Lisca, 31.5.2025 (sob), Okoli Kozjanskega

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2691982/

O, fak! To se pa ne bo izšlo! je bila zadnja misel pred preklopom na preživetveni način.

Žal se ta zgodba začne s koncem, ki je močno začinil sicer gurmanki dan.

Vreme je nekako letošnje majsko - vsak dan napoved dežja ali pa vsaj oblačnosti ali pa vetra. Ampak ok, nova paradigma je, ne razburjaj se, čakaj na big day in takrat uživaj. Tokrat me je Krešo v sredo zvlekel na Orešje pod oblačno nebo za nekaj oreškanja. Še vedno poln Madžarske spremljam vreme bolj z enim učem, kolegi pa tudi niso pretirano bojeviti. A za soboto kaže dobro in kondorji se nekaj menijo. Sam nimam letalnih načrtov, vikend pač, menda naj bi šli nekam hodit. Sobotno jutro tako urejam račune, a družinska debata sploh ne pride do mojega načrta za vzpon na Sljeme, sistem se že prej razpade. Med pospravljanjem po hiši tako dozori odločitev, da se ob 12h pridružim kolegom na Bregu.

Orešje zna bit triki danes. Uroš hvali dan, napoveduje ponovitev FAI75 izpred nekaj tednov, Aleš mora kmalu na neko 60ko, Drago ne reče nič, bo počakal, kaj bo zrak povedal. Gor je že nekaj pilotov, nekaj jih je že odletelo dol, razmere zgledajo v redu. 

Grem za Urošem in Dragotom, Scala se lepo sestavi in mirno odletim, a izgubim zanko za žakelj, pa si je treba z rokami pomagat v vrečo, potem pa na delo. Po nekaj minutah praskanja me nad vikendom le vzame gor. Drago in Uroš sta bojevita, saj oba kmalu porineta čez, na Metni vrh. Drago visoko, Uroš pa nisko in se kmalu vrne. Sam se iz 1,4k  raje vržem najprej na Rudenik, pa da vidimo kako bo šlo. Tam je vse mrtvo kljub lepim bazicam zgoraj. Stisnem rep med noge in jo ob bregu ucvrem nazaj. Isto počneta kolega, a onadva že zelo nizko v dolini. Ajaj. Oklenem se nekih balončkov, da se prišlepam nad greben, tam zamenjam dvigalo in naprej na 1,4, ki jih porabim za povohat, kaj je pod bazo malo naprej. Ta me vzame gor do megle na 1,7k. Ok, otvoritev je narejena, Bohor se mi ponuja, plan za FAI75 oživi. Vetrnik, pa Celjska koča, Kum in nazaj na Lisco ali vsaj Breg. Kdaj, če ne danes? Zanimivo, na logistiko v primeru curaže sploh nisem pomislil..

Čez Bohor gre gladko, popravim pri koči, ciljam na Vetrnik, nad katerim pa ni baze. Tipam in upam do 1,4k, kmalu zatem obrnem, še pred Vetrnikom, jebiga, najprej je treba ne scuret. Ravni log priklopim še nad 1k, od tam pa do baze. Imel sem namen letet konzervativno in se vračat po Bohorju, pa pred preskokom na Rudenik na sever, a se načrt prilagodi in se zdaj, izpod baze vržem čez Kozjansko. Višine je dovolj, orientiram se po redkih bazah, ki sicer ugašajo, a vseeno nakazujejo, kje sicer dela. Ko drugič popravim, se mi zazdi, da bi lahko spustil Rifnik, kjer sem nameraval pobirat za proti Celju. Pot mi prekriža nekdo z rdečim Ozonom (izkaže se, da je bil Špiralek) in nakaže dviganje, pa si premislim in odvijem nad Rifnik. Vse se mi smeji, saj mi je prvič po dolgem času uspelo prečit Kozjansko. Mala zmaga! Kolega gre okoli hribčka in imam občutek, da gre pristajat v Šentjur. Meni kucelj po pričakovanju da, no, le 1,1k, ampak dovolj, da grem lahko naprej. Imam slab občutek, na naslednjem kuceljčku vihra zastava v jugu, a na privetrni strani same hoste, rešitve so le zadaj. Mora zagrabit.

Med guncanjem le napraskam 200m in lahko grem poskusit na na naslednji hrib, kjer si izberem eno muldo, ki naj bi dala. Je malce lažje, ker so v dosegu travniki za pristanek, če se ne bi izšlo. A hribček zagrabi in me dvigne za 300m, dovolj, da vidim čez in imam Laško v doletu. Nad grebenom gre bolj sproščeno in kmalu rukne na 1,6k. Ok, zdaj spet lahko razmišljam o trikotniku in grem raztegnit proti Celju. V naravi se mi je zdelo, da sem precej bližje mestu, ko se to izkaže kasneje na treku. V zraku nimam prav dobre orientacije. Nočem tvegat povratka, obrnem z 1,5k in nazaj. Pri Celjski koči zapiska in evo veselja do baze, zdaj že na 2k. 

