Med množico praznovanj rojstnih dni se je našlo razumevanje za udeležbo spominskega pohoda ob četrti obletnici Jocove nesreče. Klubska organizacija je bila precej plavajoča, saj se je glavnina sodelujočih odpravljala gor že ob devetih zjutraj, nekateri pa kasneje z avtom. Isti dan se je organizirala tudi čistilna akcija na Veterniku, malo pred odhodom pa mi Irena še pove, da smo popoldan ob 18h dogovorjeni za zadnji sestanek pred jadranjem. Vse ne bo šlo.
Zjutraj sem odšel šele okoli devetih, saj sem računal, da pohodniki ne bodo odrinili od Čučnika pred deseto, a so pohiteli. Oba Markota sta šla z avtom in sta tudi pohitela. Ok, časa je bilo dovolj in sem si z oprtanim nahrbtnikom privoščil miren sprehod do Joca in potem na vrh, kamor sem prispel pred pol dvanajsto.
Damjana sem srečal na poti, ko se je že vračal, ostale pa gor, kjer so zmrzovali na terasi, a so se preselili noter, še preden sem se preoblekel. Stekel je pogovor, kolege je zanimalo moje doživetje na Veterniku, kaj se je dejansko zgodilo, kako to doživljam. Vmes smo še nekaj pojedli, a nihče ni pretirano silil ven, mene je še v gostilni zazeblo, da sem se šel dodatno oblečt. Ko sem le šel pogledat, kakšno je stanje zunaj, vidim dva padalca, ki ga relativno visoko žgeta s SV. Fly alarm!
2. del
Mrzlo je bilo, Zelo mrzlo. Nase smo navlekli vse, kar je vsak imel s seboj. Nebo je bilo še kar pokrito, tu pa tam je sonce malo osvetlilo Lisco.
MarkoŠ je preverjal stanje na Veterniku, kjer rekli, da vleče kar lep SV (do 5m/s). Prvi je bil pripravljen Roberto, ki pa je prekinil start, ker se mu je zazdelo, da vzgornik crkuje. Dejansko je kmalu zatem vse crknilo, nekajkrat je celo potegnilo dol. Po nekaj minutah čakanja, se je sonce prebudilo in poslalo nekaj termike, da se je klobasa spet postavila gor in odkapljali smo v zrak. Roberto, Drago, potem pa ob 14:24 še jaz. MarkoL in Stane sta se ukvarjala s fotografiranjem in komentiranjem, MarkoŠ pa je bil za šoferja in to smo bili vsi danes gor.
Roberto je lepo pobral, Drago se je nekaj matral v višini grebena, jaz pa sem potonil. Ne pa ne pobrat. Tokrat se mi je zdelo brezplodno naslanjati se na breg, bolje poskusiti malo bolj zunaj. Nič. Samo razmetavalo je. Prišel sem že pod Čučnika, tako, da niti tam nisem mogel pristat in sem se na tistem kuclju v premetavanju boril za vsak meter višine, ki pa se je vedno takoj stopil. Bilo je tako razbito, da si nisem upal kar pristati na kaki jasi, saj nikoli nisi vedel, kdaj prileti s kod kakšna batina. Obupal sem nad Čučnikom in se spustil proti Razborju, da bi vsaj tam varno pristal, a sem ga dosegel pod cerkvijo. Takrat sem si želel le še najti spodobno velik kos zemlje brez dreves in žic in stopit na tla. Ampak tega tam ni v izobilju, Breg pa je zgledal še zelo težko dosegljiv - če sploh. Gledal sem Staneta, ki se je na sosednjem grebenu peljal v dolino, a v naslednjem trenutku je že pristajal na jasi na zaveterni strani. Oddahnil sem si, ker je bilo videti kontrolirano. Le nekaj deset metrov nad podnom sem se predal in se odločil pristat na eni travnati zaplati pod Razborjem. V zadnjem zavoju proti izbranem pristanku pa me je spet doletela batina, ki me izstreli gor. Ok, pa naj bo. Obrnem na ostro v upanju, da ne bo sledilo isto navzdol. Dviganje je držalo cel krog, pa potem še nekaj njih. Nad cerkvijo sem si oddahnil, saj se povrnilo upanje, da pridem vsaj do normalnega pristanka. No, izkazalo se je, da sem zapel taprav steber s katerim sem se spajsal do baze in dan se je na novo začel.
3. del
Na vrhu sem se razgledal in ocenjeval možnost Kuma ali pa proti Dolenjski. Tam čez Savo sem zagledal Artika, ki se suče nekje nad Dragotovo hišo (prepričan, da je Roberto, a se kasneje izkaže da je Marko) in dileme ni bilo več - Dolenjska.
Sledi lepo letenje med bazami, pravočasna pobiranja, rokenrol v obvladljivi meri in veter pretežno v rit. Artika sem imel večino časa na očeh kot označevalca dviganj. Sicer sem tiščal malo južneje od smeri vetra, ker sem ves čas imel v glavi povratek in sem želel ostati v bližini glavne ceste po mirenski dolini. Ampak tudi tako je šlo. Enkrat vmes sem z enega stebra že začel zavijat nazaj, a sem videl, da s tega ne bo nič. Spomnil sem se curenj v dolino (na olc) in komentarjev, da se je treba držati roba. In po robu je šlo lepo do Mirne, kjer sem še enkrat lepo pobral na 1,2 k (vsak steber je bil nižji) in Trebnje je bilo v doletu. V glavi sem ves čas imel misel, da moram pravočasno priti nazaj, vsak km stran od avta pa bi to otežil. Zato sem nad Mirno čez dolino obrnil in kao upal na povratek po drugi strani doline. V tistem vidim, da prav tam nekdo suče v nasprotni smeri. Rumena M6, bela čelada, jasno - Erzo. Odvrtel je z vetrom, se pobral in odšel naprej. Moje upanje se izkazalo za jalovo in po kakšnem km sem že lepo, mehko v veter pristal ob cesti, katere sem se vso pot do tu držal. Prevevali so me mešani občutki, saj sem vedel, da sem naredil nepopisen letalski greh, da sem zapustil traso, ki je obetala vsaj še 10km zanesljivega letenja, pa če ne bi vmes nič več pobral, ampak dneva še ni bilo čisto konec. Po drugi strani pa sem si vseeno želel nekako priti na tisto srečanje v Brežicah... Ampak po pristanku ob 16:19 ni več prostora za kesanje, je kar je, gremo dalje.
