Po povratku iz Makedonije in takoj zatem zaključku morja smo se počasi potopili v vsakdanjost službe in vse manj počitniškega doma. Vreme je že pokazalo svoje srednjeavgustovske hladne zobe, ki so mi prinesli nahod in nakazali začetek slovesa od poletja. A tudi to obdobje se je prevesilo nazaj v menda že peti vročinski val.
Letenja nekam ni bilo, na klubski tabli sva še kar visela Makedonca, dokler ni Drago le nekaj pocahnal domače kuclje. Za soboto je kar lepo kazalo, pa sva se z Dragotom v petek zvečer, med Titovim piknikom, zmenila za Lisco, deda pa je pristal, da bo voznik. Napoved: švohen vzhodnik, brez baz, baje inverzija. Gremo poskusit, če pa ne bo nič, pa lahko z dedom še vedno greva na brestaniški bazen na piknik ob 60 letnici Celulozarja.
V soboto sem zgodaj zaštartal, da sem doma počistil ostanke podrte vrbe, poboma položil na dušo, naj pokosita džunglo okoli hiše, se spakiral in se enkrat za spremembo pravočasno odpravil na pot. Plan je bil odletet okoli pol dveh, ko se naj bi dolina dovolj segrela. Gor sva prispela ravno prav, nekaj čez eno. V zraku ni bilo gneče, le en zmajar se drajsal okoli višine grebena, na startu pa najdem Gerota in Dragota, ki sta nekaj 'trgovala' z baterijami za vario. Nekaj švohnega je vleklo gor, zmajarji so se počasi pobirali nad štart. Nebo je bilo modro, brez oblačka. Dragotu sem povedal načrt: Rudenik, na Kum pa nazaj. Dovolj za en tak dan. Kolega se je režal in izrazil dvom o Kumu, ki da ni dosegljiv, saj da je inverzija na 1,2k. Ok, načrt je, pa bomo videli kako se bo izšel. Dedu sem hotel pokazati Oudiea, a je obtičal nekje na terasi, čakal pa ga tudi nisem. Drago je že odletel in se nekaj pobiral že pod startom. Kazalo je kilavo, še coto (ki sem si jo "po makedonsko" pripel že zgoraj, v senci) sem komaj razgrnil z vetrom. Ni bilo možnosti preizkušanja tehnike vzleta v močnem vetru, ki bi v Makedoniji še kako prišla prav.
Vzlet je bil ok in takoj pod teraso je zdravo zagrabilo naravnost v prvi steber, ki je takoj razbil mit o inverziji na 1,2k, saj je šlo komot na 1,4k. Do Rudenika je šlo presenetljivo udobno, tam sem že pogledoval proti Bohorju, ampak višine je bilo le za morebitno preživetje, plavo nebo pa tudi ni kazalo kakšnih izrazitih obetov. Nazaj proti Lisci je šlo prav tako na izi, brez požiranj. Že na Mali Lisci sem naletel na steber do dnevnega plafona, tako da sem se čez Tončkov dom le odpeljal in ga pri tem slikal (pa nobena fotka ni uspela!). Zanimivo, da se je pa takrat skuhala ena redkih vidnih bazic prav nad Bohorjem. Ampak dnevna trasa je bila že zakoličena. Imel sem občutek, da bi Kozjek utegnil kaj dati, pa se je že na poti tja Lovrenc izkazal s skoraj 1,6k, Dan se je prebudil. Na poti proti Križam se je dalo še malo popravit, pa gas proti Kumu. Na Križah in na Nebeški je bilo bolj razbito, še klofat je hotelo nekaj, ampak neke višine pa nisem znal navit. Zdelo se mi je, da po malem vleče z vseh koncev. No, nad Kum sem se spravil, ga pofotkal nato pa potegnil najbrž kar trapasto potezo. Že ko sem se guncal proti Kumu, sem gledal kucelj sredi doline pri Svibnem in gruntal, če bi se tam dalo pobrati in skočiti naprej v dolenjske griče. Recimo kot alternativna pot do Sevnice. Torej - s Kuma sem se namesto nazaj po grebenu spustil proti tistemu hribčku, ki pa seveda ni niti trznil in treba je bilo oditi proti dolini. Že zelo nizko sem zagledal dva ptiča, ki sta malo drgnila neko pobočje, pa sem se jima pridružil. Res mi je držalo negativno nulco, ampak se nisem mogel (znal) pobrati za pernatimi kameradi in sledil je pristanek ob glavni cesti, poleg goste sence grmovja ob hladnem potoku.