V glavi imam, da je treba it na Gozdnik in porinem nad Malič. Začnem razmišljat, kako naprej. Idealno bi bilo nekako čez Kopitnik, pa obrnit Kun, nato pa nazaj do Lisce. Ok, pa poskusimo. 

Pred grebenom, nad nekim kucljem vidim nekoga pobirat. Uporablja južne sape, kot jaz  prej; visi kot šmrkelj obrnjen na jug in gre skoraj na mestu gor, vsake toliko obrne. Tudi sam tam popravim višino in potem na jug. Na prednjem grebenu da, a me močno zanese nazaj. Čez 1,5k ne gre. Kam zdaj? Na Povčeno, k Frančeku ali naprej v Kopitnik. Še vedno upam, da se bom nekako prigoljufal na južno stran. Zrak me strezni, pri hribu gre kljub občasnemu piskanju v povprečju  dol in odvijem prti Rimskim, po ovinku do Frančeka. Tam nekaj zagrabi, veselo zavrtim in se že zahvaljujem Frančeku za novih 1,5, ki mi bodo dale možnost za čez Kopitnik proti Kumu. A na dobrih 0,7k se veselje neha in porinem naprej. Jasno postaja, da je današnje zgodbe počasi konec. Naslonjen na breg rinem proti vzhodu, da bi našel še kak balon. Res že nizko se le predam in obrnem. Iščem pristane in se skušam privlečt čim bližje Rimskim. 

Očitno letim z jadrilico, saj se udobno vrnem pod Frančeka. Ugotavljam, da se mi ne bo treba mučit s pristajanjem na nekih zaplatah, najbrž lahko pridem celo do uradnega pristanka. V tistem še nekaj popiska. Obrnem, da bom imel lažjo dolet do pristanka. A glej hudiča! Kar gre gor in spraskam se čez 0,8k preden crkne. 

Z vsakim metrom dviga se mi pred očmi spet bliska skok čez Kopitnik. A steber se spet prekmalu ustavi, na nekaj čez 0,8k, v višini starta na Kopitniku. Pihlja z juga, morda pa poberem vzhodna kuclja, pa potem ob vzhodnem bregu na vetru pririnem do markotove hiše? Zapodim se v sedlo med Stražnikom in vzhodnim kucljem. Požira, jasno, v zavetrju, in pohodim gas. Ne bo šlo čez sedlo, pa obletim nižji kucelj po levi. Spredaj, na jugu, bo zagotovo butnilo gor!

Pa ni. Med guncanjem in kakšnim piskom tu pa tam me lepo požira. Grem nazaj? Uf, nič pametnega ni v dosegu. Če ne bo zagrabilo, bom pristal na katerem od travnikov malo naprej. Ampak jeba, samo tonem, travniki niso v dosegu. En je čez Savinjo, a močno v bregu, čez železnico. Desno za neko bajto je nekaj trave, a vse polno dreves in drotov, možnosti čistega pristanka v tem rokenrolu so blizu ničle.  

O, fak! To se pa ne bo izšlo! je bila zadnja misel pred preklopom na preživetveni način. Cilni travniki predaleč, čez reko in železnico pretvegano, na cesto nemogoče. Edini prostor je še reka. Nizek vodostaj, mirna, plitva. Najmanjše tveganje, sploh ob obali. Odvijem nad reko, zagledam prodišče na desnem bregu, ga naciljam in pristanem. Z eno nogo še po vodi, z drugo na suhem, dva koraka in sem na tleh. Zabremzana Scala se sesede stran od vode, na grmovje.

Fak! Ne morem verjet, kako dobro se je izšlo. Ne morem verjet, kako sem lahko tak idiot, da sem se sploh spravil v ta položaj. Ne pizdim. Sem osredotočen, saj vem, da čeprav je najhuje mimo, zgodbe še ni konec. Sem cel, le desno peto, s katero sem pristal v vodi, čutim. Oprema je vsa ok, Scala je lepo položena na nizko grmovje, špage so poravnane zunaj, gurtne še na zicu.

Reševanje cote ne bi bilo omembe vredno, če ne bi bil neroden pri sestopu z enega grma, na katerega sem stopil, da sem odlomil vejo, na kateri je bilo ujetih nekaj špag. Zadnji meter nisem vedel, kako zlesti dol, pa skioim nazaj, pri tem pa s kolenom butnem ob neko vejo. Praska pač. Ampak ne, po nogi se mi ulije kri. Koji k?! Papirni robci, pa povoj iz prve pomoči ustavijo krvavitev. Nimam se časa zajebavat s tem, treba je pospravit Scalo. 25 min po pristanku, je krilo rešeno. Še spakiram, pa gremo. Enkrat med pakiranjem kliče Uroš, kje da sem? Pride pome. Lepo! 

