Švarč in FWP, 29.5.2015 - vetrovno letenje, posneto vejkanje, da o pici ne govorimo

Pravimo, da imamo tipično aprilsko vreme. Hec je le v tem, da je zdaj konec maja. Včeraj se je nekaj poletavalo tudi v naših koncih - začuda brez Kondorjev. Za petek sem se z Gabijem dogovoril, da greva poskusit na najin Švarč. Vmes sem se spomnil, da bo Lovro zdaj, ko je odpisal Rim, morda čez vikend šel kaj domov. Nekaj sva si esemesala in se dogovorila za odhod ob dveh s Škofljice. Službena kolega sta bila v ZG, tudi sicer ni bilo pretirano stresno, pa še Gabi je sporočil, da bi šel lahko že prej, saj je že od petih na šihtu, tako da sem malo pred drugo že drezal Lovrija, ki pa se je na drugem koncu Lj šele spravljal na bus. Ni bilo druge, kot mu oditi naproti, da ne izgubimo celega dne. Ko se je v centru prisedel v avto, je skrušen povedal, da je tudi tokrat ruknil ta nesrečni rim. Pot je bila mučna. Pogovor ni stekel, Lovro se je razburjal zaradi vsake besede in se na koncu odklopil s slušalkami v ušesih. Cesta je bila zelo zabasana, pa še lučka za gorivo se je prižgala. Ocenil sem, da bo nafte dovolj do Senovega in ga tiščal na polno, tako da sva bila ob 15:00 pred Komunalo v KK, kjer pa Gabija seveda še ni bilo. Ko sem ga le priklical, je čez nekaj minut le prišel in vzel s seboj modelček. ? Povedal je, da je zanj prepozno za letenje, ker gre potem s širšo družino na otvoritev Kozmusovega metališča na Dovškem. Tudi prav. Sicer se je nekaj dogovarjal še z Rokom, ki pa ga še ni bilo blizu, tako da smo šli kar gor. Lovro je šel v dolino tankat, midva pa na štart.

En tak interni načrt je bil narediti kak trikotnik. Kakšen, pa je bilo pogojeno z višino, ki se jo bo dalo nabrati. Švarč je nizek in ni pretirane ovire, če se navije le do nekaj čez jurja, Tukaj je to carska višina, na Lisci pa za zjokat.

Delalo je bolj švohno, tudi Gabijev modelček ni pretirano pobiral, nakazal pa je, da vleče z JV, kar je bilo zaznavno tudi brez sondiranja. Gabi me je nekaj kao hotel slikati med štartom, a se ene dvakrat ali trikrat nisem mogel naštimat za odletet, vedno mi je cota padla dol, tako da sem mu ves prešivan vlačil opremo sem ter tja in demonstriral, kako se ne vzleta. Ko se je enkrat končno potopil v svoj telefon ali nekaj v naročju, mi je le uspelo sestavit krilo nad glavo in odracati v zrak.

Začuda mi je na grebenu levo od štarta, kjer je prej nekaj krožil z modelčkom, le uspelo nekaj malega pobrati in se spajsti nad štart, Pod seboj sem videl, da je Rok že prišel do Gabija, ki ni slišal, ko sem ga klical sto metrov nad glavo. Steber je bil kar lepo zanešen z JV vetrom in razmišljal sem že, da bi se vrgel proti Joštu, ki je bil v smeri vetra in nekje v moji višini.

Vseeno me je premamila želja, da se spravim s Koprivnice na Veternik, pa od tam čez Bohor nazaj in spustil sem se proti vzhodu. Šlo je lepo, na koncu Švarča je spustilo in do Koprivnice nisem povozil niti prdca, tako da sem se tam obrnil in se z vetrom v rit spustil nazaj proti Švarču. Tukaj pa jeba. Pomislil sem, da bi moral biti že manjši čudež, če se bom iz tu izvlekel po zraku. Priklopil sem ga nizko, da je bilo le še za pristajat. A sem se naslonil na breg, kjer naj bi bilo nekaj dinamike, da bi vsaj še malo podaljšal proti pristanku, čeprav mi ni bilo prijetno ob pogledu na vinograde nekaj metrov pod ritjo. Res je nekaj popiskalo, pa sem ostro obrnil in se tako drajsal na JV bregu Švarča brez izgube višine. Še sem bil v igri. Zrak je butal, obračal sem skorajda z wingoverji in po kakšnih petih minutah borbe sem se dejansko zvlekel nad lovski dom (ali karkoli že je tisto) - smejalo se mi je.

Ob vedno močnejšem JV se na Švarču nisem več uspel pobrati, pa sem se spustil z vetrom na Šedem, kjer sem se spet malce pobral, podrgnil breg, komaj pririnil nazaj v veter (13 km/h!) in se raje kot proti Lovrotu na Malenm kamnu spustil proti Senovem. Tam vidim Kozmusov plato na Dovškem, kjer se je ravno nekaj dogajalo. Prostor je zgledal idealen za pristat, pa sem šel tja. Pristal sem lepo, da si nisem bil v sramoto pred množico ljudi, ki so prišli na otvoritev metalnega centra Primoža Kozmusa.

OLC

Konec dober - vse dobro. Po optimističnih načrtih (s čimer ni nič narobe) in dobrem začetku se je vse skupaj prevesilo v malce negotovo mikastenje z vetrom, ki sva ga z Artikom lepo oddelala brez opaznega klofinga. Počasi dobivam nazaj zaupanje v Artika in sebe. Zagotovo bova še kakšno lepo odletela.

Z Lovrotom se zmenim, da pride pome na sosednji hrib, Gabi me obišče, ko je že bil tam, na poti do avta pa srečam še Digiče in Ireno, ki so prihajali na prireditev. Kratek čvek in gremo vsak svojo pot naprej.

Nazaj grede se z Lovrom ustaviva še v Šparu po pijačo (sem bil pošteno žejen) potem pa na hitro domov po opremo in Ajo, pa naprej na FWP. Lenart je bil še tam (desko sva pripeljala prejšnji večer), tako da se je popoldan lepo navozil. Še Lovro si je po dolgem času privoščil en venček krogov, ki jih je, menda prvič, tudi posnel s svojo kamero. Med enim od pristankov je ta odletela s čelade, vendar jo je Lovro kasneje s pomočjo zgovornega ribiča na obali našel plavajočo pri kikerju. German, ki je bil dnevni operater, je dal še nekaj koristnih nasvetov in je Lovro začel izboljševati like tako na flatu kot na kikerju. Končal je vidno utrujen, Lenart je je tudi jamral, da bi se ga vrag usmilil. Samo Aja se ni nič pritoževala, samo da smo jo pustili broditi po plitvini in loviti žabe.

Kljub ideji, da bi fanta šla z avtom, fotr pa s piciklom domov, se to ni uresničilo. Fotr je moral še nabavit vse za pico, ki smo jo nato zvečer zmazali vse do predzadnjega koščka. Za posladek sta si mulca privoščila še nek džez koncert v MCju. Lovro je le malo oživel.

Njami dan.