Švarč - Sela, 13.4.2015

April je kot kaže kar letljiv, a je tudi zaseden z ostalimi aktivnostmi, ki so višje na prednostni lestvici. V četrtek sva šla z Lovrom nazdravit na njegovih 21 let, v petek sva šla skupaj domov, kjer smo skupaj nazdravili, v soboto smo šli na skupno družinsko rojstnodnevno kosilo, zvečer pa še na Dragičino fešto za njenih 50. Nedelja je bila itak rezervirana za veliko rodbinsko fešto, od katere sem si komaj opomogel po poznopopoldanskem Šentvidu in večernem teku.
Ko je bilo vse zaključeno in posoda pomita, sem pred spanjem še pogledal na olc, kjer je bilo kaj videti. Epsko letenje, med drugimi tudi Marko L z Lisce po Dolenjski in nazaj. Nore všine, navdihujoči preleti. Kaj češ, tak ti je to, vse ne gre vkup.

Glede na šiht, dedov rojstni dan in vreme sem si nekako zamislil, da bi morda sredo lahko izkoristil za kakšno letenje. In šel spat.

V ponedeljek zjutraj me pričaka Gabijev sms, če bi šla kaj v luft. Mudilo se je v šolo, pa mu nisem utegnil odgovoriti, da danes ne, morda v sredo. Vseeno sem vrgel rukzak v avto, pa vzel še gojzarje, hlače, jakno pa eno švic majico. Za vsak slučaj, če bi zneslo po šihtu enkrat skočit s Švarča.
Ko pridem na šiht, je bila prva stvar, ki sem jo slišal to, da žal jutri ne morem imeti ISO presoje, ki jo presojevalca prestavljata za (vsaj) en teden. Uau! Sprostilo se je za en dan nujnega dela. Zapeli so smsi in z Gabijem sva bila dogovorjena za "takoj pošihtni" Švarč. Delo je v službi je bilo dovolj produktivno, še malce pozna kava je prišla na vrsto, da sem do dveh zaključil z načrtovanim poslom in odrinil na pot.

Seveda je bilo spet treba tankat, pa kupit baterije (vzel dragi akumulatorski - pripravljeni za uporabo, ker so bile le dvakrat dražje od dragih za enkratno uporabo). Vseeno sem bil na krški komunali spet pred Gabijem (c,c,c...), ki mi je iz službe prinesel sponzorsko majico, saj sem se vmes spomnil, da je res toplo, a nimam nič za preoblečt, saj nisem resno računal na današnje letenje. Na poti proti Senovem sva opazovala nebo, ki je obetalo. Okoliške AVP so poročale vse mogoče od JZ na Lisci, kjer je je bilo baje celo 24 stopinj, do SV na Žusmu. Večinoma pa po Arsovih napovedih, kar je obetalo tudi to, da bo na Švarču mogoče vsaj startati.
Na poti iz Lj je bil na zastavah viden občuten SZ, nebo je bilo posuto z visokimi kumulusi, čez Dolenjsko se je raztezala visoka koprena, vendar ni segala čez rob krškega polja.

Vreme je vsaj v teoriji ponujalo možnost doseganja višin, kjer bi bilo že hladno, jaz pa le v kratkih rokavih pod jakno. Gabi mi je ponudil pulover, ki sva ga šla še mimogrede iskat. Zaradi teh dveh minut se svet ne bo podrl, če pa slučajno navijem, pa zna priti zelo prav...

Ko sva pešačila od avta na start, nama je toplo in konstantno pihalo v hrbet, na nebu so se viiisoko kuhale bazice. Kar malce nenavadno se mi je zdelo, Švarča takega še nisem videl.

Počasi sva se pripravila, sapica je tokrat pomagala razgrniti cote. Pri oblačenju sem kolebal med tanko švic majico, primerno za čakanje v vročini in malce toplejšim puloverjem, ki bi nudil še malo toplote, če bi bilo to že potrebno. Odločil sem se za slednjega, saj sem si želel, da bi mi prišel prav. Glede na dokaj pozno uro sem si želel navit vsaj en stebriček. Vsaj enega malega.