50min po pristanku sem spakiran in na zahtevno pot do ceste nekaj metrov nad menoj. Strm breg prekrit z naplavljenimi smetmi in vejevjem prerašča džungla rastlinja, v katerem prednjačijo velike koprive. Pomagam si večjo odlomljeno vejo, ki služi za razmikanje rastlinja in kot oporna palica. Dvajsetkilski nahrbtnik na hrbtu prav nič ne olajša plezarije. Res sem bil vesel, ko sem preko ograje končno le splezal na cesto.

Pokličem Uroša, ki se kmalu pride in naju odpelje na Lisco. Skimuje in se muza ob moji zgodbi zaključka. No, konec dober - vse dobro. Na terasi potem spijeva pivo al' dve in predebatirava dan. Zgleda, da je bilo kar triki. Z Dragotom sta gladko scurela, saj Rudenik ni zagrabil. V dolini nanju naleti Wosa in Dragota zapelje gor še na eno rundo, Uroš počaka brata, ki je že prihajal ponj(u) in zaključi za ta dan. Aleš se je kar naletel, a na Bohor se ni uspel prebit in scurel v Podvrhu (zame klasika curaže). Zanimivo, kasneje berem, da sta tudi Mojca in Rok Lorger kar borbala na Rudeniku. Zgleda, da sem imel kar srečo, da sem se tam pobral in odkopitljal naprej.

Doma sem dokaj pozno, Iza je sama in jo je treba peljat na sprehod. Pozno je, boli me peta in praska na deni nogi, pa jo spremljam kar z piciklom, njej je vseeno, da le gre. Ko se vrneva se le spokam iz prešvicanjih cot in pod uš, nato pa previt prasko. Ko jo tako pobližje pogledam, vidim da v rani če vedno nekaj čemi in s pinceto potegnem ven centimetrski košček lesa! Ajme, ajme! Razkužim in polepim to sranje, pa spat. Adrenalin še drži in noč praktično prečujem. Bolečine v kolenu niso kritične, le zaspat se ne da.

Seveda potem še dneve premlevam, kaj za vraga se mi je to dogajalo, da sem tako zabluzil in  kaj vse bi lahko naredil bolje. Dobra šola za drugič.

Vseeno mi pred očmi najbolj ostaja prizor, ko sem vrtel nad velikim rjavim ptičem z belim repom. Belorepec?  

Orešje, 28.5.2025 (čet), Oreškanje

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2691149/

V sredo spet nekaj šraufam po irenini krški hiši, ko Krešo izzove z Orešjem za jutri. Sam ne bi niti pomislil na kaj takega. Grem skozi napovedi in notranje boje, da se do večera le izjasnim, da bi morda res šlo. Napoved je triki. Dober gradient, jugozahodne sape, a jasno le nekje do poldneva, potem pa se navleče oblačnost. Popoldan je že možen dež.

Naslednji dan se zbudimo v oblačno jutro, a vseeno grem na šiht z avtom in opremo. Pristanek 11:40. S Krešom je še en mlad poba, Antonio. Postaja pravi Sever. wtf?! Tu spodaj je vse v jugu! Ok, tudi postaja si čez čas premisli v jug. Zapeljem do sedla, pa sprehod na start. No, tam z vetrom kaže kar v redu, tudi za začetnika bo čisto ok. Skrbi me le ta nesrečna oblačnost, ki je po napovedi še ne bi smelo biti. In tahudo šele prihaja.

Ker mladi Antonio ne sme ostat sam na startu (začetnik in prvič tu), se Krešo ponudi, da ga bo počakal, grem prvi. Lep, čist start, po šolsko lepo odletim. Uf, nisem se osramotil pred gosti. Zunaj Veter pokaže svojo prisotnost in takoj dvigne. Zapnem nek stebriček na skoraj 200m nad start, pa z gasom proti gradu. Tam ne zaznam nič uporabnega in se umaknem do starta. Tam povrtim in skočim na Japico, kjer po pričakovanju na zahodnem grebenu zapnem nek makadam in ga zvrtim na odličnih skoraj 0,9k.  

