morala biti in odhod se nenadejano malo zavleče. Sledi dirka proti Bregu (še dobro, da policaji štrajkajo!), kamor pridem z nekajminutno zamudo. V taksi kombiju že čakajo Roberto, MarkoL in Drago. Udobna vožnja za 5€ (sicer 4€, a šofer ni imel drobiža) nas dostavi na sončno Lisco, kjer pa ni sledu o kakšnem letljivem jugu. No, na startu sicer tu pa tam malce popihlja, a jasno je, da iz še vedno meglene doline danes ne bo nič potegnilo.
Pogledat grem na frišno urejen severni start. Fajn, ni kaj. Malo je še za popeglat, pa bo še lep, ne le priročen za kak severnik. Na severu ni megle pri tleh in malo zavidam tistim, ki so na prav tako sončnem Maliču.
Spodaj pripravimo vsak svojega Artika in se pomečemo v zrak in vsi takoj po startu tudi proti Bregu, saj ne drži nič. Roberto pristane na Kompolju, ostli trije pa pri avtomobilih. Tla so mokra, pa malo jamramo nad vlažnimi cotami. Bo treba doma sušit. Športni dan zaključimo s pirom na Kompolju. Ok, december sem odkljukal. Kolegi me čudno gledajo, saj je šele začetek meseca...

Ko pridem domov, je meglo prekril še mrak in dan je dokončno mrknil. Tistih nekaj trenutkov sonca pa malček binglanja pod coto me je podprlo za preostanek "dneva", ki je minil pretežno v takšnem in drugačnem družabnem življenju....


http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1805717&map

https://goo.gl/photos/rdqvp2c6vYAXaYTs5

Švarč, 18.10.2015 - pred Ameriko

(naknadni zapis, 9.12.2015)

Med nedeljskim tekom (6.12.2015) sem se spomnil, da sem letos po nemarnem že drugič zapored spustil Tek po vinski cesti. Lani sem pozabil zaradi osredotočenja na prvi polni maraton, letos pa mi je ta tek spet nekako ušel, ker sem se zaradi izleta v NY odpovedal LJM (pa še 21ko sem oddelal že v KK) in tek je spet zdrsnil nekam vstran. Ko sem naknadno preverjal, kdaj je bil letošnji TVC in kaj sem takrat počel, najdem tole. Župa doma, pa en skok s Švarča. Ajme.


https://goo.gl/photos/wnrtZi2eYRDuabsC8

http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1778947&map

Švarč, 18.9.2015, Dekle z iskricami v očeh

(post festum)

Petek, vremensko  napoved sem že pozabil, ampak z Gabijem se nekaj sramežljivo dogovarjava za skokec. Menda je prejšnje dni nekaj žgal JZ pa bi danes tudi moralo še nekaj delati.
Ker je petek, gre z menoj iz Lj tudi Lovro, ki pa nekako ni mogel priti do dogovrjenih dveh, zato sem mu odšel nasproti, da sva ob treh lahko odrinila proti Dolenjski. Gabija sva pobrala doma in šli smo gor (spet do konca ceste). Na startu je spet vse crknilo v trenutku, ko sem se pripel. Malo sem počakal in se naprej vrgel dol. Gabi je bil malo bolj potrpežljiv in za nagrado dobil nekaj malega na JZ grebenu. Še en, žal običajen, spust s Švarča, a prezračila sva se pa le.

Gabi je potegnil do doma, jaz pa sem pristal poleg Lovra, ki me je v dolini čakal z avtom. Ko sem zlagal opremo, je prišla bližje prijetna deklica, no, dekle in se zapletla v klepet. Med pospravljanjem sva čvekala o tem in onem, predvsem pa o letenju. Proti koncu je nekako prišlo iz nje, da bi ona tudi to poskusila. Bi jo lahko peljal s Švarča? Takšne imam iskreno rad! Pojasnil sem ji, kako to gre, da obstajajo fantje in dekleta, ki so usposobljeni za letenje tandemov in jo napotil na Lisco, kjer bo dobila vse potrebne informacije. Mislim, da bo šla, saj tak žar, kot ga je pokazala, ne more izgoreti v prazno.


(Ni fotk)
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1754849&map

Lisca - Gradišče 8, 8.9.2015 - na poti na Dolenjsko

Po vremensko kilavem vikendu in mokrem Švarču so se kolegi v ponedeljek lepo razleteli in obetal se je še en podoben dan. Sam letenja nekako nisem imel v načrtu, a ker sem vedel, da me čez vikend tudi v primeru dobrega vremena (takrat sploh) čakajo druge obveznosti, sem v torek vseeno vzel opremo s seboj. Kaj pa vem - v službi trenutno ni krize, če se ne pojavi kaj nepredvidljivega, bi morda speljal kak Švarč, ali pa celo Lisco. Prejšnje dni sem tuhtal, kaj bi se dalo lepega narediti tam v naših koncih, pa sem si v XCPlanner-ju narisal trikotnik Lisca - Kum - Mokronog - Lisca in task naložil v Oudiea. Dan se je zdel primeren.
Gabi je tudi nekaj esemesal o Švarču, morda Lisci, a se na koncu ni odločil, da bi se pridružil.

Zjutraj sem opravil pri zobarici, v službi sem podelal operativo za ta dan in se v zadnjem trenutku odločil, da je le vredno poskusit. Na poti me je vse minevalo, saj je bilo nebo čisto pokrito.
Ko sem prišel gor, sem jih videl nekaj v zraku, kako so se pasli tam okoli Lisce, na startu pa ni bilo več nobenega. Odletel sem lepo (v drugo, prvič sem bil neroden pri dvigovanju krila - treba bo vadit!), se pobral nad greben, nato pa skoraj scurel. Pobral sem se šele nad Čučnikom, ko sem nizek zapeljal ven. Težko mi je to naredit doma, a bo treba, če si želim popestrit luftanje. Sledilo je lepo letenje do razbitega Kuma. Že Križe so brbotale, Nebeška je trgala, Kum pa je spet dal nekaj razbitega, a ne višine, ki sem si jo želel. Baze so sicer bile še malo nad menoj, a nisem znal navit v njih. Pa še Oudie me je živciral z nenehnim opozarjanjem na omejitev zračnega prostora in mi med vrtenjem prekinjal vario. Zanimivo bi bilo enkrat leteti (vsaj) z ugasnjenim zvokom na variotu.

Sledi tvegana odločitev, da se držim načrta za Dolenjsko. Baze nad dolino in čez so obetale vsaj popravke višine, če ne že navijanja do plafona. Na koncu mi je zmanjkalo približno 50m višine, da bi dobil priložnost na privetrni strani hribovja, že na Dolenjski. Sedel sem na lep, prostoren travnik na vrhu hriba med Dolenjsko nižino in dolino pod Kumom.Seveda se mi je iz ušes kadilo od jeze, a sem se hitro pomiril, saj sem sam tako hotel. Prav lahko bi se drugače izšlo in bi že šraufal na jugovzhodnem pobočju tega istega hriba ali pa nad Nebesi nad Šentrupertom malo naprej.
Zavedel pa sem se logističnega problema, ki je nastal s toplandigom. Dan je izgledal še živ, pa sem se odločil, da bom poiskal kak primerno strm travnik, ki gleda na JV in poskusil odleteti od tam. Žal sem bil v krajih, kamor tudi telefon ne vleče dobro in si nisem mogel kaj prida pomagati z google maps, oudie pa je bil že zakopan v rukzaku.

Med tavanjem po tistih hribih sem esemesal z Gabijem, takrat pa me je že klical MarkoL, ki se je ponudil, da pride pome, če mu povem kje sem. Brez zemljevida je bila to precej težka naloga, saj sem videl le eno zapuščeno hišo s hišno številko. Bolje je bilo naložiti let, pa da pobje vidijo vsaj približno kje sem. Po božjih mukah se je let le naložil in jaz sem odkril, kje je najbližje naselje, kjer naj bi me pobrali. Žal tam ni bilo gostilne, pa sem povprašal lokalce, ki so me napotili v naslednjo vas, 4 km stran, v smeri Kuma. Dobro, raje hodim, kot pa sedim in čakam, nadaljevanje letenja sem vmes itak že odpisal. Med hojo sem še štopal in ustavil je prvi, ki se je peljal v mojo smer. Seveda je poznal gostilno, kamor sem bil namenjen, saj je njegova sestra tam gospodarica. Tone, veterinarski tehnik, je delal svoje po okoliških kmetijah in takrat se je vračal v dolino, vendar žal proti Litiji. Med pogovorom se mu je zaiskrilo v očeh, ko je beseda nanesla na letenje. Vse ga je iskreno zanimalo in tudi sam bi poskusil. Vzpodbudil sem ga, naj se na lep dna oglasi na Lisci, kjer bo dobil tudi številke lokalnih pilotov tandemov, da se dogovori za kak let. Verjamem, da bo šel.

