Po nedeljskem kosilu sem si zaželel sonca in upal, da ga ga bom videl na Šentvidu. Žal sem bil edini v hiši s tem načrtom. Lovro je raje mami pomagal pri okraševanju piškotov, Lenart pa se ima za učit in se kao uči. Dejansko pa se po moje nikomur ne da rinit v sivino zunaj. Kar tudi ni za zamerit.
S tem se mi razprejo možnosti, kako narediti ta Šentvid. Vabljiva je bila zamisel peš vso pot od doma gor in nazaj, a glede na pozno uro glede na datum bi to trajalo predolgo in bi zamudil Lovrov odhod v Ljubljano. Kompromis je bil jasen - kolo do parkirišča gor in dol pa peš. Pametno sem si pripravil dovolj oblačil za preobleč, spravil svoje kolo s podstrešja, mu napumpal gume in gremo! Med vožnjo še čistim pajčevino s kolesa in pri tem za malo zgrešim, da bi dobil prst med šprikle. Bumbar! Pri Šnajderju se spomnim, da sem doma pozabil nahrbtnik, pa je bilo treba nazaj ponj. Do parkirišča sem bil že lepo zašvican, tam sem se napravil v malce lažja oblačila in gremo v hrib. Hitra hoja, dihanje normalno. Gor je seveda megla, enako kot spodaj. Cesto sem lahko le slišal, videl pa ne. Lenart je imel prav, napovedal je prav to. Vpis v knjigo ob 16:37 in spust po drugi strani. Lahen drnec, kot je lahko šlo še varno po vlažnih poteh in vedno gostejšem mraku do kolesa. Kolesarjenje do doma je spremljala reka avtomobilov (od kod neki v nedeljo popoldan tak promet, tu bogu za jajci?). Doma pospravim kolo nazaj na dile in se opotečem v hišo. Opla, kaj pa je zdaj to? Saj je šlo na izi, zdaj pa se telo obnaša, kot da sem pustil dušo nekje na poti!? Nekaj še postopam po bajti, dokler se ne ne sesedem na školjko, kjer nekaj pade iz mene. Stuširam se in že se na smrt mudi Lovra peljat na postajo. Seveda sva tam še pred vlakom. Ni panike.
Doma se se samo zleknem na kavč in obležim. Kaj za vraga je zdaj to? Slabo, šraufa v trebuhu, na robu bruhanja, zebe. Razmišljam kaj bi bilo, pa se ne spomnim ničesar, kar bi odstopalo od jedilnika bližnjih, ki pa so, na vso srečo, zelo ok. Morda le klobasa včeraj zvečer v prednovoletnem Zagrebu (skupaj z Režmani).
Zakon je padel, doborošli v srednjem veku.
Irena gre ob 23h na svojo izmeno na dubovski štacjon hranit in oblačit begunce, ki jih ni zadržala bodeča žica, ki nas varuje pred vsem, le pred lastno neumnostjo ne. Šit.
(opažam, da je kar nekaj zapisov v Garmin Connect izgubilo vse podrobnosti, vključno s komentarji, za to odselj še kopija tukaj)
Ni komentarjev:
Objavite komentar