https://goo.gl/photos/iNrcWWaNjeGaEkFfA
https://photos.app.goo.gl/nAfEiZ8Y0vJVu2Ku1
Med pakiranjem letalne opreme ugotovim, da nimam ene rokavice. Iščem stare, a najdem le eno in to za isto roko. Nič čudnega, imam tremo, kot že dolgo ne. Jaz, petdesetletni družinski oče, ki spakira vse za na morje s prikolo, surfi in kolesi vred, vse za na smučarijo in to vse razvozi po pol evrope, se zdaj, ko se sam spravljam za deset dni letet, obnašam kot malo dete, za katerega vedno vse poskrbi mama. Na hitro potem le stlačim nekaj cot in obuval v potovalko, ter poskušam pred odhodom še malo zatisnit oči.
Enkrat maja me Irena preseneti z vprašanjem, če bi šel letet v Makedonijo. Da mi to poklanja za okrogli rojstni dan. Presenečen in zmeden z veseljem sprejmem velikodušno darilo.
Izkaže se, da me je s kar nekaj sreče uspela spravit v Mickotovo odpravo, saj se je obrnila prav na Robertota, ki je bil že prijavljen, a si je prav enkrat takrat premislil in Ireni, oziroma meni predal svoje mesto. Sicer je bila odprava polna že od februarja.
Julij je bil pester sklop priprav na razna rojstnodnevna slavja, čaranja z dopustom, samih fešt v peklenski vročini - služba na Škofljici in rodbina na Kostanjku na 14.7. ter na morju še za pisano prijateljsko druščino - vmes na šiht, pa spet na morje po družino in domov, spet na šiht, potem pa končno...
V kombiju v drugi vrsti stisnjem med razposajenega Dragota in utrujenega Kondija. 5.8.2015, dan 2 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1724942/ Na startu smo zgodaj, saj odrinemo že okoli 10h. Mickotu se mudi. Ves izgubljen opazujem po startu, kako ljudi med vzletanjem premetava, saj kar solidno vleče. Dobimo napotke, da gremo skupaj na sever, potem pa še, da se naj držimo bolj nad ravnino, saj te za hribi lahko kaj hitro splahne. Potem se kaj kmalu spravi v zrak in že ga več ni. Čeprav se mi zdi sapa še vedno obvladljiva, me prvi poskus odleta skatapultira in odvleče po startu. S sklonjeno glavo grem poskusit drugič, pri tem pa mi pri razgrinjanju cote pomaga nek nemški inštruktur, ki je v senci s skupinico varovancev muzajoče opazoval ves ta direndaj. Drugič me je lepo vzelo v makedonski zrak. Gremo še po Mickota, ki je nekje na naši poti domov, a je bila pot do njega precej ovinkasta in v znamenju spoznavanja lokalnih trgovinic/bifejev, ki so tu hvalabogu vsepovsod, tudi v največji vukojebini (glej fotke). "MK dan 3 - 6.8.2015
|
7.8.2015, dan 4

Enkrat se odpeljem malo preveč nad neko sedlo, kjer je še bolj vleklo in me tam počasi spustilo do podna. Ko sem se dotaknil tal, sem neprevidno spustil coto, ki je zapela veter ter me skatapultirala po tleh. Po nekaj metrih vleke po tleh sem beštijo zopet obvadal. A joj prejoj!!! Ko me je vleklo, sem padel na kokpit, na katerem je bil prelep nov novcat Oudie. Mašinca sicer deluje, a zaslon je vidno spraskan. Ajme, ajme! Upam, da je s tem dobil vse, kar mu je hudega namenjeno.
Pomolzem in odracam na priveterno stran, ponovno odstartam in sledi še dobre pol ure peglanja. Ta dan ni nihče zapel stebra in odletel.
Po tolažilnem letkanju gremo še na izlet v bližnji Prilep, kjer si kupim svojo makedonsko čepico. Pravi hit!

8.8.2015, dan 5
Zbudim se pozno, zmačkan. Sicer se končno spet obeta letalni dan, vznemirjenje trepeta v zraku, a mene slabost drži pri tleh. Seveda se pripravim in grem kot vedno na start in se poskusim nevtralizirat z veliko vode. Dan obeta, pa se kaj hitro spravimo v zrak. Najprej relativno nizko mulim okoli starta in prepričujem želodec in še malo mehko glavo, da bo že šlo, nato pa porinem na sever, proti Kruševem. Želim poskusit recept uspešnih pilotov prejšnjih dni; naprej na sever, potem pa daleč na jug, pa kar se pač izcimi iz tega. Pri Kruševem skoraj scurim, poberem se v stebru, močno zanesenim s severovzhodnikom. Ok, gremo malo prej na jug, če je že tako naneslo. Sledi lepo letenje, brez nekih hudih kriz. Do Drevenika (hrib po prvem preskoku) gre skoraj po isti trasi kot prvi dan, le višine so še boljše. Trudim se, da me ne bi odneslo preveč za hrib, ampak višine so zdaj carske in daleč spodaj je vse ravno. Tokrat se bolj ukvarjam s tem, da se izogibam zarinit v baze in tako ciljam po jasninah med oblaki, saj sem krepko nad plafonom baze. Nori razgledi, božanski prizori! Jutranjem mačku pa se gre zahvalit, da sem med pripravo za v zrak pozabil na fotoaparat, tako da vsi ti prizori ostajajo ujeti v lobanji in v teh nekaj okornih besedah. Pa saj tudi slike ne morejo zajeti niti sledi doživete resničnosti.