Gostilna, ki je kmečki turizem Pr' Krjanu, je bila zaprta. Žejen pa že ne bom čakal! En krog okoli hiše je bil dovolj, da sem našel mladeniča, ki mi je z veseljem odprl, postregel in še nekaj časa klepetal z menoj. Markota, ki sem ga vmes seveda obvestil, kje sem, še ni bilo, saj sta z Robertotom obtičala v hosti in čakala, da gozdarji umaknejo podrta drevesa. Ko sta se končno prikazala, se je spodobilo malo povedat, kako je bilo in to posplaknit. Kasneje me Roberto (z Markotom) zategne še na Lisco, kjer smo še potrdili dan in domov sem se odpravil že dokaj pozno, kar pa za Lenarta ni bil nek problem.

Vsaka pot se začne s prvim korakom. Prav dobro se spomnim dneva, ko sem se prvič odtrgal od Lisce in šel na XC - do Lovrenca. Danes je bil občutek podoben, ko sem se od Kuma odpravil proti naslednji načrtovani točki, namesto na zanesljiv povratek. Naslednjič bo šlo dlje proti cilju.


OLC
Fotke

Švarč, 6.9.2015 - Po župi, tik pred dežjem

Vikend doma, tamaladva sem hecal naj gresta vinčat, pa ni bilo volje. Po kosilu z Ivotom in Zinko, tokrat za spremembo v Selah, sta se le odpravila v vejkpark, jaz sem se pa po dolgem času odpravljal tečt, a sta me nebo, posuto s kumuluski in rahel jugvzhodnik premamila, da sem skočil na Švarč. Gabil ni bil za, ker je imel obiske, pa sem šel sam.

V dolini je bilo sumljivo mirno, a na startu je zdravo vleklo gor. Seveda le v času, dokler sem se besno hitro pripravljal. Ko sem bil enkrat pripet, je jasno vse crknilo. Glede na pozno uro in brezveterje si nisem obetal nič več kot skok, zato sem potegnil naprej.

Ni zagrabilo in kmalu sem bil na tleh. Takrat opazim divjo črnino, ki se je privalila izza Bohorja in temu je sledil močan piš vzhodnika. V tistem vetru sem na hitro pakiral opremo, a so me prve dežne kaplje ujele še predno je bilo vse v nahrbtniku. V začetku naliva sem se skril pred garažo bližnje hiše, ker pa ni kazalo, da bo kaj kmalu nehalo, sem rukzak pustil tam na suhem, si nataknil podkapo in zašibal gor po avto. Tako premočenemu s mi ni dalo rinit še k Gabiju po posojeno kamp opremo, ampak sem jo potegnil domov. Tamalavda sta prišla malo za menoj, nista vejkala - bila je gneča, potem pa dež.


Zanimiv pojav - od časa, ko sem prispel na Švarč, pa do prihoda tamalihdveh domov je krško polje od severovzoda proti jugozahodu prešla nekakšna oblačna fronta, globoka kakšnih deset kilometrov. Čez Bohor je porinila v času mojega starta, za Gorjanci pa je izgnila malo po tem, ko sta poba vrnila domov.

















OLC

Lisca, 29.8.2015 - na Kum!

Po povratku iz Makedonije in takoj zatem zaključku morja smo se počasi potopili v vsakdanjost službe in vse manj počitniškega doma. Vreme je že pokazalo svoje srednjeavgustovske hladne zobe, ki so mi prinesli nahod in nakazali začetek slovesa od poletja. A tudi to obdobje se je prevesilo nazaj v menda že peti vročinski val.
Letenja nekam ni bilo, na klubski tabli sva še kar visela Makedonca, dokler ni Drago le nekaj pocahnal domače kuclje. Za soboto je kar lepo kazalo, pa sva se z Dragotom v petek zvečer, med Titovim piknikom, zmenila za Lisco, deda pa je pristal, da bo voznik. Napoved: švohen vzhodnik, brez baz, baje inverzija. Gremo poskusit, če pa ne bo nič, pa lahko z dedom še vedno greva na brestaniški bazen na piknik ob 60 letnici Celulozarja.

V soboto sem zgodaj zaštartal, da sem doma počistil ostanke podrte vrbe, poboma položil na dušo, naj pokosita džunglo okoli hiše, se spakiral in se enkrat za spremembo pravočasno odpravil na pot. Plan je bil odletet okoli pol dveh, ko se naj bi dolina dovolj segrela. Gor sva prispela ravno prav, nekaj čez eno. V zraku ni bilo gneče, le en zmajar se drajsal okoli višine grebena, na startu pa najdem Gerota in Dragota, ki sta nekaj 'trgovala' z baterijami za vario. Nekaj švohnega je vleklo gor, zmajarji so se počasi pobirali nad štart. Nebo je bilo modro, brez oblačka. Dragotu sem povedal načrt: Rudenik, na Kum pa nazaj. Dovolj za en tak dan. Kolega se je režal in izrazil dvom o Kumu, ki da ni dosegljiv, saj da je inverzija na 1,2k. Ok, načrt je, pa bomo videli kako se bo izšel. Dedu sem hotel pokazati Oudiea, a je obtičal nekje na terasi, čakal pa ga tudi nisem. Drago je že odletel in se nekaj pobiral že pod startom.  Kazalo je kilavo, še coto (ki sem si jo "po makedonsko" pripel že zgoraj, v senci) sem komaj razgrnil z vetrom. Ni bilo možnosti preizkušanja tehnike vzleta v močnem vetru, ki bi v Makedoniji še kako prišla prav.

Vzlet je bil ok in takoj pod teraso je zdravo zagrabilo naravnost v prvi steber, ki je takoj razbil mit o inverziji na 1,2k, saj je šlo komot na 1,4k. Do Rudenika je šlo presenetljivo udobno, tam sem že pogledoval proti Bohorju, ampak višine je bilo le za morebitno preživetje, plavo nebo pa tudi ni kazalo kakšnih izrazitih obetov. Nazaj proti Lisci je šlo prav tako na izi, brez požiranj. Že na Mali Lisci sem naletel na steber do dnevnega plafona, tako da sem se čez Tončkov dom le odpeljal in ga pri tem slikal (pa nobena fotka ni uspela!). Zanimivo, da se je pa takrat skuhala ena redkih vidnih bazic prav nad Bohorjem. Ampak dnevna trasa je bila že zakoličena. Imel sem občutek, da bi Kozjek utegnil kaj dati, pa se je že na poti tja Lovrenc izkazal s skoraj 1,6k, Dan se je prebudil. Na poti proti Križam se je dalo še malo popravit, pa gas proti Kumu. Na Križah in na Nebeški je bilo bolj razbito, še klofat je hotelo nekaj, ampak neke višine pa nisem znal navit. Zdelo se mi je, da po malem vleče z vseh koncev. No, nad Kum sem se spravil, ga pofotkal nato pa potegnil najbrž kar trapasto potezo. Že ko sem se guncal proti Kumu, sem gledal kucelj sredi doline pri Svibnem in gruntal, če bi se tam dalo pobrati in skočiti naprej v dolenjske griče. Recimo kot alternativna pot do Sevnice. Torej - s Kuma sem se namesto nazaj po grebenu spustil proti tistemu hribčku, ki pa seveda ni niti trznil in treba je bilo oditi proti dolini. Že zelo nizko sem zagledal dva ptiča, ki sta malo drgnila neko pobočje, pa sem se jima pridružil. Res mi je držalo negativno nulco, ampak se nisem mogel (znal) pobrati za pernatimi kameradi in sledil je pristanek ob glavni cesti, poleg goste sence grmovja ob hladnem potoku.

Med letom mi je telefon nenehno zvonil - zdelo se mi je, da je usklajen z variom, saj bolj ko je tulil vario na Oudieu, bolj zagnano je zvonil telefon (tudi z zvokom varia). Malce me je zaskrbelo, če ni v službi, kjer so ta dan nekaj preizkušali nove strežnike, kaj hudo narobe. Fanta doma vesta kje sem in ne bi v nedogled klicarila, deda pa tudi menda ve, da se ne morem oglasit... Izkazalo se je, da je bil deda. Ko je končal s kramljanjem na terasi, je ugotovil, da ni nikjer več nobenega letalca - ne na tleh, ne v zraku. Odšel je v dolino in po kakšni uri ga je začelo skrbeti, saj je sklepal, da se po modrem nebu ne da prav dolgo leteti. Pa me je poklical, Petkrat v eni uri. Morda bi bilo drugače, če ne bi doma pozabil Sobotne priloge.