4. del
Komaj sem intoxa namolzel skupaj in ga odložil, po cesti proti Mirni pripelje motorist in se ustavi pri meni. Sem se že navadil, da je ljudem zanimivo to opletanje z veliko coto po nebu in nekateri radi tudi kakšno rečejo o tem. Prav prijetno. No, ta možak si je vzel čas, razjezdil svoj bajk in med mojim pakiranjem je pogovor stekel. Beseda je nanesla na povratek, in da bi me z veseljem peljal, če bi se dalo. Možnosti potovanja z motorjem in tavelikim nahrbtnikom so bile že večkrat razmišljane, Erzo pa jih je tudi nazorno popisal in fotodokumentiral na svojih brazilskih avanturah. Zdaj se mi je pa ponujala možnost to doživeti na lastni koži! Seveda sem ponudbo z veseljem sprejel. Tone, bajker, je želel odšraufati iz soda narejeno košaro za zadnjim sedežem, da mi bo lažje z nahrbtnikom, a na srečo ni šlo. Košara je potem delno podpirala vedno težji nahrbtnik. Ob 16:44 sva zajezdila 125 kubični Daelim Daystar in avantura se je nadaljevala naslednjo uro, kolikor sva potrebovala, da sva z nekaj vmesnimi počitki, ki sem jih porabil za telefoniade, prispela do Čučnika. Šele takrat sem ugotovil, da je le še 15 min do srečanja, pa še šank pri Čučniku ni več obratoval, da bi šla s Tonetom na zaslužen pir.
Na poti gor sem videl še dedov avto pri Anici in Branetu in se spomnil, da ima Anica rojstni dan in bi bilo lepo, da bi ji šel vsaj na hitro voščit. Ker gor ni bilo nič z zahvalnim pivom, sem svojega voznika povabil, da se ustaviva v Sevnici in tako sem moral Anico spustiti. Vmes se oglasi Irena, da je že na poti v na srečanje v MC (in neizgovorjeno, da ne želi biti edina polovični par). Vmes sva se slišala še z MarktomL, ki je odletel do Biča (načelno tudi meni dosegljivega iz 1,2k nad Mirno...) in je neuspešno štopal nazaj. Že prej sem mu ponudil, da pridem ponj, če ne dobi štopa in do mojega piva v Sevnici ga še ni dobil. Podrezal sem še Robija, ki je zagotovil, da bo šel ponj, ko bo poklical. Ok. (kasneje je res šel v reševalno akcijo, saj je Marko na zemlji precej bolj nebogljen kot v zraku...). Zahvalno pivo je bilo tako popito precej na hitro, a nisva ga spustila.
Odšibal sem v Brežice in ob 18:45 sem se že pridružil jadralski ekipi (Za drugič bo treba takšna srečanja prej prestavit na bolj sprejemljivo uro). Zvečer sledi še obisk pri Režanih, kjer Nina "slavi" 40 letnico - Irena ji je spekla pletenico 40 in Nina je bila tega, kot kaže, zelo vesela.
Epilog
Torej: MarkoL cicak po Dolenjski do Biča, bil je pravi navdih po tistem ko sem se izvlekel izpod Lisce, Stane žalostno požrt s srečnim pristankom, Drago je nažagal 60km med Rudenikom in Kumom - Erzo ga je lepo opomnil, da je bil to dan za več, Roberto je nesrečno dvakrat scurel - se zgodi - DamjanČ se je čudil, kako smo v tako izrazitem SV sploh lahko odleteli z Lisce.
Naslednji dan me po letenju pokliče MarkoŠ in pove o svoji današnji izkušnji, ki ga je spomnila na noje doživetje na Veterniku. Pošteno ga je sklofalo v rodeo iz katerega se je izvlekel šele 200m nižje. Na srečo je imel več kot dovolj višine, tako da razen kepe v trebuhu ni bilo hujših posledic. A prav ta kepa ga je kasneje prizemljila, saj mu je vzela dnevno voljo za letet.
Zvečer se z Ireno oglasiva pri Ireni, kjer sta že Roberto in Slavica. Zdelo se mi je, da gre IreniR rahlo na živce govorjenje o letenju, a Robero se ni mogel zadržati, je bilo preveč tega zadnje dni.
Zvečer me je peklo v grlu, torek jem še preživel, v sredo sem šel ves smrkav v službo zaradi dogovorjenih obveznosti in nato predčasno domov (oprezujoč za letalci, ki so takrat obilno izkoriščali vrhunsko letalno vreme - vključno z množico prekoračenih višin), četrtek pa dokončno obležal doma. Posledica predolgega ohlajanja po prihodu na Lisco, ko me je nenadoma začelo tresti od mraza. Jebiga.
Letalno povprečno, doživljajsko bogato.
OLC (s pohodom)
Fotke
Ni komentarjev:
Objavite komentar