Rinil sem proti Bitoli, a vsak steber me je odnašal na zahod nad hribe, pod katerimi sem prvi dan scurel. Tokrat je bilo višine dovolj (2,8k+) in Bitola je bila v udobnem dosegu. Slišim, da se prvi že zbirajo v Kravarih, južno od Bitole, nad katero sem bil še z lepo višino. Prav nad mestom zapnem še en švohcen steber in tudi Kravari so bili v doletu. Kasneje najdem še nekaj prdcev in počasi sem se že videl v Grčiji. A takrat in tam se je veter začel obračat in ko sem že videl mejo, me je začelo odnašat stran. Rinil sem kot svinja v buče, dokler mi ni bila ogromna makedonska zastava s prehoda skoraj pod ritjo. Problem je bil, ker je močno plapolala priti meni. Zadnji stebriček me je v rahli nulci z vsakim obratom vidno odnašal od meje. V neki besni ihti sem še enkrat obrnil v veter proti meji in gladko scurel ob cesti v bližnji vasi (Kremenica). Lahko bi se vetru pustil odnesti na sever in najbrž bi prišel nazaj vsaj do Kravarev. Lahko je biti zdaj pameten, takrat sem bil uročen z Grčijo.

V kombiju in kasneje v zbirni gostilni je bilo veselo. Sledilo je pozno kosilo v neki obcestni restavraciji na jugu Bitole, zatem pa še šoping na lokalni tržnici. Zvečer seveda sledi (tokrat krajši) kulturni program po Kruševem.
9.8.2015, dan 6
Treba je še malo migat. Včeraj sem si iz zraka lahko lepo ogledal teren, ki kar vabi da se ga malo prehodi. Po zajtrku sem jo namesto na kavo v mesto potegnil na hrib nad mestom. Tam odkrijem položna smučišča, Šapetovo gorsko kočo, lepe razglede in pa porajanje prvih bazic. Za povratek sem seveda poiskal drugo pot in tako je nastal lep jutranji krožni sprehod.
Oglasim se Miši, ki ni najboljše volje, saj so vsi še v zraku. Glede na to, da imam dovolj časa, se dogovoriva, da nekako pridem do prvega naselja, pa tam počakam na prevoz. Spakiram se, grem do ceste in štopam. Ker nisem imel dobre orientacije (brez špeglov mi ne Oudie, ne zemljevid nista veliko pomagala), se odločim štopat kar v obe strani. Ustavi mi voznik drugega avtomobila, ki se pripelje mimo. Prosim za prevoz do prvega naselja z gostilno in seveda to ni problem. Z možakom se začneva malo pogovarjat in tip pove, da gre v Prilep. Me lahko zategne do Prilepa? Seveda, ni problema. Javim Miši. Ok. Vmes se tip pogovarja z nekom po telefonu in naenkrat mi poda telefon, da bi se njegov svak rad pogovarjal z menoj. A? Svaka zanima vse živo z letenjem, le sam ne bi šel za živo glavo v zrak. Med pogovorom aparat crkne - prazna baterija. Do Prilepa klepetam z voznikom, ki pove, da mu je ime Ismail in je iz Črnilišta, vasi nad katero sem vrtel svoj zadnji današnji steber. Goji tobak in družina preživi s 5-6 tisoč evri letno. Poročen ter ima hči in sina. Vojsko je služil v Sloveniji, nekje na Gorenjskem, v času osamosvojitve. Takrat jih je nek slovenski general (Rado, spomni se! (Kolšek?)) spustil domov, saj da to ni njihova vojna. Pravi, da je takrat odšlo ogromno mladih in se tako izognilo moriji, ki je zatem preplavila Jugo. Ismail je izrazil neskončno hvaležnost temu častniku. Ko sva prišla do Prilepa, me je vprašal, kje se dobim s svojimi. Povem mu, da bom počakal, da me pride nekdo iskat, sicer pa so Krivogaštani zadnja postaja pred Kruševim. Ni problema, me pelje do Krivogaštanov. Res? Z veseljem, le še tankat gre. Ponudim mu, da dam za bencin. Ni govora! Gre tankat in se vrne še dvema kokakolama. Pokliče ga žena in ga nakuri, ker ji ni pustil dovolj denarja, da bi nekaj šla kupit. Se ne razburja, bo že počakala. Javim Miši. Peljeva se po ravni cesti proti Krivogaštanim, srkava hladno kokakolo in razlaga mi o napetostih med makedonci in albanci (no, dejansko se bolj delijo po veri, kot po narodnosti). Nekako bivajo eni mimo drugih. Govori o požigu džamije v Prilepu in kako se muslimani niso odzvali z nasiljem, temveč s trgovsko blokado Prilepa, kar je bilo težko za mesto.