Takoj po pristanku se mimo pripelje mlada gospa, ustavi in ponudi prevoz. Malce sem gledal in hitro sva ugotovila, od kod takšna prijaznost. Bila je Robertotova hči Tamara z otrokoma, ki sta spraševala, če je deda tudi kje tukaj (ne, bil je v Posočju). Ker je bil (naš) deda Rudi že na poti, jaz pa še nespakiran, sem se ji zahvalil. Hladil sem se v senci in gledal zgrešene klice, ko prideta dve mali deklici in velik pes.

Deklici sta čebljali, kako so me videli prileteti, pa da sta Boštjan in Aleš poslala tole... rosno hladno piksno piva. Žejen sem bil tako, da bi šel pit vodo iz potoka, zdaj pa dobim kar pir! Hitro je izparel, ko sem med klepetom z Neišo in Nežo zlagal coto. Vmes sem  le uspel poklicat deda in mu povedati, kje sem in v kakšni dobri družbi. Ko sem zaključeval s pospravljanjem in prepričevanjem psa, naj se ne valja po padalu, se je iz Sevnice že pripeljal deda Rudi, ki je presenečen ugotovil, da nisem v gostilni (s hladnim pivom in mladima damama).

Seveda sem novi prijateljici zapeljal domov in se zahvalil Boštjanu, ki je poslal pivce. Nisem se izmazal le z zahvalo, saj nisem mogel zavrniti vztrajnih vabil, naj se jim pridruživa pri popoldanski kavi in/ali pivu. Deklici sta dedu Rudiju še razkazale očetovo letalo, medtem pa sem s s starši ugotavljal, koga vse oboji poznamo. Pogovor je res stekel in malo je manjkalo, pa bi se zasedela tam - ni nam bilo hudega. Ob slovesu sem dobil še darilce od deklic.

Doma je Lovro zaključeval z učenjem in zapeljal sem ga v mesto po avto, da je šel v vejkpark. Kasneje sem tja peljal še Ajo in še ujel Lovrovo vožnjo. Žal se je končala z odprto desko - Lenartovo tanovo. Lenartu se je strgalo, Lovru je bilo žal. Domov smo šli vsak po svoje - Loro je še peljal JanaB v KK, mi trije pa domov. Čuden dan.
// 8.9.2015 je deska že zlepljena, potrebna je le še končna obdelava, pa bo spet kot nova :) //


OLC
Fotke

Kruševo, Makedonija, 4.-14.8.2015

FOTO
https://goo.gl/photos/iNrcWWaNjeGaEkFfA
https://photos.app.goo.gl/nAfEiZ8Y0vJVu2Ku1



Med pakiranjem letalne opreme ugotovim, da nimam ene rokavice. Iščem stare, a najdem le eno in to za isto roko. Nič čudnega, imam tremo, kot že dolgo ne. Jaz, petdesetletni družinski oče, ki spakira vse za na morje s prikolo, surfi in kolesi vred, vse za na smučarijo in to vse razvozi po pol evrope, se zdaj, ko se sam spravljam za deset dni letet, obnašam kot malo dete, za katerega vedno vse poskrbi mama. Na hitro potem le stlačim nekaj cot in obuval v potovalko, ter poskušam pred odhodom še malo zatisnit oči.

Enkrat maja me Irena preseneti z vprašanjem, če bi šel letet v Makedonijo. Da mi to poklanja za okrogli rojstni dan. Presenečen in zmeden z veseljem sprejmem velikodušno darilo.

Izkaže se, da me je s kar nekaj sreče uspela spravit v Mickotovo odpravo, saj se je obrnila prav na Robertota, ki je bil že prijavljen, a si je prav enkrat takrat premislil in Ireni, oziroma meni predal svoje mesto. Sicer je bila odprava polna že od februarja.

Julij je bil pester sklop priprav na razna rojstnodnevna slavja, čaranja z dopustom, samih fešt v peklenski vročini - služba na Škofljici in rodbina na Kostanjku na 14.7. ter  na morju še za pisano prijateljsko druščino - vmes na šiht, pa spet na morje po družino in domov, spet na šiht, potem pa končno...

"MK dan1, 4.8.2015 Odhod ob 3:40 od Petrola na Čatežu, kjer se pridruži še par z avtodomom, kamor damo dva nahrbtnika, za katera v kombiju ni prostora. Z nekaj krajšimi postanki pridemo okoli poldneva v Niško banjo. Je sicer malo s poti, a je prijeten kraj za kosilo in sprehod. Okoli sedmih prispemo v Prilep,  kjer nas pričaka lokalni mojster Mile. Povabi nas na večerjo v Makedonsko kučo, a smo še preveč siti od kosila, tako da je pivo dovolj. Mile mi najde rokavice, vzame v prodajo Dragotovo staro padalo in nam pove, da se nam v naslednjih dneh ne obeta ravno vrhunsko letalno vreme. V Kruševo prispemo okoli devetih in se namestimo v luštne apartmaje (sem z Dragotom in Mickom). Sledi še pivce v zelo živem mestu - spominja me na brežiško noč, s tem da je to vsakdan - pa zelo utrujen spat. Lovrovi čepki za ušesa so se izkazali za nepogrešljive :) " V kombiju v drugi vrsti stisnjem med razposajenega Dragota in utrujenega Kondija.  5.8.2015, dan 2 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1724942/ Na startu smo zgodaj, saj odrinemo že okoli 10h. Mickotu se mudi. Ves izgubljen opazujem po startu, kako ljudi med vzletanjem premetava, saj kar solidno vleče. Dobimo napotke, da gremo skupaj na sever, potem pa še, da se naj držimo bolj nad ravnino, saj te za hribi lahko kaj hitro splahne. Potem se kaj kmalu spravi v zrak in že ga več ni. Čeprav se mi zdi sapa še vedno obvladljiva, me prvi poskus odleta skatapultira in odvleče po startu. S sklonjeno glavo grem poskusit drugič, pri tem pa mi pri razgrinjanju cote pomaga nek nemški inštruktur, ki je v senci s skupinico varovancev muzajoče opazoval ves ta direndaj. Drugič me je lepo vzelo v makedonski zrak. Seveda sem izgubil kompanjone izpred oči. Sam (med mnogimi) sem nekaj bluzil okoli starta in spoznaval novo okolje. Čez čas najdem eno jatico, ki se je, kot kaže, skupinsko odpravila proti jugu, pa sem jim sledil. Pri Presilu se lepo poberem krepko čez 2k, sledi preskok na naslednji hrib, kjer nebo ni več obljudeno. Spet gre čez 2k in grem na naslednji hrib, ki ga sicer še lepo dosežem, a mi nič ne da. Takrat mi začnejo odzvanjati besede, naj rinemo ven, nad ravnino, ne v hribe. Malce poparjen pristanem pred bližnjim naseljem (Kukurečani, malo pred Bitolo). Vroče za popizdit. No prej, v zraku me ni nič motilo. Pokličem za prevoz in Kondi je z na pol polnim kombijem kmalu pri meni. Ajd, dobro je bilo! Pa še Oudijev taprav krstni let je bil. Gremo še po Mickota, ki je nekje na naši poti domov, a je bila pot do njega precej ovinkasta in v znamenju spoznavanja lokalnih trgovinic/bifejev, ki so tu hvalabogu vsepovsod, tudi v največji vukojebini (glej fotke).  "MK dan 3 - 6.8.2015 Včeraj je bil kljub slabi napovedi lep letalni dan z zanimivim potovanjem nazaj in spet kulinarično večerjo - za nekaj nas v polovični količini, saj so polne porcije zame neobvladljive. Danes zaradi malo premočnega vetra ni letenja, le ogledi, kulinarika in (edino) zame še rekreacija (grem laufat na štart) Tu je povezava na slike, mi jih uspem pretočit v omrežje: https://drive.google.com/folder/d/0B1fqtrOVf370RGJrdGMwR1I0U3M/edit  Lp iz prijetne Makedonije!"