Pogledovanje v nebo ni prav nič pomagalo, da nama v trenutku, ko sva bila pripravljena, ne bi oblaki naredili sence na cel breg in lep del doline pod nama. Saj se nisva pretirano razburjala, tako pač je tu na Švarču. Neverjetno je le, kako vedno ujameva to senco, ki ubije še tiste sramežljive sapice, ki se sicer skuhajo na Senovem. Tokrat senca ni dolgo trajala, saj so se meglice tam visoko zgoraj kar živahno prekopicevale in se valile od SZ. V zatišju se je vetrna vreča zmedeno vrtela v vse smeri, a po večini je kazala sapice z zahoda. Najprej se je osvetlil hrib in nato počasi še dolina, kar je prebudilo zrak, ki se je vedno bolj usmerjal gor. Na obrazu sem čutil moč zdrave, žive sape, ki bi naju morala vsaj malo obdržati gor. Gabiju se še ni zdelo tako, zato je obsedel v travi, jaz pa sem potegnil in se do prelomnice že spravil v žakelj. Spodaj sem slišal bevskanje našega kosmatega prijatelja.

Zadnje čase se izogibam letenja nad drevesi in ostalimi zadevami, ki se držijo tal, pa sem šel malce ven pa desno, kjer se je nekaj dogajalo. Na levi ni bilo pretiranega življenja, zato sem se vrnil nad hišo, kjer sem se po nekaj osmicah spajsal do višine, ko sem lahko zavrtel cel krog in od tam naprej se začne visoka pesem tega popoldneva. Vrtim in začudeno opazujem Gabija, zleknjenega v travo.
Veselim se jurja, ko vario še kar veselo piska, na 1,6k me zanaša na V in z osebnim višinskim rekordom Švarča porinem v veter, proti Bohorju, a že po nekaj metrih naletim na novo dviganje, ki me spravi na 2,2k, kjer se ob vsem navdušenju zavem, da rinem v rdečo cono in zapustim steber. Ni lahko tako nehati. Kar malce zadet od nepričakovanega darila rinem naprej v veter proti Z. Bohor je še cel osvetljen, kar nekaj baz se kuha, ptiči me dražijo še kakšnih sto metrov nad menoj, a še vedno krepko pod bazo. Ves čas dela, peljem se skozi dviganja, v povprečju zelo malo izgubljam, vmes mimogrede še popravim nazaj na rob rdečine. Rad bi dosegel Z rob Bohorja, za Lisco, ki je itak v totalni temi se mi zdi prepozno. Bolj ko rinem proti Z, bolj se udira, zato se raje obrnem proti bazicam nekje nad grički proti Savi. Tudi na gasu nisem pretirano hiter in bazice mi razpadajo pred nosom, zato še vedno s kraljevsko višino zavijam nazaj proti Senovem.



Nad Armesom (tega si bom zdaj zapomnil), se kuha lepa baza in upam, da se bo tam dalo še malo pobrat, da še podaljšam ta lep popoldan. Vario zapiska, najprej nežno, a se kaj kmalu razživi, na koncu že kar žvižga. Vsakih nekaj obratov se mi domet in cilji povečajo. Dviganje je noro; močno in konstantno, lahko ga centrirati. Razgledi na domačo krajino, ki se ravna pod menoj. Vzdušja niti najmanj ne pokvari utrujenost v deni roki, ki je na vrsti za notranjo stran vrtenja. Pač pa pa me strezni pogled na višinomer, ki spet kaže čez 2k. Spet bo treba ven - a kam, saj se je baza že krepko raztemnela nad menoj. Če se zapeljem proti Veterniku, se peljem točno pod njo, kar pomeni rdeča in pa velika verjetnost, da se znajdem v njej, kar pa je ena zadnjih stvari, ki sem si jih želel. Dviganje sem tako obšel po južni strani oblaka, kar mi je odprlo pogled na krško polje in s te višine Brežice na dlani. Takrat me prešine, da je danes ta dan, ko lahko priletim domov, in to u izi, z udobne višine, z vetrom v rit (kasneje me malce žuli, saj se je nad Orlico delalo še nekaj bazic, s katerimi bi si lahko verjetno še malo podaljšal pot domov).

