Doma sem ga še enkrat dobro pregledal in odkril še dve luknji in ju v četrtek zalepil. Kolegi so takrat že lepo leteli, sam pa nisem utegnil, ker sem v službi zaključeval en projektek. Za petek je še vedno kazalo na letenje, pa sem si takrat rezerviral čas. Ko bo posel opravljen. Lovro je tako ali tako ostal do sobote v Lj, tako da ni bilo večjih ovir za en popoldanski Švarč.
V petek pa se v službi nizajo problemčki en za drugim - nič hudega, a kurili so čas, tako da mi je kmalu postalo jasno, da bo zelo težko zaključiti dnevni projekt. Vseeno se ga lotim, da pred ponedeljkom čim več naredim. V tistem pa se mi zgodi zajeb, ki povzroči cel niz posledic. Ena od njih je ta, da me čaka delo še čez vikend, za petek pa kaže, da se ne bo dalo nič več narediti. Vmes me Lovro še prosi, naj mu grem po kufer v stanovanje, ker se on vrača sredi noči s Prevozi. Ko tako čakam, da se reševalni proces na strežniku kam premakne, skočim še po ta kufer in po povratku lahko le ugotovim, da bo z nadaljnjim delom treba počakat vsaj še pet ur. S kepo v trebuhu se poslovim in grem rešit vsaj dan izven šihta.
Vse skupaj je precej prestavilo odhod in temu primerno pozno sem prišel na Švarč, kjer pa je vel kar zaznaven VJV, ki ga je lepo kazala zastava na mlaju.
Na poti dol sem razmišljal o Erzotovem reku, kako je treba Slovenjo preleteti v vseh smereh in vedno preko Velikega Trna. To bi sedalo tudi iz Švarča, a ne?
Želel sem posneti krilo v letu, zato sem nekaj na pol poskušal nastavit gopro na kokpit, pa mi sevega ni uspelo. Vzhodnik se je le redko privlekel okoli vogala, da bi na štartu povleklo gor. To se je zgodilo nekajkrat, ko sem razgrinjal coto, ko pa sem bil pripravljen, pa se je lepo umirilo. Po nekaj poskusih, ko se še krila ni dalo dvignit, je le malo puhnilo, da sem lepo odletel. Artik je ponovno v zraku!
Veter je obetal vsaj nekaj grebenarjenja, ki sem ga takoj izkoristil za snemanje krila, ki pa, kot se je kasneje izkazalo, le ni prišlo v celoti v kader. Ko sem zaključil s snemanjem, sem se malo bolj posvetil sukanju in obrnil neko švohno dviganje, ki pa se je veselo nadaljevalo. Juhej! Nekaj nad 850m sem ga izgubil in se že usmeril proti Bohorju, ko nabašem na nadaljevaje, ki se je končalo nad 1,7k. Trikrat juhej! Kar naenkrat je spet zaživela zamisel o Velikem Trnu, ki mi je ležal pred nosom, tam čez Savo. Spustil sem se proti J in preizkusil še gasiranje - imel sem občutek, da ga na pol gasa premetava tako, kot prej na polnem, pa tudi propadanje je bilo kar zaznavno. Kaj pa vem! Na drugi strani Senovega bi že moral naleteti na kakšno dviganje, a ga nisem ujel, zato sem se obrnil proti Armesu. Tudi tam ni bilo nič uporabnega, pa sem rinil naprej po grebenčku proti V. Na koncu je le bila neka nulca, ki sem jo počasi žulil, a mi ni ohranjala višine, zato sem se spustil nazaj proti Švarču, ki pa ga nisem dosegel, saj sem cvikal, da me požre kje nad hosto, zato sem le še odvil nad pristanek.
Sledi zlaganje na pokošeni trati, lepo v senci, pa sprehod gor po avto. Kmalu za tem, ko pridem na cesto mi ustavi možak iz hiše pod vzletiščem in me zategne do avta. Sledi še degustiranje nekaj špricerjev pa klepet o avomobilih in kolesarjenju, tako da sem bil že pozen za naslednjo postajo - FWP. Tja sem šel po Lovrovo dilo, ki jo je prejšnji vikend razbil en njegov kolega. Lenart si je želel, da jo poflikamo pred njegovim naslednjim vejksešnom, ki si ga bo privoščil med učenjem.
Doma me je pričakalo nadaljevanje reševanja službene pizdarije, kar se vleklo še celo soboto. A po takem petku je bilo vse lažje. :)
OLC
Slike
Ni komentarjev:
Objavite komentar