7.8.2015, dan 4
Spet nažiga veter. Vseeno gremo na start in čakamo da se kaj umiri. Po moje bi bilo bolj za surfat, kot za letet, a tu pa tam se kdo s kakšnim mini krilom le spravi v zrak in se zezka okoli starta (foto). Micko nas animira s tem, da se da kar tam ostrižt z mašinco, ki jo je od nekod privlekel. Vseeno imamo poln kufer čakanja, saj smo že drugi dan prizemljeni. Ko se še Micko sprijazni, da danes ne bo nič od letenja, se spomni na rezervno varianto, da gremo na Ribnike, na kucelj sredi ravnine pri Prilepu. Tudi tam je res je fajn vleklo. Nekako smo se spravili v zrak in se malo fijakali sem pa tja.
Enkrat se odpeljem malo preveč nad neko sedlo, kjer je še bolj vleklo in me tam počasi spustilo do podna. Ko sem se dotaknil tal, sem neprevidno spustil coto, ki je zapela veter ter me skatapultirala po tleh. Po  nekaj metrih vleke po tleh sem beštijo zopet obvadal. A joj prejoj!!! Ko me je vleklo, sem padel na kokpit, na katerem je bil prelep nov novcat Oudie. Mašinca sicer deluje, a zaslon je vidno spraskan. Ajme, ajme! Upam, da je s tem dobil vse, kar mu je hudega namenjeno.
Pomolzem in odracam na priveterno stran, ponovno odstartam in sledi še dobre pol ure peglanja. Ta dan ni nihče zapel stebra in odletel.
Po tolažilnem letkanju gremo še na izlet v bližnji Prilep, kjer si kupim svojo makedonsko čepico. Pravi hit!
Večer je bil, kolikor se spomnim, precej divji. Po večerji pri Šapetu sem dal za eno "Tga za jug", potem pa se jih je kar namnožilo. Z Dragotom sva se sredi naraščujočega razpoloženja sklenila umaknit, da bo ostalo še kaj zdravja za letenje. Na poti proti Vili Koli skleneva, da greva zaključit večer še z enim bronhijem. V bifejčku naletiva na Mickota in tudi bronhiji so se namnožili, da je bilo treba zbrati vso voljo in prekinit to norijo ter se odmajat proti postelji... Ah, kaj dela letalna abstinenca.

8.8.2015, dan 5

Zbudim se pozno, zmačkan. Sicer se končno spet obeta letalni dan, vznemirjenje trepeta v zraku, a mene slabost drži pri tleh. Seveda se pripravim in grem kot vedno na start in se poskusim nevtralizirat z veliko vode. Dan obeta, pa se kaj hitro spravimo v zrak. Najprej relativno nizko mulim okoli starta in prepričujem želodec in še malo mehko glavo, da bo že šlo, nato pa porinem na sever, proti Kruševem. Želim poskusit recept uspešnih pilotov prejšnjih dni; naprej na sever, potem pa daleč na jug, pa kar se pač izcimi iz tega. Pri Kruševem skoraj scurim, poberem se v stebru, močno zanesenim s severovzhodnikom. Ok, gremo malo prej na jug, če je že tako naneslo. Sledi lepo letenje, brez nekih hudih kriz. Do Drevenika (hrib po prvem preskoku) gre skoraj po isti trasi kot prvi dan, le višine so še boljše. Trudim se, da me ne bi odneslo preveč za hrib, ampak višine so zdaj carske in daleč spodaj je vse ravno. Tokrat se bolj ukvarjam s tem, da se izogibam zarinit v baze in tako ciljam po jasninah med oblaki, saj sem krepko nad plafonom baze. Nori razgledi, božanski prizori! Jutranjem mačku pa se gre zahvalit, da sem med pripravo za v zrak pozabil na fotoaparat, tako da vsi ti prizori ostajajo ujeti v lobanji in v teh nekaj okornih besedah. Pa saj tudi slike ne morejo zajeti niti sledi doživete resničnosti. 
Rinil sem proti Bitoli, a vsak steber me je odnašal na zahod nad hribe, pod katerimi sem prvi dan scurel. Tokrat je bilo višine dovolj (2,8k+) in Bitola je bila v udobnem dosegu. Slišim, da se prvi že zbirajo v Kravarih, južno od Bitole, nad katero sem bil še z lepo višino. Prav nad mestom zapnem še en švohcen steber in tudi Kravari so bili v doletu. Kasneje najdem še nekaj prdcev in počasi sem se že videl v Grčiji. A takrat in tam se je veter začel obračat in ko sem že videl mejo, me je začelo odnašat stran. Rinil sem kot svinja v buče, dokler mi ni bila ogromna makedonska zastava s prehoda skoraj pod ritjo. Problem je bil, ker je močno plapolala priti meni. Zadnji stebriček me je v rahli nulci z vsakim obratom vidno odnašal od meje. V neki besni ihti sem še enkrat obrnil v veter proti meji in gladko scurel ob cesti v bližnji vasi (Kremenica). Lahko bi se vetru pustil odnesti na sever in najbrž bi prišel nazaj vsaj do Kravarev. Lahko je biti zdaj pameten, takrat sem bil uročen z Grčijo.
Takoj po pristanku me je prišla pogledat in pozdravit trojica mladeničev, ki jih je zanimalo vse živo; od kod sem, od kod sem priletel, kako močne so vrvice, kakšno je blago krila..... Kljub precej pestremu zračnemu prometu tam okoli so letalca prvič srečali v živo. Kondi je prišel iz Kravarev še preden sem se uspel vse zmenit in pospravit opremo. Zelo zadovoljen z dnevom. Micko in Gvido sta pokazala, kaj se da potegnit iz takega dneva, Dragotu pa se je žal udrlo na prvem preskoku.

V kombiju in kasneje v zbirni gostilni je bilo veselo. Sledilo je pozno kosilo v neki obcestni restavraciji na jugu Bitole, zatem pa še šoping na lokalni tržnici. Zvečer seveda sledi (tokrat krajši) kulturni program po Kruševem.


9.8.2015, dan 6
Treba je še malo migat. Včeraj sem si iz zraka lahko lepo ogledal teren, ki kar vabi da se ga malo prehodi. Po zajtrku sem jo namesto na kavo v mesto potegnil na hrib nad mestom. Tam odkrijem položna smučišča, Šapetovo gorsko kočo, lepe razglede in pa porajanje prvih bazic. Za povratek sem seveda poiskal drugo pot in tako je nastal lep jutranji krožni sprehod.

Delal se je hud dan in temu primerno je bilo razpoloženje na startu. Najbolj našpičeni so potegnili že okoli pol poldneva, sam sem bil dvajset do poldneva kar pozen, deset minut kasneje pa sem bil že kilometer nad Mečikinim kamnom. Ker sem dvakrat že zarinil na jug, sem se tokrat odločil za sever, saj so kolegi prejšnje dni tukaj delali slastne špure. Nekje pri Kruševu vidim jato okoli Mickota, ki me kliče ven, nad ravnino, da nas več išče stebre, a so se oni usmerili pod baze, ki sem jih ciljal nad hribi. Bil sem visok, a vseskozi najnižji glede na ostalo jato. Ko končno najdem solidno dviganje, se mi v stebru pridruži en ne preveč uvideven tip, ki je vrtel po svoje in mi sekal poti, da ga nisem bil vesel. No, tudi on se je pobral stran in lahko sem v miru povrtel, kar je še ostalo, ter se spustil za jato, ki se je medtem že odpeljala na severovzhod. Na poti nekaj povrtavam, a ne da nič pametnega, pa se spuščam proti Derbreštu, kjer vzhodno od vasi Konrad nekaj vrti in mi daje upanje na odrešilni steber. A na tega naletim že prej in dvigne me nazaj na varno, pod bazo na 2,6k.
Zaenkrat gre odlično. S Konradom se nekaj pogovarjava. Pravi da gre na vzhod, jaz pa tudi. Pred nosom imam bazo, pod katero se kar ne upam zapeljat, zato grem mimo bolj po robu. Pri tem Konrada izgubim. Zamislim si doseči nek greben na vzhodnem delu ravnine, a bolj ko se mu bližam, bolj tonem. Razmišljam, da me bo vzhodnik splahnil, če pridem do brega pod grebenom, v zaveterju, zato se obrnem proti jugu, nad ravnino. Nič ne pomaga, gre samo dol in sredi buhtečega dne po dveh urah krasnega letenja gladko pristanem sredi polj tobaka. Nič mi ni jasno, a si dopovedujem, da je to pač tako. Sicer me žre, priznam, a razumsko nekako obvladujem stanje. Jebiga, se zgodi.