Vmes se nisem niti trudil več kaj veliko pobirati, saj je letelo kot sneta sekira (tudi nad 60km/h). Kljub vsej previdnosti sem iz žepa izbezal telefon, da sem posnel vsaj kakšno zračno fotko. Cela znanost - z zaslonom na dotik in z rokavicami, a eni dve fotki sta le uspeli. Želel sem si še poklicati Lenarta, a to je bila misija nemogoče. Nad Sela sem prišel še z udobno višino, toda vseeno precej nizko za kako pretirano rinjenje v veter. Naciljal sem se na naše dvorišče, za katerim naj bi pristal nekje na Budičevem travniku, za delavnico. V tistem mi začne cingljati GPS z "ready to use" novimi, zdaj zelo praznimi baterijami. Spomnil sem se epskega leta na Lijaku, pri katerem sem ostal brez treka, ker je GPS crknil zaradi praznih baterij in hotel pred tem ugasniti Magellana. Seveda ni šlo gladko, v tistem pa opazim, da sem izgubil smer in višino, tako da sem raje izbral varnejšo varianto in šel pristat okoli cetinove menaže na budičev (?) travnik.
Ok, na koncu vedno nekaj zajebeš, a vse skupaj ni omembe vredno proti celotnemu letu. Vse se mi je režalo

Z namozenim krilom na rami se sprehodim čez Budičevo dvorišče, kjer se vsi režijo "vesoljcu". Doma kličem Lenarta, ki pride dol in se tudi reži, pa navdušeno čestita. Lepo, si je zapomnil, da sem omenjal željo po priletu domov. Malo me pofotka, pošlje snapchat še Lovru in se spravi nazaj učit z Ireno.

Pokličem Gabija, ki pa se ne javlja. Ko pospravim, pokliče on in zveni zadovoljno ter ve, da sem pristal doma?! Seveda se ni oglasil na klice, saj je bil takrat še na 1,9k in na poti za menoj v Brežice. Super, super!

Altitude
Start:	552 m
Landing:	155 m
Max:	2364 m (vario 2275 m)
Average:	1425 m
Vario
Max:	5.5 m/s  (vario 4,6 m/s)
Min:	-4.8 m/s

Malce sva v zagati, kako zdaj nazaj na Senovo po avto. Irena ne more, ker uči Lenarta, drugega pa nimam, da bi ga lahko mirne duše prosil za prevoz. Med pospravljanjem sem že naštudiral vozni red vlakov, tako da je bila varianta tudi vlak. Vmes se Gabi spomni, da bi naju lahko peljala njegova sestra, ki živi v Brežicah, jaz pa pomislim na deda, ki bi naju lahko iz KK zategnil na Senovo. Peš se odpravim proti Brežicam, vmes pa kličem deda, s katerim pa se ne morem zmenit, kje se dobimo, pa obljubi, da pride po naju v Brežice. Kmalu za tem pride nasproti Gabi s sestro, ki praznuje rojstni dan in se je za to priložnost opremila s sikspekom, tako da ni bilo težko počakat na deda, ki pa pride res ekspresno. Dobre volje se odpeljemo na Senovo, kjer Gabi že po telefonu nekaj prodaja. Sam se nazaj grede oglasim še na T2, da še kakšno rečemo, ko sem že tam. Carski dan.

OLC
Foto oneDrive - Foto Google - Foto Gabi