Nek plan je bil, da imel dirkalni dan med Japico in gradom, torej čim hitreje, s čim manj vrtenja štrikat. Ampak trenutna višina pa nudi še kaj bolj zanimivega. Torej plan B, bluzenje po hrvaških gričkih. Za proti Krapini danes ni dan, porinem potipat proti jugu. Nekaj povrtavam in kar gre. Jeba je, ker pod visoko oblačnostjo ni orientacijskih bazic, meglicam ki se pojavijo tu pa tam, ne morem reči bazice niti se na njih zanašat. Nisem še dolgo v zraku in mi ni (še) za scuret, pa se na točki brez povratka obrnem in jo ucvrem nazaj proti hribu. Balonček nad Klanjcem me reši, da se uspem privlečt nazaj do Silovca, kjer se da spet spajsat nad greben, kaj več pa ne. Drgnem okoli starta, da se potem nizek zaletavam proti gradu, dokler resno ne zacurim. Vem, da se lahko izvlečem do Silovca, sicer bi že šel pristajat. Pred anteno tako najdem Krešota, ki se je vrnil z Japice in tu zdaj nekaj nizek povrtava in dobro mu kaže. Za trenutek pomislim, da bi skočil pod njega v njegov steber, a se ziheraško oklenem svojega grebenskega balončka, ki pa ne zagrabi. Pod Krešota, kjer se poberem nekaj metrov in zgubim ter odvijem na pristanek. Sestopim na kolovoz med visoko travo. Kolega še vrti in priklopi Japico, vendar je kmalu tudi zanj konec in se mi kmalu pridruži na pristanku.

Pa - kar dobro za tak oblačen dan. Pridruži se nama še Antonio, ki je pristal nekaj minut pred menoj. In glej ga hudiča vremenskega - namesto mrka se zdaj zjasni. Postaja pravi lep JV. Ajaj. No, mladi kolega bi še enkrat poskusil in tudi gre še enkrat, ko nas Krešo dostavi do mojega avta. Opomniva ga na previdnost in greva do Jožice po pivi in na pristanek pod drevo zaključit dan.

Izvem zanimivost, kako hrvati upravljajo zračni prostor. Preko portala AMC kontroli letenja napovejo uporabo zračnega prostora, ti jim pa ga potem rezervirajo - čeprav le pritlehno, a vseeno. Za preučit.

Vetrnik - jug, 25.5.2025 (ned), Blodenje na nov start

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2690369/

F&H: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2690367/ 

Vreme je divje, a tvegam z bicikliranjem na šiht. Do petka nekako zvozim suh, a v petek le grem z avtom, saj ta dan dejansko pada. V soboto nenavadno dolgo spim (?!), zbudim pa se v jasen sončen dan. Hm, na to sploh nisem pomislil. Preverim napoved in vsa Slo je v termičnem razcvetu. Zanimivo, da ni fly alarma. Podroben pogled vremena pove, da bo vlekel zmeren severnik, popoldan se zna pooblačit. Odlično za Vetrnik. Torej družinski Šentvid, potem na hitro na Vetrnik, zatem pa poljubno nadaljevanje dneva. No, račun brez krčmarja. Samoborska tržnica, pa potem dan mladosti v Kumrovcu z Orešjem za kuliso. Tam z Belijem in Natalijo že malo zaružimo, nekaj oblakov se nakuha, dežja ni. Zvečer vidim, da je Vetrnik obiskala cela jata Krešotovih kolegov, nekaj njih se je lepo pobralo in odletelo čez Bohor. To v času drugega premora Rock Partyzanov. Sem vedel.

Za nedeljo se obeta nekaj podobnega, je da se naj bi dalo odletet tudi z južnih startov. Kondorji gredo na Lisco, jaz vrvohodim po dopoldanskih rabotah, da malo pred poldnevom le odrinem proti Orešju, nad katerim sem s Šentvida opazoval prve bazice, na vremenski postaji pa videl obrat v južne sape. Vse jasno, ne preverjam več, le hitim. Časa za hajk gor je zmanjkalo, grem kar na sedlo. V dolini je že zaznati neke sape, sklepam, da bo na startu še bolje. 12:00 od avta gor. Med pešačenjem zadaj zaznam veter. Čudno, kaj pa piha tukaj, po severni strani? Gor postane jasno. Vleče sever. Kojiklinac je zdaj to?! Preverim okoli in res, večinoma severne smeri, tudi Lisca, kjer live trek pokaže le čemenje na vzletišču. Ptiči sicer lepo navijajo, ampak malo zunaj. Občasno vreča pokaže zahodnik, redko se za trenutek postavi v švohni jug. Razmišljam, ali se v takem jebat s štartom in veliko verjetnostjo curaže, ali it na Vetrnik. 12:30, Grem na sosednji hrib.

Na poti mimo Podsrede debelo gledam zastave, ki plapolajo v jugu. Ah, to je kak dolinski rotor! A glej ga zlomka, tudi zastava pred Tonatovo hišo plapola v jugu, od daleč zgleda, da tako kažejo tudi trakci na startu. Vseeno se grem prepričat, če sem že tam,13:16. Včeraj so si hrvati namesto manjkajoče vreče (ki čaka pri meni doma) namestili trakce, ki lepo kažejo lep, zdrav jug - po statu navzdol. Nič mi ni več jasno. Ura je že ena proč, od zahoda se približuje oblačnost. Švarč? Ej, Vetrnik ima tudi južni štart! Grem dol pogledat, če bi šlo. Tu ni nič vetra. Zrak stoji. 50 m pod vrhom, kjer nažiga jug. Zdaj pa bodi pameten. Po nekaj minutah opazovanja le zaznam občasne nežne sapice juga. Ok, pa poskusimo vpisat nov štart, 13:35.