Oglasim se Miši, ki ni najboljše volje, saj so vsi še v zraku. Glede na to, da imam dovolj časa, se dogovoriva, da nekako pridem do prvega naselja, pa tam počakam na prevoz. Spakiram se, grem do ceste in štopam. Ker nisem imel dobre orientacije (brez špeglov mi ne Oudie, ne zemljevid nista veliko pomagala), se odločim štopat kar v obe strani. Ustavi mi voznik drugega avtomobila, ki se pripelje mimo. Prosim za prevoz do prvega naselja z gostilno in seveda to ni problem. Z možakom se začneva malo pogovarjat in tip pove, da gre v Prilep. Me lahko zategne do Prilepa? Seveda, ni problema. Javim Miši. Ok. Vmes se tip pogovarja z nekom po telefonu in naenkrat mi poda telefon, da bi se njegov svak rad pogovarjal z menoj. A? Svaka zanima vse živo z letenjem, le sam ne bi šel za živo glavo v zrak. Med pogovorom aparat crkne - prazna baterija. Do Prilepa klepetam z voznikom, ki pove, da mu je ime Ismail in je iz Črnilišta, vasi nad katero sem vrtel svoj zadnji današnji steber. Goji tobak in družina preživi s 5-6 tisoč evri letno. Poročen ter ima hči in sina. Vojsko je služil v Sloveniji, nekje na Gorenjskem, v času osamosvojitve. Takrat jih je nek slovenski general (Rado, spomni se! (Kolšek?)) spustil domov, saj da to ni njihova vojna. Pravi, da je takrat odšlo ogromno mladih in se tako izognilo moriji, ki je zatem preplavila Jugo. Ismail je izrazil neskončno hvaležnost temu častniku. Ko sva prišla do Prilepa, me je vprašal, kje se dobim s svojimi. Povem mu, da bom počakal, da me pride nekdo iskat, sicer pa so Krivogaštani zadnja postaja pred Kruševim. Ni problema, me pelje do Krivogaštanov. Res? Z veseljem, le še tankat gre. Ponudim mu, da dam za bencin. Ni govora! Gre tankat in se vrne še dvema kokakolama. Pokliče ga žena in ga nakuri, ker ji ni pustil dovolj denarja, da bi nekaj šla kupit. Se ne razburja, bo že počakala. Javim Miši. Peljeva se po ravni cesti proti Krivogaštanim, srkava hladno kokakolo in razlaga mi o napetostih med makedonci in albanci (no, dejansko se bolj delijo po veri, kot po narodnosti). Nekako bivajo eni mimo drugih. Govori o požigu džamije v Prilepu in kako se muslimani niso odzvali z nasiljem, temveč s trgovsko blokado Prilepa, kar je bilo težko za mesto.

Bolj ko se bližava Krivigaštanim, bolj me preveva, kako mlad je še dan in kako blizu startu sem. Razmišljam, kako bi prišel gor. Ko to omenim Ismailu, malo pomisli in se ponudi, da me zapelje še gor. Imel sem občutek, da mu je težko ob omembi Kruševa. Kaže, da v mestu, ki je makedoncem v ponos, muslimani niso zaželeni. Zgodovina pač. Pregovarjava se okoli plačila, a noče nič slišati. Govori o tem, da ko bo kak makedonec iskal pomoč v Sloveniji, jo bo dobil tako kot zdaj jaz. Vse se vrne. Raje sem mu zamolčal, kaj bi ga dočakalo v Deželi, če ne bi imel ravno sreče in malo verjetno naletel na kakšno izjemo, ki bi ga dejansko sprejela kot človeka. Usmerim ga mimo mesta proti Mečkinem kamnu in pri odcepu za hotel naletiva na štoparko. Ismail me pogleda, jo pobereva? Seveda! Punca se zbaše na zadnji sedež in pove, da je Finka, da je danes že letela in gre še na popoldansko rundo. Moj voznik me prijetno preseneti s tekočo angleščino. Boga-ti! Ko se na startu spokamo iz avta, Helina nič ne sprašuje, ampak mu v srajčni žep zatlači šop bankovcev in Ismail ima naenkrat izravnano še finančno bilanco (kasneje razmišljam, da se v Makedoniji res ne znam obnašat...). Zorganiziram še skupinsko slikanje, Ismailu se stokrat zahvalim, poslovimo se in gremo vsak na svoj konec, jaz preko ceste start.

Tam najdem del naše jate: Andrejo, Tomaža in Simona. Povedo, da so skupaj pocuruli na prvem preskoku na jug, pri Bučanih, nato pa v iskanju prevoza naleteli na možnost, da najamejo avtobus, ki jih je nato dejansko pripeljal nazaj na start, kjer smo se našli srečni povratniki.
Ok, vsaj za en skok v dolino bo še časa, si mislim, ko malo pred pol peto drugič danes potegnem v zrak. Najprej res slabo kaže, a nekje ob vznožju hriba se znajdemo v istem stebru, ki nas lepo vzame gor. Vrtim z nekom, s katerim sva si kar malo v napoto. Kasneje se izkaže, da je bila to Andreja, he, he. Spet pokukam nad 2k, a se konzervativno držim hriba, nad katerega me ob vrtenju odnaša vzhodnik. Globoko pod seboj vidim Mickota, ki se od juga vrača proti Kruševemu. S Simonom se odpeljeva še nad ravnino, kjer se malo pred šesto lenobno zvrtiva še na popoldansko višino dneva, na nekaj čez 2,3k. Spet  prekrasni razgledi, duša poje. Spustiva se proti Prilepu (lepo bi ga bilo obrnit in se vrnit d Krivogaštanov, a ne?), a na poti ne najdeva nič, zato se nekje po prvi tretjini pri Vrbjanih obrneva in se z vetrom v rit spustiva proti Krivogaštanim, kjer Simon pristane, jaz pa še malo podaljšam ob cesti za Kruševo. No, pa sem se prezračil še za dobri dve urci in tako na koncu skupaj spravil v dnevnik debele štiri ure in skoraj 60km v zraku. Trikrat prekrasen dan.
Tudi za večino ostale jate je bil odličen dan. Mislim, da smo to tudi dobro proslavili. Spomnim se pa ne več...
Bajdevej - zvečer me Konrad me je opomnil, da sem iznad Deberišta odrinil na sever, ne na vzhod, kot sva se dogovarjala. Treka pa pokažeta, da sem jaz odbluzil na severovzhod, on pa na jugovzhod, tako da sva oba malo zgrešila, generalno pa oba zadela. 

10.8.2015, dan 7
Nimam zabeleženo, da bi ta dan kaj športal zjutraj. Najbrž se je prilegla kakšna podaljšana jutranja kavica bolj na izi. Obetal se je dober dan z obeti popoldanskih neviht. No, pa da vidimo, kaj se da potegnit iz dneva. Glede na včerajšnje neporavnane račune sem se namenil na sever z opcijo prečenja proti Prilepu ali pa s povratkom čim dlje nazaj na jug, kar se je včeraj na veliko in po večini uspešno počelo.
Ekipa Mickotovega kombija je postartala že kmalu po poldnevu. Dan zverinsko dela, takoj se poberem na carskih 2,5k in se odpravim na sever. Vmes se spajsam na 2,7k in se spustim proti Deberištu. Tam pa cinca marinca. Pol ure sem z lepo višino bluzil pod bazami, ki me niso hotele vzeti čisto gor. Zdelo se mi je, da bi moral navit na 3k, da bi šlo čez ravnico proti Prilepu. Bojim se zarinit nad ravnino, saj ni nekih bazic na poti. Kasneje me mladinca, Miha in Nejc, okrcata, kaj da mečkam, saj bi se moral zapodit naprej, nazaj, kamorkoli, samo ne zapravljat tak lep dan s čemenjem na mestu, pa čeprav na 2,3k.

Na koncu scincam in se obrnem nazaj proti Kruševem za katerim se na zahodu vse kuha. Za nagrado gladko zacurim in tudi zverinsko dretje od besa nič ne pomaga. Grem gladko v poden. Tlak se mi je dvignil do plafona in odločil sem se, da ne grem pristajat, dokler sem vsaj še meter nad zemljo. Zavijem v skale bližnjega grebena. Sto metrov nad tlemi le nekaj zagrabi, da malo popravim višino za rinjenje naprej v hrib. Podobno reševanje v skalah še ene dvakrat ponovim, potem pa le naletim na odrešilni steber s katerim se spravim na varnih 2,7k in to na začetek kumulustrade. Uf, lepo! Desno na zahodu je vse zabito, pred menoj proti jugu pa kumuluski nad osončeno ravnino. Pičim na jug. S to višino se lahko kar nekaj časa peljem in čakam, da povozim steber.  Nekje ob Kruševu res še popravim za par sto metrov na 2,3k inv istem upanju  nadaljujem proti jugu, kjer pa je nad ravnino le modrina. Mirnega tonjenja ne zmoti niti prdec in postajam napet. Nekje šeststo metrov nad podnom ne zdržim več pritiska neaktivne ravnine ter zavijem desno proti hribu, kjer pa me, na "opšte iznenadženje", začne resno požirati. Bližje ko sem hribu, bolj gre dol in preostane mi le še iskanje kolikor toliko varnega pristanka. Sedem na neki njivi nad Presilom. WTF?!

