Švarč, 6.9.2015 - Po župi, tik pred dežjem

Vikend doma, tamaladva sem hecal naj gresta vinčat, pa ni bilo volje. Po kosilu z Ivotom in Zinko, tokrat za spremembo v Selah, sta se le odpravila v vejkpark, jaz sem se pa po dolgem času odpravljal tečt, a sta me nebo, posuto s kumuluski in rahel jugvzhodnik premamila, da sem skočil na Švarč. Gabil ni bil za, ker je imel obiske, pa sem šel sam.

V dolini je bilo sumljivo mirno, a na startu je zdravo vleklo gor. Seveda le v času, dokler sem se besno hitro pripravljal. Ko sem bil enkrat pripet, je jasno vse crknilo. Glede na pozno uro in brezveterje si nisem obetal nič več kot skok, zato sem potegnil naprej.

Ni zagrabilo in kmalu sem bil na tleh. Takrat opazim divjo črnino, ki se je privalila izza Bohorja in temu je sledil močan piš vzhodnika. V tistem vetru sem na hitro pakiral opremo, a so me prve dežne kaplje ujele še predno je bilo vse v nahrbtniku. V začetku naliva sem se skril pred garažo bližnje hiše, ker pa ni kazalo, da bo kaj kmalu nehalo, sem rukzak pustil tam na suhem, si nataknil podkapo in zašibal gor po avto. Tako premočenemu s mi ni dalo rinit še k Gabiju po posojeno kamp opremo, ampak sem jo potegnil domov. Tamalavda sta prišla malo za menoj, nista vejkala - bila je gneča, potem pa dež.


Zanimiv pojav - od časa, ko sem prispel na Švarč, pa do prihoda tamalihdveh domov je krško polje od severovzoda proti jugozahodu prešla nekakšna oblačna fronta, globoka kakšnih deset kilometrov. Čez Bohor je porinila v času mojega starta, za Gorjanci pa je izgnila malo po tem, ko sta poba vrnila domov.

















OLC