Z nekaj sape bi šlo lepo. Tu sem se lani že pobiral in pobral, a danes je bolj žalostno. S Skalico čakava sapice, dvakrat se krilce sesede, tretjič se malo prestavim in Scala lepo zajame švohno sapico, ter se sestavi in me odnese v miren zrak. Oudie se spet tik pred odletom spomni nekaj povedat v okencu, ki se ga lahko zapre le na mikro x-u. Ajaj. Itak ni kaj gledat. Obrnem edini pisk, ki ne zagrabi in v misijo pristanka. Lahko bi udobno sestopil na vrhu sosednjega hriba, a to ni zabavno. Naciljam travnik v dolini, zbijem višino, preizkusim minimalca in nežno pristanem v travo do pasu, 14:21.

Pakiranje za še en start, čeprav pri sebi vem, da danes ne bo Švarča, in na pot. Zabičam si, da danes ne bo nobenih bluzenj po brezpotjih, zato si izberem cesto, ki gre okoli riti v žep, ampak cesta je. Izkaže se, da je vsa asfaltirana, kar ni ravno za užitek pri španciru, a tako pač je. Opažam, da za razliko od italijanskih gorskih inženirjev tu rado speljejo poti naravnost navzgor, ne glede na strmino. Za traktor bo že dobro. Pred neko hišo med besnim laježem skoči pokonci ogromen pes. Hitro prepoznam presenečeno prestrašenost ki se že po nekaj sekundah pretopi v neizmeren firbec in me pride že malo umirjen ovohat. Najbrž mu je zanimiv vonj neke luštne psičke, ki pa je ne najde na mimoidočem človečnjaku. 

Po dobri uri tako pricapljam nazaj do avta, se preoblečem v suhe cote in si na klopci sosedove zidanice privoščim nekaj trenutkov božjega miru (ki ga začinijo mimovozeči avtomobili). Pritrdim razumu, da nima smisla rinit še na Švarč ter se odpravim domov. Tam presenečen najdem Lenarta, ki se očitno ni le obrnil, ko je prišel po avto. Malce se še podružimo preden dejansko odide v Lj odtečt polovičko (blagor mu!).

Kasneje gledam, kaj je bilo to z dnevom. Na HR se je letelo pretežno na severne starte (Ivka, Sljeme), v Slo pa na južne (Konjiška, Moravška, pa itak na Primorskem in Gorenjskem). Zdaj mislim, da bi vseeno moral poskusit na Orešju, izkoristit trenutke JZ sapic in se vrečt v zavetrje. Ptičem je šlo. 

Vseeno dobro rešen dan.

Orešje, 14.5.2025 (sre), Madžarka - popravni je uspel!

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2687693/

H&F https://xcglobe.com/flights#show-flight/2687757/

Vreme je precej muhavo. Gradient je dober, a nebo oblačno. Po nedeljskem letenju sem malce potolažen in mirno gledam naprej. Za sredo se že nekaj zadnjih dni prerokuje jasnina z jugom ob dobrem gradientu. Zamislim si lahkoten dan z dopustom, saj ga imam več kot dovolj. Kaže na Orešje, nekaj se dogovarjamo.

V torek proti koncu službe pokliče Lenart - prometna nesreča, hvalabogu je on živ in zdrav, le neskončno jezen sam nase. Rešujemo zagate z avtom, mirimo Lenarta. Zvečer asistenca odpelje pežoja Derendi, on dobi nadomestno vozilo. Začasno rešeno.

Sredo začnem z obiskom kleparstva, da se dogovorimo glede popravila - bo pokrpan in vozen do nedelje, ostalo kasneje. Doma še pimpam opremo, na koncu se mi že mudi, zamujam s planom, saj si privoščim gor it peš. Že na poti zaznam kar opazen veter. Hm, če je vetrovno že na tleh, kaj bo šele višje?! In res, ko prisopiham na lepo pokošen start (vsa čast Toniju), je jasno, da je vetra za izvoz. Na meji dobrega okusa. Ptiči se nekaj pasejo okoli, a visoko ni noben. Ok, ura še ni cajt. vendar se bo kmalu treba vrečt v zrak. Poskusim na hitro popravit vrvice na žaklju, a ne gre - je že 100 krat štukano. Vrečo postavim nazaj in upam, da bodo vrvice zdržale še par dni. 