Tam najdem del naše jate: Andrejo, Tomaža in Simona. Povedo, da so skupaj pocuruli na prvem preskoku na jug, pri Bučanih, nato pa v iskanju prevoza naleteli na možnost, da najamejo avtobus, ki jih je nato dejansko pripeljal nazaj na start, kjer smo se našli srečni povratniki.
Ok, vsaj za en skok v dolino bo še časa, si mislim, ko malo pred pol peto drugič danes potegnem v zrak. Najprej res slabo kaže, a nekje ob vznožju hriba se znajdemo v istem stebru, ki nas lepo vzame gor. Vrtim z nekom, s katerim sva si kar malo v napoto. Kasneje se izkaže, da je bila to Andreja, he, he. Spet pokukam nad 2k, a se konzervativno držim hriba, nad katerega me ob vrtenju odnaša vzhodnik. Globoko pod seboj vidim Mickota, ki se od juga vrača proti Kruševemu. S Simonom se odpeljeva še nad ravnino, kjer se malo pred šesto lenobno zvrtiva še na popoldansko višino dneva, na nekaj čez 2,3k. Spet prekrasni razgledi, duša poje. Spustiva se proti Prilepu (lepo bi ga bilo obrnit in se vrnit d Krivogaštanov, a ne?), a na poti ne najdeva nič, zato se nekje po prvi tretjini pri Vrbjanih obrneva in se z vetrom v rit spustiva proti Krivogaštanim, kjer Simon pristane, jaz pa še malo podaljšam ob cesti za Kruševo. No, pa sem se prezračil še za dobri dve urci in tako na koncu skupaj spravil v dnevnik debele štiri ure in skoraj 60km v zraku. Trikrat prekrasen dan.
Tudi za večino ostale jate je bil odličen dan. Mislim, da smo to tudi dobro proslavili. Spomnim se pa ne več...
Bajdevej - zvečer me Konrad me je opomnil, da sem iznad Deberišta odrinil na sever, ne na vzhod, kot sva se dogovarjala. Treka pa pokažeta, da sem jaz odbluzil na severovzhod, on pa na jugovzhod, tako da sva oba malo zgrešila, generalno pa oba zadela.
10.8.2015, dan 7
Ekipa Mickotovega kombija je postartala že kmalu po poldnevu. Dan zverinsko dela, takoj se poberem na carskih 2,5k in se odpravim na sever. Vmes se spajsam na 2,7k in se spustim proti Deberištu. Tam pa cinca marinca. Pol ure sem z lepo višino bluzil pod bazami, ki me niso hotele vzeti čisto gor. Zdelo se mi je, da bi moral navit na 3k, da bi šlo čez ravnico proti Prilepu. Bojim se zarinit nad ravnino, saj ni nekih bazic na poti. Kasneje me mladinca, Miha in Nejc, okrcata, kaj da mečkam, saj bi se moral zapodit naprej, nazaj, kamorkoli, samo ne zapravljat tak lep dan s čemenjem na mestu, pa čeprav na 2,3k.
Pozno kosilo, najbrž je padel kak drink. Dan rešen.
11.8.2015, dan 8
Po slikah sodeč sem si zjutraj (spet) privoščil sprehod na start. Tudi tokrat z Nejcem in spet le od bencinske pumpe na prelazu. Gorenjci to jemljejo bolj zares in gredo na start peš kar izpred Vile Kole, s kombijem se peljejo predvsem rukzaki.
