Po vremensko kilavem vikendu in mokrem Švarču so se kolegi v ponedeljek lepo razleteli in obetal se je še en podoben dan. Sam letenja nekako nisem imel v načrtu, a ker sem vedel, da me čez vikend tudi v primeru dobrega vremena (takrat sploh) čakajo druge obveznosti, sem v torek vseeno vzel opremo s seboj. Kaj pa vem - v službi trenutno ni krize, če se ne pojavi kaj nepredvidljivega, bi morda speljal kak Švarč, ali pa celo Lisco. Prejšnje dni sem tuhtal, kaj bi se dalo lepega narediti tam v naših koncih, pa sem si v XCPlanner-ju narisal trikotnik Lisca - Kum - Mokronog - Lisca in task naložil v Oudiea. Dan se je zdel primeren.
Gabi je tudi nekaj esemesal o Švarču, morda Lisci, a se na koncu ni odločil, da bi se pridružil.
Zjutraj sem opravil pri zobarici, v službi sem podelal operativo za ta dan in se v zadnjem trenutku odločil, da je le vredno poskusit. Na poti me je vse minevalo, saj je bilo nebo čisto pokrito.
Ko sem prišel gor, sem jih videl nekaj v zraku, kako so se pasli tam okoli Lisce, na startu pa ni bilo več nobenega. Odletel sem lepo (v drugo, prvič sem bil neroden pri dvigovanju krila - treba bo vadit!), se pobral nad greben, nato pa skoraj scurel. Pobral sem se šele nad Čučnikom, ko sem nizek zapeljal ven. Težko mi je to naredit doma, a bo treba, če si želim popestrit luftanje. Sledilo je lepo letenje do razbitega Kuma. Že Križe so brbotale, Nebeška je trgala, Kum pa je spet dal nekaj razbitega, a ne višine, ki sem si jo želel. Baze so sicer bile še malo nad menoj, a nisem znal navit v njih. Pa še Oudie me je živciral z nenehnim opozarjanjem na omejitev zračnega prostora in mi med vrtenjem prekinjal vario. Zanimivo bi bilo enkrat leteti (vsaj) z ugasnjenim zvokom na variotu.
Sledi tvegana odločitev, da se držim načrta za Dolenjsko. Baze nad dolino in čez so obetale vsaj popravke višine, če ne že navijanja do plafona. Na koncu mi je zmanjkalo približno 50m višine, da bi dobil priložnost na privetrni strani hribovja, že na Dolenjski. Sedel sem na lep, prostoren travnik na vrhu hriba med Dolenjsko nižino in dolino pod Kumom.Seveda se mi je iz ušes kadilo od jeze, a sem se hitro pomiril, saj sem sam tako hotel. Prav lahko bi se drugače izšlo in bi že šraufal na jugovzhodnem pobočju tega istega hriba ali pa nad Nebesi nad Šentrupertom malo naprej.
Zavedel pa sem se logističnega problema, ki je nastal s toplandigom. Dan je izgledal še živ, pa sem se odločil, da bom poiskal kak primerno strm travnik, ki gleda na JV in poskusil odleteti od tam. Žal sem bil v krajih, kamor tudi telefon ne vleče dobro in si nisem mogel kaj prida pomagati z google maps, oudie pa je bil že zakopan v rukzaku.
Med tavanjem po tistih hribih sem esemesal z Gabijem, takrat pa me je že klical MarkoL, ki se je ponudil, da pride pome, če mu povem kje sem. Brez zemljevida je bila to precej težka naloga, saj sem videl le eno zapuščeno hišo s hišno številko. Bolje je bilo naložiti let, pa da pobje vidijo vsaj približno kje sem. Po božjih mukah se je let le naložil in jaz sem odkril, kje je najbližje naselje, kjer naj bi me pobrali. Žal tam ni bilo gostilne, pa sem povprašal lokalce, ki so me napotili v naslednjo vas, 4 km stran, v smeri Kuma. Dobro, raje hodim, kot pa sedim in čakam, nadaljevanje letenja sem vmes itak že odpisal. Med hojo sem še štopal in ustavil je prvi, ki se je peljal v mojo smer. Seveda je poznal gostilno, kamor sem bil namenjen, saj je njegova sestra tam gospodarica. Tone, veterinarski tehnik, je delal svoje po okoliških kmetijah in takrat se je vračal v dolino, vendar žal proti Litiji. Med pogovorom se mu je zaiskrilo v očeh, ko je beseda nanesla na letenje. Vse ga je iskreno zanimalo in tudi sam bi poskusil. Vzpodbudil sem ga, naj se na lep dna oglasi na Lisci, kjer bo dobil tudi številke lokalnih pilotov tandemov, da se dogovori za kak let. Verjamem, da bo šel.
Gostilna, ki je kmečki turizem Pr' Krjanu, je bila zaprta. Žejen pa že ne bom čakal! En krog okoli hiše je bil dovolj, da sem našel mladeniča, ki mi je z veseljem odprl, postregel in še nekaj časa klepetal z menoj. Markota, ki sem ga vmes seveda obvestil, kje sem, še ni bilo, saj sta z Robertotom obtičala v hosti in čakala, da gozdarji umaknejo podrta drevesa. Ko sta se končno prikazala, se je spodobilo malo povedat, kako je bilo in to posplaknit. Kasneje me Roberto (z Markotom) zategne še na Lisco, kjer smo še potrdili dan in domov sem se odpravil že dokaj pozno, kar pa za Lenarta ni bil nek problem.
Vsaka pot se začne s prvim korakom. Prav dobro se spomnim dneva, ko sem se prvič odtrgal od Lisce in šel na XC - do Lovrenca. Danes je bil občutek podoben, ko sem se od Kuma odpravil proti naslednji načrtovani točki, namesto na zanesljiv povratek. Naslednjič bo šlo dlje proti cilju.
OLC
Fotke
Ni komentarjev:
Objavite komentar