Vmes veter pošteno nažiga, a imam zaupanje v Scalo, da bo šlo. V miru se pripravim, ne oblečem se preveč, bunda bo zadostovala za špičke na 2k, nižje pa ne bo tak mraz. Coto razgrnem, predno grem v topla oblačila in zic. Veter, postaja pravi 6-11m/s, mi skalico ves čas prestavlja višje in nekaj rola, ko pa zagrabim za gurtne pa jo še enkrat napne in potegne, da zapletene štrike poveže v grdo kepo špag. Godljo poskušam nekako spravit narazen, a mi ne gre, veter pa pri tem tudi ne pomaga. Odločim se to rešit proper, pa četudi traja pet minut dlje. Godljo odnesem daleč nazaj, kao v zavetrje, zic in topla oblačila dol, zamenjat špegle in besno na delo. Delam po pravilih za hitro razpletanje, a se kar vleče. Mitja nabija, kako vsi letijo na Balaton. Stisnem zobe, diham in razpletam. Ko je po eni uri končno vse narazen, se mi skoraj potoči solza sreče. Bes jo zadrži. Vmes so se tudi ptiči že dvignili in vrtijo višje. Kljub vsemu nočem hitet, tako pač je, potrebno se je umirit in osredotočit na vsako podrobnost, da bo ja vse v redu.

Drugič pripravljen se začnem borit s sveže pokošeno travo v špagah ter s še vedno kar močnim vetrom. Nekajkrat popravljam, slednjič pa se s Scalo le lepo sestaviva in grem. Po dveh korakih me veter spipa s tal kakšnih 30m navpično navzgor. Opla, to danes bo še pestro! 

Zunaj spusti, zagrabi šele pri Silovcu, tam makadam na jurčka, že močno nazaj, a še prenizko, da bi se spustil. Prej grem še na Japico, tam pa prava otvoritev na skoraj 1,7k daleč nazaj. Ok, to je to, gremo!

Nosi me proti Strahi, a popravljam proti vzhodu, da bi dosegel zahodni rob Ifke. S prstom po zemljevidu je to prava pot na Balaton. Opcije dneva je bil tudi kak trikotnik, a vetra je veliko preveč, pa ga ga bom porabil. Obračam vse živo, ne želim zacurit. Orientiram se po švohnih bazicah, ki kažejo kje bi lahko šlo gor.  Kar drži, dan upravičuje potencial napovedi. Vrtim v modrino, meglic na vrhu ne dosegan saj višine niso bogvekakšne, a so dviganja dovolj na gosto, da gre, sicer zelo makadamsko, a gre. Tako pridem do grebena Ivanjščice,  zamislim si en breg ki me res lepo vzame gor. Prvi lep in miren steber danes. V slast. 

Malce sem pričakoval, da bo greben držal, pa niti ni. Tudi naslednji ciljni breg se nekako ni izkazal. Zahteva veliko telovadbe za malo višine. Po moje bi tu moralo iz dolinice butnit gor, a vidim, da ptiči pobirajo na južnem, nižjem grebenu. Zdaj vem za naslednjič. Tu se potem le nekako poberem, zdaj že krepko na severni strani Ifke in treba se je spustit na ravnico. Zame popolnoma nov svet. Če odmislim Makedonijo, čiste ravnine še nisem letel. Oklenem se načela, ki me je enkrat nizko rešilo v Pelagoniji. Predpostavljam, da se steber odlepi nad naseljem, iščem ga nizvetrno. V neki vasici (Tužno) se predvidevanja uresničijo in za vasjo mi že kar nizko nekaj zapiska.. Sprva se le plazim in ne izgubljam višine, potem pa le gre počasi gor. Med vrtenjem gledam enega kolega malo južneje; sprva se mi je zdel precej višji, na koncu lepo pod menoj. Zanimivo, vetra višje ni (več). 

Vesel si z varne višine dobrih 1,3k ogledujem razmere za naprej. Še tiste švohne bazice so se posušile, od zahoda prihaja koprena. A sonce je še visoko in dneva še zdaleč ni konec. Z miško po zemljevidu bi moral nadaljevati med dvema dravskima jezeroma, vendar zdaj bolj stavim na naselja in se usmerim na Varaždin, na zahodu meni bližnjega jezera. Vmes še popravljam višino kjerkoli se da, da lahko mirno letim čez mesto. Tam spet piskne in sledi nepozabno vrtenje enke neposredno nad starim mestnim jedrom. Visoki turizem.

Med panoramskim ogledom krajine z grozo ugotovim, da je vzhodno od mesta letališče i to z asfaltirano stezo. Sicer ni zaznati nekih znakov življena, Oudie pa tudi nič ne cvili. Dobro, se bom nekako prešvercal tu mimo. 