Z mešanimi občutki sredi buhtečega dneva stojim tam na nekem kuclju nad vasjo in se sprašujem, kaj je zdaj to? Z namolzeno coto se spravim malo nižje do ceste, da bi med pospravljanjem morda ujel še kak prevoz. Medtem, ko se pogovarjam z Mišo, ki omenja možnost, da me pobere čez kakšno uro ali uro in pol, se okoli mene nabere za pol razreda zvedavih otrok. Zvedavo čebljajo, a jih ne razumem nič, saj govorijo albansko. Vsak bi nekaj potipal in prijel, občutek imam, da bi nekateri tudi pomagali, ampak brez pomoči bi mi šlo precej lažje od rok. En fantek je bil bolj molčeč in me je na začetku le opazoval, kmalu pa je začel dejansko pomagati, saj je poprijel točno takrat in točno tam, kjer je bilo treba. Tega nisem odganjal, ostalim pa sem skušal dopovedat, da je ta čisto dovolj dober pomočnik. Večini je bilo vse skupaj igra, nekaj fantov pa se je odločilo, da bodo neposredni. En mi je nekaj razlagal, drugi pa so prevajali: manij, vi vant manij, ter mi šuškali s palcem in kazalcem. Ročnemu mulcu sem dal nekaj denarjev (za oreng rundo sokov) in jim skušal dopovedat, da je to za vse. Glasno so me spremljali do sredi vasi, kajti sklenil sem se odpravit peš proti Krivogaštanim, saj tu ni imelo smisla čakat. Pa tudi ni mi bilo prijetno. Gostilne v vasi ni, odrasli ne pristopijo, z mulci pa so se že zmenili. Sledi debelo uro hoje skozi tobakove nasade, opazovanja nabiralcev tobaka, zgražanja nad kupi smeti ob cesti, čudenja nad grobovi po obcestnih goščavah, občudovanja prostih konjev po poljih. Za nagrado dočakam hladno pivo v Krivogaštanih, kjer se dobim z ostalimi povratniki, ki so dan sestavili v enem kosu.
Pozno kosilo, najbrž je padel kak drink. Dan rešen.

11.8.2015, dan 8

Po slikah sodeč sem si zjutraj (spet) privoščil sprehod na start. Tudi tokrat z Nejcem in spet le od bencinske pumpe na prelazu. Gorenjci to jemljejo bolj zares in gredo na start peš kar izpred Vile Kole, s kombijem se peljejo predvsem rukzaki.
Na startu nažiga, a kaže na letalni dan. Prvi potegnejo že ob 11h sam dobro uro kasneje. Ne vem več kaj je botrovalo odločitvi za sever, a krenil sem gor. Najbrž neporavnani računi. Nad 2k me vzame šele nad Kruševom. Nadaljujem po hribih do Stare Musice (1791), kjer se poberem in spustim proti Debreštem. Nekje na pol poti, najbližje Kičevu zapnem steber, ki me lepo dvigne, a kaj ko leti gor v črnino. Vesel vario me ne razveseljuje kot ponavadi. Ko na 2,2k začne iz črnine škropiti, je zabave konec in spizdim ven, proti JV. Hec je, ker v begu še vedno splezam dobrih 300m, na 2,6k, na višino dneva. Ko me neha dvigat, si malo oddahnem in gledam enega smukca pred in nad seboj, kako še navija v sivino nad seboj. Ajaj! Sam se raje držim na

varni razdalji do bohotnega oblaka. No, cena za to je gladka curaža. Spet pizdim, kako je mogoče iz baze naravnost v poden. Gledam srečneže okoli, ki povrtavajo, torej so našli nekaj uporabnega. Odločim se za zadnjo teoretično možnost iskanja stebra na zaveterni strani vasi (Ropotovo), kjer vidim nekaj njih, ki že pristajajo. Tik nad vasjo mi le nekaj prime in s veseljem pograbim švohceno in močno zanešeno dviganje. Kameradi nad menoj se zapodijo v moj stebriček, a (mislim da) vsi na poti pocurijo. Dobim 0,9k za nadaljevanje poti proti Prilepu. Dviganja so vse slabša (vsaj zame) in pri Ribnikih se mi še zadnjič obudi upanje, da pridem (vsaj) do Prilepa, ampak od tam gre le še v poden, tako da scurim tik pred nekim grebenom, ki bi lahko še kaj dal. Nič, sem na tleh sredi ničesar, a za menoj so lepe tri ure luftanja.
Pokličem Kondija in mu javim lokacijo. Nekako se uskladiva, da se dobiva na cesti, ki mi je najbližje, da ne luta po njivah do mene. Odpravim se proti cesti, ki jo vidim v daljavi, a po kar nekaj hoje po divjini se izkaže, da tisto ni cesta, temveč železnica, za njo pa hrib. Zlezem še čez hrib in le najdem cesto, kmalu pa tudi Kondija, ki me v kombiju odreši s pivcem. V Prilepu pobereva še nekaj drugih, pa enega paraštoparja, nekega slovaka. Malo se pogovarjava in ugotoviva, da sva del letela skupaj, saj je bil on tisti, ki je navijal v težke oblake. Vseeno je scuril pred menoj, na Ribnikih. Sledi standardni povratek, papica in pupica. Zadovoljen z izplenom, saj napoved za jutri ni obetavna.


12.8.2015, dan 9
Jutro izkoristim za obisk brivca, saj ne bi bilo lepo, da se vrnem domov kot Bedanec. Ja, luštno je tu, a malo domotožja me pa le daje.
Na štartu nažiga, folk se obrača, v zraku je prazno, čeprav je dan menda obetaven. Dolg paravejting, a veter ne popusti. Gvido odleti, Mickota pa razmetava po startu, a se na koncu le spravi v zrak. Ah, to ni za plebs.
Odločimo se, da gremo nekaj pojest, pa da vidimo, če se bo veter kaj umiril. Sam se odločim, da si bom raje malce pretegnil noge in potekcam do nekega spomenika nad mestom in nazaj. Po tuširanju ugotovim, da je druščina že pojedla in se vrnila na start, le Micko kosi pri Šapetu. Kondi obljubi, da se vrne pome in me zategne gor. Med čakanjem na obljubljen prevoz delam družbo Mickotu in Tanji pri kosilu. Kondi se res kmalu vrne še po mene, a gor ni nekega veselja, čeprav se mi zdi, da je za odletet. Poslušam zgodbe, koga vse in kako je danes razmetavalo po štartu in da res ni za v zrak. Medtem je  veter začel popuščat in preden smo se pripravili, je crknil na nič. Dobro, za odletet je bilo, kaj več pa tudi nismo pričakovali, tako da ni bilo nekega razočaranja, ko smo se kmalu dobili na uradnem pristanku v dolini. Izkazalo se je, da je bil dan res bomba, saj jih je nekaj, z Gvidom vred, odletelo zverinske špure. Micku dan, kot kaže, ni sedel, pa je on kmalu sedel pri Krivogaštanih. Se zgodi.

Sledi buren večer, ki ga kar ne moremo zaključit. Ko pozno le počasi omagujemo s pirom na balkonu, se po mestu razleže pošasten trušč pospremljen z besnim laježem bogatega zbora potepuških psov, ki jih je sicer polno vsepovsod. Ker se pasja zabava kar vleče, gremo pogledat, kaj se dogaja. Pred hišo najdemo kup psov, med njimi pa enega, ki ima na telo nataknjena kovinska vrtna vrata! Kaže, da je med nočnim preganjanjem po mestu skušal skočit skozi rešetke vrat, ki so se mu zataknila pri bokih. Vrata je snel in tako glasno kolovratil in ropotal po ulicah Kruševega. Sredi noči nismo našli nikogar, ki bi razrezal rešetko. Nekdo (Simon?) se spomni, da ima neko žico-žago in tako se sami lotimo osvobajanja te nesrečne mrcine. Kar nekaj časa je trajalo, da smo s tisto nitko prerezali kovinsko palico in osvobodili veseljaka, ki je odkorakal in se niti ozrl ni nazaj na svoje osvoboditelje. Dober zaključek večera.




13.8.2015, dan 10
Skrokani se zbudimo v vetroven dan. Malo filozofiramo in gledamo v nebo, a ni čutiti prave volje za kakšno čakanje na morebitno izboljšanje razmer. Na opustelem prepihanem startu še malo postojimo, da se dobro prepričamo o neletljivosti dneva in se poslovimo od prekrasnega Kruševa ter se podamo v Skopje.
V prestolnici se sprehodimo skozi kičast center v stari del centra na poslovilno makedonsko kosilo v gostilno pod bogatimi krošnjami. Pojedino časti Micko iz provizij, ki jih je dobival od gostincev, ko nas je pripeljal na večerje. Pot nazaj je je kar šla, čeprav je ta kombi preklemano neudoben. Na Čatežu, kjer me je čakal puntič, menda okoli 4h zjutraj naslednjega dne, 14.8.2015.
Vesel doma in zdaleč predvsem domačih. Menda po vojski nisem bil v kosu tako dolgo odsoten.
Bo treba ponovit misijo, ampak potovalno bolj prilagojeno mojemu okusu.