Na startu nažiga, a kaže na letalni dan. Prvi potegnejo že ob 11h sam dobro uro kasneje. Ne vem več kaj je botrovalo odločitvi za sever, a krenil sem gor. Najbrž neporavnani računi. Nad 2k me vzame šele nad Kruševom. Nadaljujem po hribih do Stare Musice (1791), kjer se poberem in spustim proti Debreštem. Nekje na pol poti, najbližje Kičevu zapnem steber, ki me lepo dvigne, a kaj ko leti gor v črnino. Vesel vario me ne razveseljuje kot ponavadi. Ko na 2,2k začne iz črnine škropiti, je zabave konec in spizdim ven, proti JV. Hec je, ker v begu še vedno splezam dobrih 300m, na 2,6k, na višino dneva. Ko me neha dvigat, si malo oddahnem in gledam enega smukca pred in nad seboj, kako še navija v sivino nad seboj. Ajaj! Sam se raje držim na
varni razdalji do bohotnega oblaka. No, cena za to je gladka curaža. Spet pizdim, kako je mogoče iz baze naravnost v poden. Gledam srečneže okoli, ki povrtavajo, torej so našli nekaj uporabnega. Odločim se za zadnjo teoretično možnost iskanja stebra na zaveterni strani vasi (Ropotovo), kjer vidim nekaj njih, ki že pristajajo. Tik nad vasjo mi le nekaj prime in s veseljem pograbim švohceno in močno zanešeno dviganje. Kameradi nad menoj se zapodijo v moj stebriček, a (mislim da) vsi na poti pocurijo. Dobim 0,9k za nadaljevanje poti proti Prilepu. Dviganja so vse slabša (vsaj zame) in pri Ribnikih se mi še zadnjič obudi upanje, da pridem (vsaj) do Prilepa, ampak od tam gre le še v poden, tako da scurim tik pred nekim grebenom, ki bi lahko še kaj dal. Nič, sem na tleh sredi ničesar, a za menoj so lepe tri ure luftanja.
Pokličem Kondija in mu javim lokacijo. Nekako se uskladiva, da se dobiva na cesti, ki mi je najbližje, da ne luta po njivah do mene. Odpravim se proti cesti, ki jo vidim v daljavi, a po kar nekaj hoje po divjini se izkaže, da tisto ni cesta, temveč železnica, za njo pa hrib. Zlezem še čez hrib in le najdem cesto, kmalu pa tudi Kondija, ki me v kombiju odreši s pivcem. V Prilepu pobereva še nekaj drugih, pa enega paraštoparja, nekega slovaka. Malo se pogovarjava in ugotoviva, da sva del letela skupaj, saj je bil on tisti, ki je navijal v težke oblake. Vseeno je scuril pred menoj, na Ribnikih. Sledi standardni povratek, papica in pupica. Zadovoljen z izplenom, saj napoved za jutri ni obetavna.
12.8.2015, dan 9
Na štartu nažiga, folk se obrača, v zraku je prazno, čeprav je dan menda obetaven. Dolg paravejting, a veter ne popusti. Gvido odleti, Mickota pa razmetava po startu, a se na koncu le spravi v zrak. Ah, to ni za plebs.
Sledi buren večer, ki ga kar ne moremo zaključit. Ko pozno le počasi omagujemo s pirom na balkonu, se po mestu razleže pošasten trušč pospremljen z besnim laježem bogatega zbora potepuških psov, ki jih je sicer polno vsepovsod. Ker se pasja zabava kar vleče, gremo pogledat, kaj se dogaja. Pred hišo najdemo kup psov, med njimi pa enega, ki ima na telo nataknjena kovinska vrtna vrata! Kaže, da je med nočnim preganjanjem po mestu skušal skočit skozi rešetke vrat, ki so se mu zataknila pri bokih. Vrata je snel in tako glasno kolovratil in ropotal po ulicah Kruševega. Sredi noči nismo našli nikogar, ki bi razrezal rešetko. Nekdo (Simon?) se spomni, da ima neko žico-žago in tako se sami lotimo osvobajanja te nesrečne mrcine. Kar nekaj časa je trajalo, da smo s tisto nitko prerezali kovinsko palico in osvobodili veseljaka, ki je odkorakal in se niti ozrl ni nazaj na svoje osvoboditelje. Dober zaključek večera.
13.8.2015, dan 10
Skrokani se zbudimo v vetroven dan. Malo filozofiramo in gledamo v nebo, a ni čutiti prave volje za kakšno čakanje na morebitno izboljšanje razmer. Na opustelem prepihanem startu še malo postojimo, da se dobro prepričamo o neletljivosti dneva in se poslovimo od prekrasnega Kruševa ter se podamo v Skopje.
V prestolnici se sprehodimo skozi kičast center v stari del centra na poslovilno makedonsko kosilo v gostilno pod bogatimi krošnjami. Pojedino časti Micko iz provizij, ki jih je dobival od gostincev, ko nas je pripeljal na večerje. Pot nazaj je je kar šla, čeprav je ta kombi preklemano neudoben. Na Čatežu, kjer me je čakal puntič, menda okoli 4h zjutraj naslednjega dne, 14.8.2015.
Vesel doma in zdaleč predvsem domačih. Menda po vojski nisem bil v kosu tako dolgo odsoten.
Bo treba ponovit misijo, ampak potovalno bolj prilagojeno mojemu okusu.
(Pisarija zaključena 12.2.2019. Dolgo je trajalo...)
Ni komentarjev:
Objavite komentar