Do Čakovca ni daleč, z vmesnim povrtavanjem balončkov ga dosežem še solidno visoko. Kaj pa zdaj? Z vetrom naravnost gre v redko poseljeno krajino, levo, proti severu je Mursko središče, desno, proti vzhodu pa je v daljavi neko neidentificirano mesto. Zdi se mi, da je v to smer več možnosti, pa še avtocesta se vije tam nekje. 

Zavijem na vzhod. Na koncu mesta mi nad glavo švigne letalo. Jadrilica. Uf! Prometa res ni, verjamem, da me je opazil. Kmalu zatem povozim neke balončke, ki se jih oklenem in jih počasi vrtim. Spremljam jadralno letalo, ki vrti nekje proti Varaždinu, čez čas pa se vrne in zakroži pod menoj. Dviganja mi zmanjkuje in že se odpravim naprej, ko vidim, da je pilot spodaj vrgel letalo na kanto. Očitno pobira v istem stebru kot jaz prej. Vrnem se nad njega in - bingo - lepa dvojka! Lepo gre gor, konča se na višini dneva, na inverzni plasti, že blizu 1,8k in to ob pol šestih popoldan. Zgoraj kristalno modro nebo, okrašeno s cirusi, spodaj v atmosferske meglice potopljena ravnica. Kičasto. 

Sledi glajd na vzhod. Vidim travnato letališče za jadrilice, kamor se spušča moj kolega iz stebra. Ciljno mesto je kar daleč, moral bom še kaj posukat, da ga dosežem. Obiram vsak balonček, a zemlja se približuje in že si ogledujem možne pristanke. Vidim, da ne bo šlo čez Muro, usmerim se proti hrvaškem delu mejnega prehoda. Pa vendar se Oudie še enkrat oglasi, obrnem in namolzem nekaj deset metrov, ki mi omogočijo, da se varno zapeljem čez mejno reko nad madžarska polja, vesel, da lahko let zaključim na Ogrskem.  Z avtoceste mi trobi in maha mimovozeč kamiondžija. Najdem nenavaden travnat otok sredi njiv in tam mehko pristanem. Končno Madžarska z Orešja!, se mi smeji.

Številke sicer niso izredne, optimizirana razdalja nekaj čez 90, oddaljenost od starta pod 90km, je pa čez štiri ure letenja in pa predvsem - Madžarska. Zadovoljen in vesel.

Povratek je vedno avantura zase. 

Peš 1. Pospravim in se podam proti bližnjemu mejnemu prehodu, imenovan po mestecu poleg - Letenje. Hecno se prilega doživetju. Prehod je zapuščen, očitno že dolgo ni v uporabi. Ob reki ni bodečih žic in ograj, nenavadno glede na našo mejo z bratsko hrvaško. Štopam redke mimovozeče in prečim most čez Muro. 

Štop 1. Na hrvaški stani mi ustavi voznik vlačilca, ki pove, da gre le malo naprej, do ac, potem pa se parkira in počiva. Seveda grem poleg, vsak meter šteje. Plan je prištopat do Čakovca, potem pa z vlakom do Zagreba, od tam pa do Dobove ali vsaj do Harmice, od obojega je dom v dosegu nog.

Z visoke kabine skoraj padem na cesto. Ne znajdem se čisto dobro  kateri pas pelje kam, zgleda, da je več poti do Zagreba. 

Štop 2. Kmalu, po nekaj minutah mi ustavi mlad par v Cliu. Gresta le do Čakovca, kar mi tudi odgovarja. Malo čvekamo, izprosim si polnjenje telefona in guglanje, kdaj gre kak vlak za Zagreb. Dekle pogleda in pove, da imam čez tričetrt ure prvi in nato čez eno uro še drug vlak. Odlično! Pripravljena sta me odložit na štacjonu. Fant me želi prej peljat še v Kozum, da si kupim kaj za pod zob, ponudi celo, da mi da nekaj denarja. Lepo. Ampak a res delujem tak revež? :)) Se zahvalim za prijaznost. Ni, da se ne bi prilegel kak sendvič, ampak sem raje čimprej na štacjonu, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zatakne. Na postaji prijazno zavrneta moje vabilo na pijačo in se poslovimo.

Blagajne seveda ne delajo, pa grem preverit vozni red. Vlak res gre malo pred osmo, ampak le do Varaždina. WTF?! Takoj preverim še pri prometniku, ki po petih minutah tuhtanja ugotovi enako. Naslednji vlak potem gre le do Koprivnice, za ZG šele ob štirih zjutraj. Jeba.

Vlak. Počakam vlak za Varaždin, kjer si obetam boljše povezave z busom. S sprevodnikom na vlaku greva še enkrat skozi možnosti, in tudi on potrdi že znano. Pomaga tako, da mi ne zaračuna vozovnice. Bus bo, si mislim, a tudi s tem nimam sreče. Zadnji za ZG danes je odpeljal deset minut pred mojim prihodom v Varaždin. Sonce zahaja, bliža se pol deveta, javnega prevoza proti domu ni. 