Med letom mi je telefon nenehno zvonil - zdelo se mi je, da je usklajen z variom, saj bolj ko je tulil vario na Oudieu, bolj zagnano je zvonil telefon (tudi z zvokom varia). Malce me je zaskrbelo, če ni v službi, kjer so ta dan nekaj preizkušali nove strežnike, kaj hudo narobe. Fanta doma vesta kje sem in ne bi v nedogled klicarila, deda pa tudi menda ve, da se ne morem oglasit... Izkazalo se je, da je bil deda. Ko je končal s kramljanjem na terasi, je ugotovil, da ni nikjer več nobenega letalca - ne na tleh, ne v zraku. Odšel je v dolino in po kakšni uri ga je začelo skrbeti, saj je sklepal, da se po modrem nebu ne da prav dolgo leteti. Pa me je poklical, Petkrat v eni uri. Morda bi bilo drugače, če ne bi doma pozabil Sobotne priloge.
Takoj po pristanku se mimo pripelje mlada gospa, ustavi in ponudi prevoz. Malce sem gledal in hitro sva ugotovila, od kod takšna prijaznost. Bila je Robertotova hči Tamara z otrokoma, ki sta spraševala, če je deda tudi kje tukaj (ne, bil je v Posočju). Ker je bil (naš) deda Rudi že na poti, jaz pa še nespakiran, sem se ji zahvalil. Hladil sem se v senci in gledal zgrešene klice, ko prideta dve mali deklici in velik pes.
Deklici sta čebljali, kako so me videli prileteti, pa da sta Boštjan in Aleš poslala tole... rosno hladno piksno piva. Žejen sem bil tako, da bi šel pit vodo iz potoka, zdaj pa dobim kar pir! Hitro je izparel, ko sem med klepetom z Neišo in Nežo zlagal coto. Vmes sem le uspel poklicat deda in mu povedati, kje sem in v kakšni dobri družbi. Ko sem zaključeval s pospravljanjem in prepričevanjem psa, naj se ne valja po padalu, se je iz Sevnice že pripeljal deda Rudi, ki je presenečen ugotovil, da nisem v gostilni (s hladnim pivom in mladima damama).
Seveda sem novi prijateljici zapeljal domov in se zahvalil Boštjanu, ki je poslal pivce. Nisem se izmazal le z zahvalo, saj nisem mogel zavrniti vztrajnih vabil, naj se jim pridruživa pri popoldanski kavi in/ali pivu. Deklici sta dedu Rudiju še razkazale očetovo letalo, medtem pa sem s s starši ugotavljal, koga vse oboji poznamo. Pogovor je res stekel in malo je manjkalo, pa bi se zasedela tam - ni nam bilo hudega. Ob slovesu sem dobil še darilce od deklic.
Doma je Lovro zaključeval z učenjem in zapeljal sem ga v mesto po avto, da je šel v vejkpark. Kasneje sem tja peljal še Ajo in še ujel Lovrovo vožnjo. Žal se je končala z odprto desko - Lenartovo tanovo. Lenartu se je strgalo, Lovru je bilo žal. Domov smo šli vsak po svoje - Loro je še peljal JanaB v KK, mi trije pa domov. Čuden dan.
// 8.9.2015 je deska že zlepljena, potrebna je le še končna obdelava, pa bo spet kot nova :) //
OLC
Fotke
Ni komentarjev:
Objavite komentar