Lenart mi na dan volitev pripelje nov zic, ki pa že dva tedna čaka na krst. Doslej nekako ni vremena, ki se pa zdaj le naredi, a med prazniki ni šans za v luft. Erzo klicari in potem v nedeljo z Nevenom tudi odleti z Orešja.
Meni je takrat veliko ljubše lenartovo prvo letenje, ki ga uspeva scomprat po velikonočnem kosilu na Trubarjevi. Po tem, ko v soboto pade direktno iz Val d'Isera-a na šunko na Žejnem, ga v nedeljo že tišči za akcijo. Ko se vrnemo domov, gre sine na picikl, saj mu žulji na nogah onemogočajo tek, jaz se odpravljam na Šentvid, pa se zmeniva, da greva prej poskusit na Žejnem razgrnit padalo. Jaz z avtom, Izo in opremo. Pod bregom ugotovim, da še vedno vleče sever, torej po bregu dol. Prestaviva se na nasprotni rob kotlinice pod bregom, kjer malo potrenira, poleti za sekundo ali dve in dočaka, da se sapa spet obrne. Tokrat v zahodnik, ki pa tudi nekako rahlo zaveje po bregu navzgor, pa se prestaviva tja. Nekaj vznemirjenja je pri obeh. Prvič ga že malo privzdvigne, a preveč zabremzan kmalu nežno čmokne dol. Drugič že lepo poleti, jaz pa zajebem posnetek in naredim le sliki začetka in konca. Tretjič ob upoštevanju vsega naučenega lepo preleti njivo spodaj in mehko pristane na travniku naprej. Krstni letek je opravljen! Ata vesel in ponosen. Upam, da bo mladi mož nadaljeval in zbral voljo ter čas za tečaj, da s pravo opremo na pravih terenih osvoji vse kar potrebuje za varno pot v nebo. Sine odkolesati domov, saj se že mrači, Iza jo medtem, ko zlagam coto, ucvre za njim, da jo moram potem iskat po Žejnem. Najdeva se in potem na Čatež in po mraku še na na zadani Šentvid.
Ni komentarjev:
Objavite komentar