(Pisarija zaključena 12.2.2019. Dolgo je trajalo...)

Švarč, 12.7.2015 - X-Švarč z živčnim ptičem

Spremljanje X-Alps, doma kosilo, po kosilu enega na hitro (povsod zmeren Jug). Malo je držalo, pa sem praskal kolikor se je dalo. Vmes sem razdražil enega ptiča, ki je živčno tulil in mi letal okoli Artika, enkrat je simuliral napad - zaganjanje v padalo z iztegnjenimi kremplji - mislim, da ni šel do konca. Pristal med radovednimi kravami. Teleta so na začetku od daleč buljila vame, nato pa so se želela bolj od blizu prepričati, kaj je to priletelo med njih. Taktično sem se umaknil v senco in jih malo naganjal, a so ta firbčna goveda kar rinila proti meni. Nisem si predstavljal zlagati coto in hkrati odganjati zvedave krave, a ta travnik je bil edini plac v bližini, kjer se je dalo zlagat. Odrešil me je možak, ki se je od nekod vzel in na izi odganjal živino, da sem lahko v miru zložil in pospravil opremo. Povedal je, da počiva v senci pred hišo čez potok in je opazoval moj pristanek na sosedovem pašniku in tegobe s pospravljanjem, ter mi priskočil na pomoč. Kasneje mi je še pokazal varen prehod čez električni pastir, njegova žena pa mi je še postregla s svežo vodo, ki se mi je HUDO prilegla. Sledil je še pohod nazaj po avto, tokrat z nahrbtnikom na ramenih, da je sprehod kaj zalegel.


http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1701113

Švarč, 5.6.2015, ko še vlada NOTAM

Prvi
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1690480/

Drugi
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1665221/

Ok, cel teden se po slo podijo vojaški avijoni, zračni prostor je, med drugim, zaprt tudi pri nas, Gledal sem skico zaprtega prostora, ki z vzhodno stranico Švarč prereže na pol.
(19.1.2019) Vreme naju z Gabijem sili v zrak, zato skleneva počakat konec Notama, pa it v luft, da vidimo, če kaj da.
Res se odletiva in hitro scuriva, takrat pa naju nizko preletijo avijoni. Koji kurac?!?!
Malo tuhtanja vse pojasni - notam je objavljen v utc, letimo pa po lokalnem času, tako da sva zarinila v notam eno uro prezgodaj.
Ker sva ravno bila tam in prepovedi letenja ni bilo več, sva si privoščila še en skok v dolino.
Notam čitaj, kolega pitaj, pa ne bo nesreče.

Švarč in FWP, 29.5.2015 - vetrovno letenje, posneto vejkanje, da o pici ne govorimo

Pravimo, da imamo tipično aprilsko vreme. Hec je le v tem, da je zdaj konec maja. Včeraj se je nekaj poletavalo tudi v naših koncih - začuda brez Kondorjev. Za petek sem se z Gabijem dogovoril, da greva poskusit na najin Švarč. Vmes sem se spomnil, da bo Lovro zdaj, ko je odpisal Rim, morda čez vikend šel kaj domov. Nekaj sva si esemesala in se dogovorila za odhod ob dveh s Škofljice. Službena kolega sta bila v ZG, tudi sicer ni bilo pretirano stresno, pa še Gabi je sporočil, da bi šel lahko že prej, saj je že od petih na šihtu, tako da sem malo pred drugo že drezal Lovrija, ki pa se je na drugem koncu Lj šele spravljal na bus. Ni bilo druge, kot mu oditi naproti, da ne izgubimo celega dne. Ko se je v centru prisedel v avto, je skrušen povedal, da je tudi tokrat ruknil ta nesrečni rim. Pot je bila mučna. Pogovor ni stekel, Lovro se je razburjal zaradi vsake besede in se na koncu odklopil s slušalkami v ušesih. Cesta je bila zelo zabasana, pa še lučka za gorivo se je prižgala. Ocenil sem, da bo nafte dovolj do Senovega in ga tiščal na polno, tako da sva bila ob 15:00 pred Komunalo v KK, kjer pa Gabija seveda še ni bilo. Ko sem ga le priklical, je čez nekaj minut le prišel in vzel s seboj modelček. ? Povedal je, da je zanj prepozno za letenje, ker gre potem s širšo družino na otvoritev Kozmusovega metališča na Dovškem. Tudi prav. Sicer se je nekaj dogovarjal še z Rokom, ki pa ga še ni bilo blizu, tako da smo šli kar gor. Lovro je šel v dolino tankat, midva pa na štart.

En tak interni načrt je bil narediti kak trikotnik. Kakšen, pa je bilo pogojeno z višino, ki se jo bo dalo nabrati. Švarč je nizek in ni pretirane ovire, če se navije le do nekaj čez jurja, Tukaj je to carska višina, na Lisci pa za zjokat.

Delalo je bolj švohno, tudi Gabijev modelček ni pretirano pobiral, nakazal pa je, da vleče z JV, kar je bilo zaznavno tudi brez sondiranja. Gabi me je nekaj kao hotel slikati med štartom, a se ene dvakrat ali trikrat nisem mogel naštimat za odletet, vedno mi je cota padla dol, tako da sem mu ves prešivan vlačil opremo sem ter tja in demonstriral, kako se ne vzleta. Ko se je enkrat končno potopil v svoj telefon ali nekaj v naročju, mi je le uspelo sestavit krilo nad glavo in odracati v zrak.

Začuda mi je na grebenu levo od štarta, kjer je prej nekaj krožil z modelčkom, le uspelo nekaj malega pobrati in se spajsti nad štart, Pod seboj sem videl, da je Rok že prišel do Gabija, ki ni slišal, ko sem ga klical sto metrov nad glavo. Steber je bil kar lepo zanešen z JV vetrom in razmišljal sem že, da bi se vrgel proti Joštu, ki je bil v smeri vetra in nekje v moji višini.

Vseeno me je premamila želja, da se spravim s Koprivnice na Veternik, pa od tam čez Bohor nazaj in spustil sem se proti vzhodu. Šlo je lepo, na koncu Švarča je spustilo in do Koprivnice nisem povozil niti prdca, tako da sem se tam obrnil in se z vetrom v rit spustil nazaj proti Švarču. Tukaj pa jeba. Pomislil sem, da bi moral biti že manjši čudež, če se bom iz tu izvlekel po zraku. Priklopil sem ga nizko, da je bilo le še za pristajat. A sem se naslonil na breg, kjer naj bi bilo nekaj dinamike, da bi vsaj še malo podaljšal proti pristanku, čeprav mi ni bilo prijetno ob pogledu na vinograde nekaj metrov pod ritjo. Res je nekaj popiskalo, pa sem ostro obrnil in se tako drajsal na JV bregu Švarča brez izgube višine. Še sem bil v igri. Zrak je butal, obračal sem skorajda z wingoverji in po kakšnih petih minutah borbe sem se dejansko zvlekel nad lovski dom (ali karkoli že je tisto) - smejalo se mi je.

Ob vedno močnejšem JV se na Švarču nisem več uspel pobrati, pa sem se spustil z vetrom na Šedem, kjer sem se spet malce pobral, podrgnil breg, komaj pririnil nazaj v veter (13 km/h!) in se raje kot proti Lovrotu na Malenm kamnu spustil proti Senovem. Tam vidim Kozmusov plato na Dovškem, kjer se je ravno nekaj dogajalo. Prostor je zgledal idealen za pristat, pa sem šel tja. Pristal sem lepo, da si nisem bil v sramoto pred množico ljudi, ki so prišli na otvoritev metalnega centra Primoža Kozmusa.

OLC

Konec dober - vse dobro. Po optimističnih načrtih (s čimer ni nič narobe) in dobrem začetku se je vse skupaj prevesilo v malce negotovo mikastenje z vetrom, ki sva ga z Artikom lepo oddelala brez opaznega klofinga. Počasi dobivam nazaj zaupanje v Artika in sebe. Zagotovo bova še kakšno lepo odletela.

Z Lovrotom se zmenim, da pride pome na sosednji hrib, Gabi me obišče, ko je že bil tam, na poti do avta pa srečam še Digiče in Ireno, ki so prihajali na prireditev. Kratek čvek in gremo vsak svojo pot naprej.

Nazaj grede se z Lovrom ustaviva še v Šparu po pijačo (sem bil pošteno žejen) potem pa na hitro domov po opremo in Ajo, pa naprej na FWP. Lenart je bil še tam (desko sva pripeljala prejšnji večer), tako da se je popoldan lepo navozil. Še Lovro si je po dolgem času privoščil en venček krogov, ki jih je, menda prvič, tudi posnel s svojo kamero. Med enim od pristankov je ta odletela s čelade, vendar jo je Lovro kasneje s pomočjo zgovornega ribiča na obali našel plavajočo pri kikerju. German, ki je bil dnevni operater, je dal še nekaj koristnih nasvetov in je Lovro začel izboljševati like tako na flatu kot na kikerju. Končal je vidno utrujen, Lenart je je tudi jamral, da bi se ga vrag usmilil. Samo Aja se ni nič pritoževala, samo da smo jo pustili broditi po plitvini in loviti žabe.

Kljub ideji, da bi fanta šla z avtom, fotr pa s piciklom domov, se to ni uresničilo. Fotr je moral še nabavit vse za pico, ki smo jo nato zvečer zmazali vse do predzadnjega koščka. Za posladek sta si mulca privoščila še nek džez koncert v MCju. Lovro je le malo oživel.

Njami dan.

Švarč, 19.5.2015 - počen telefon

Torkov poskus. Kondorji so nekaj leteli že ponedeljek, pa ni bilo nekih presežkov. Takrat nisem mogel zaradi službe, sem pa zato naslednji dan za vsak skučaj vzel coto s seboj, saj napoved (po mojem švohnem spominu) niti ni bila tako slaba. Podražil sem Gabija, ki se je zorganiziral tako, da se mi je lahko pridružil. Odhod iz službe ob dveh, ob treh sem na Komunali v KK (spet) počakal Gabija, da je predal avto Nini, nato pa k njemu domov po opremo in pa na spodnji pristanek, od koder naju je gor zategnil Senovčan, kateremu je Gabi nato (komajda) stisnil 10€ za vožnje, saj ga je ta že večkrat peljal. Na štart sva šla po novi poti - tip naju je z avtom pripeljal mimo hiše po cesti še višje na breg, tako da sva do jase na grebenu potrebovala le nekaj višinskih metrov prebijanja skozi gosto zaraščeno pot.

(31.5.2015) Ne spomnim se več točnih razmer, ampak kot kaže, je nekaj držalo. Zdaj sem pod Artikom malce bolj sproščen, ampak vseeno sem se zaštrikal in prišel pod greben, od koder se pa kmalu potonil proti pristanku. Pristajal sem močno nagnjen naprej, pri čemer sem se, kot kaže, z ekranom telefona v žepu jakne naslonil na karabin in škoda je bila narejena. Telefon je sicer deloval, a se ga s počenim zaslonom ni dalo upravljati. Lepo sranje (popravilo 90€).

Gabi se je držal še bolj zunaj in temu primerno še prej scuril k nekemu kolegu, ki ga je dostavil do kapelice, kamor sem ga šel pobrat in dostavit domov.

Doma kot iz šihta.

Kasneje Stane komentira, da najbrž nisem odletel nekaj čez šesto, če dvajset do petih gleda trek. Na olc sem popravi uro starta za -2h, poleg tega pa me je to zbodlo, da sem šel gledat, kaj je to na Ace-u narobe nastavljeno; Čas je bil vpisan kot GMT, brez korekcije, kar se je zapisalo tudi v trek, ki je pri objavi kazal pravi GMT. Uro sem nastavil na pravi čas, če je ta zamaknjen za 2h od GMT, kar se naslednjič izkaže za  v redu.

OLC

Švarč, 8.5.2015 - Vrnitev Artika

Artika sem pred dopustom in prazniki (24.4.2015) .končno dobil nazaj. Občutki so mešani - na eni strani veselje, da je krilo spet letljivo, po drugi strani pa je popravljeno drugače od pričakovanj, saj se precej vidi popravilo (čudno zložene zaplate, nenatančno zlepljene flike, vrvice nenavadnih barvnih kombinacij), kar me niti ne bi pretirano motilo, ampak so uporabljene tudi za krilo po moje nenavadne prakse, ko so določeni deli celic preprosto "noter vzeti" da se je dobilo blago za šivat, nameso, da bi se tak del dopolnil z novim materialom. Sandi sicer trdi, da zadeva leti, jaz pa sem pogoltnil skrbi ter palača in vzel Artika, takega kot je.
Doma sem ga še enkrat dobro pregledal in odkril še dve luknji in ju v četrtek zalepil. Kolegi so takrat že lepo leteli, sam pa nisem utegnil, ker sem v službi zaključeval en projektek. Za petek je še vedno kazalo na letenje, pa sem si takrat rezerviral čas. Ko bo posel opravljen. Lovro je tako ali tako ostal do sobote v Lj, tako da ni bilo večjih ovir za en popoldanski Švarč.

V petek pa se v službi nizajo problemčki en za drugim - nič hudega, a kurili so čas, tako da mi je kmalu postalo jasno, da bo zelo težko zaključiti dnevni projekt. Vseeno se ga lotim, da pred ponedeljkom čim več naredim. V tistem pa se mi zgodi zajeb, ki povzroči cel niz posledic. Ena od njih je ta, da me čaka delo še čez vikend, za petek pa kaže, da se ne bo dalo nič več narediti. Vmes me Lovro še prosi, naj mu grem po kufer v stanovanje, ker se on vrača sredi noči s Prevozi. Ko tako čakam, da se reševalni proces na strežniku kam premakne, skočim še po ta kufer in po povratku lahko le ugotovim, da bo z nadaljnjim delom treba počakat vsaj še pet ur. S kepo v trebuhu se poslovim in grem rešit vsaj dan izven šihta.

Vse skupaj je precej prestavilo odhod in temu primerno pozno sem prišel na Švarč, kjer pa je vel kar zaznaven VJV, ki ga je lepo kazala zastava na mlaju.
Na poti dol sem razmišljal o Erzotovem reku, kako je treba Slovenjo preleteti v vseh smereh in vedno preko Velikega Trna. To bi sedalo tudi iz Švarča, a ne?
Želel sem posneti krilo v letu, zato sem nekaj na pol poskušal nastavit gopro na kokpit, pa mi sevega ni uspelo. Vzhodnik se je le redko privlekel okoli vogala, da bi na štartu povleklo gor. To se je zgodilo nekajkrat, ko sem razgrinjal coto, ko pa sem bil pripravljen, pa se je lepo umirilo. Po nekaj poskusih, ko se še krila ni dalo dvignit, je le malo puhnilo, da sem lepo odletel. Artik je ponovno v zraku!

Veter je obetal vsaj nekaj grebenarjenja, ki sem ga takoj izkoristil za snemanje krila, ki pa, kot se je kasneje izkazalo, le ni prišlo v celoti v kader. Ko sem zaključil s snemanjem, sem se malo bolj posvetil sukanju in obrnil neko švohno dviganje, ki pa se je veselo nadaljevalo. Juhej! Nekaj nad 850m sem ga izgubil in se že usmeril proti Bohorju, ko nabašem na nadaljevaje, ki se je končalo nad 1,7k. Trikrat juhej! Kar naenkrat je spet zaživela zamisel o Velikem Trnu, ki mi je ležal pred nosom, tam čez Savo. Spustil sem se proti J in preizkusil še gasiranje - imel sem občutek, da ga na pol gasa premetava tako, kot prej na polnem, pa tudi propadanje je bilo kar zaznavno. Kaj pa vem! Na drugi strani Senovega bi že moral naleteti na kakšno dviganje, a ga nisem ujel, zato sem se obrnil proti Armesu. Tudi tam ni bilo nič uporabnega, pa sem rinil naprej po grebenčku proti V. Na koncu je le bila neka nulca, ki sem jo počasi žulil, a mi ni ohranjala višine, zato sem se spustil nazaj proti Švarču, ki pa ga nisem dosegel, saj sem cvikal, da me požre kje nad hosto, zato sem le še odvil nad pristanek.

Sledi zlaganje na pokošeni trati, lepo v senci, pa sprehod gor po avto. Kmalu za tem, ko pridem na cesto mi ustavi možak iz hiše pod vzletiščem in me zategne do avta. Sledi še degustiranje nekaj špricerjev pa klepet o avomobilih in kolesarjenju, tako da sem bil že pozen za naslednjo postajo - FWP. Tja sem šel po Lovrovo dilo, ki jo je prejšnji vikend razbil en njegov kolega. Lenart si je želel, da jo poflikamo pred njegovim naslednjim vejksešnom, ki si ga bo privoščil med učenjem.

Doma me je pričakalo nadaljevanje reševanja službene pizdarije, kar se vleklo še celo soboto. A po takem petku je bilo vse lažje. :)

OLC
Slike