Peš 2. Na postaji si končno privoščim pivo, ki ga kupim v kiosku. Plan je odpešačit do avtoceste in tam na uvozu štopat. Bolje kot celo noč čemet na postaji. Da ne spustil kake dobre duše, si grem v kiosk izprosit svinčnik in list papirja na katerega nakracam velik ZG, da med hojo mimovozečim sporočam, kam jo maham. Ni časa za pivo, vzamem pot pod noge. Čimprej želim prit čim bližje avtocesti, ki ni tako blizu. Mrak se spušča, malo zavidam tekačem, ki tekcajo po širokem pločniku ob obvoznici, a sem miren in hitro hodim z napisom v roki. In po dveh kilometrih hoje glej hudiča! 

Štop 3. Na sami obvoznici divje ustavi vlačilec za prevoz hlodov. Zdaj že vem, da je jeba z rukzakom splezat v kabino in se pripravim. Odprem vrata, not pa tip z velikimi slušalkami na ušesih zatopljeno govori z nekom, meni le pomigne naj pohitim. Zbašem se not in spelje, še preden uspem zapret vrata, jasno, na hitri cesti sva. Ko čez čas zaključi pogovor, sname slušalke in se začne z menoj usklajevat, kam točno grem, kje da me odloži, da bo dobro zame. Meni je v tistem trenutku precej vseeno, komaj procesiram, da se peljem proti Zagrebu. Moj rešitelj gre proti Bosiljevemu, opciji sta Zg-jug ali postaja Lučko. Kje mi bo lažje za nadaljevat, sprašuje. Zberem se in sklenem, da bo štop na avtoceestnem vozlišču na drugem koncu mesta težek zalogaj, ampak ni hudič, da ne bom našel nekoga, ki bi me pobral na Lučkem. Ireni ta zamisel, zelo milo rečeno, ni simpatična, a nekako pristane, ko omenim Rudija kot alternativo.

Vožnja hitro mine v pogovoru z zanimivim človekom, ki pove svojo življensko zgodbo. Možak, bivši spidvejist, dirkal tudi za Krško, je brez leve noge, ki jo je izgubil v butasti nesreči, pove da je bankrotiral v muljavih poslih, potem mu je pa bog pomagal, da se je postavil nazaj na (zdaj le eno) nogo, zdaj pa se oddolžuje tako, da študira teologijo. Hecen dedec, a dober po srcu, bog mu ne škoduje.

"Štop" 4. Na Lučkem me odda pol ure pred planom, voznik se je uštel. Pokličem soprogo, ki poda kup pripomb, a le pride, ter potem do doma nadaljuje s podajanjem svojih neodobravajočih pogledov na situacijo, kar me, žal prepozno, spodbudi, da premislim o drugih možnostih. Zdaj je mimo, za naslednjič pa si velja zapomnit - Zagreb je veliko mesto, ima taxi in uber mrežo, pot z Lučkega na glavni kolodvor stane 10-15€, od tam pa še zelo pozno vozi vlak do Harmice, od kod pa je le še pasji sprehod do doma. Malo si oprostim, da nisem pravočasno dobro razmislil, saj je bil kar pester dan za menoj. 

Kakorkoli že, petnajst do enajstih sem bil že doma, hladni špageti so se mi zelo prilegli.

Vrhunsko porabljen dopust, še kdaj tako. 

Hvaležen za neverjetno srečo z logistiko povratka do Zagreba. 

Sicer se je popoldan na Orešju zbrala lokalna klapa (Toni (!), Žare in Tone J.) ter se pošteno naleteli do mraka. Res je bil taprav dan!

p.s. Naslednji dan grem po šihtu s kolesom (gorcem) po avto na pristanek Orešje. Nekaj se oblači in bolj ko se bližam Bizeljskemu, več imam čelnega vetra. Ko pridem do avta, je nad Zagorjem že hudo nakuhana črna oblačnost od katere se spusti močan piš, ki me skoraj podre in pošteno ohladi. Kar na hitro se zbašem v avto in domov v garažo, pa na varno v hišo. Zvečer neurje.

Orešje, 11.5.2025 (ned), končno vnebovzetje!

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2686870/

Po prvomajskih praznikih se ta vikend vreme spet letalno sestavi. Ampak oba dneva sta zasedena z družbenim dejavnostmi. Ok, sobotnega sprehoda ob žici ne morem odpovedat, ohranjanje znanstev je le prednostno, za nedeljsko proslavljanje davidove desetletnice na Žejnem pa se lahko opravičim in si izborim čas za poskus luftanja.

Medtem, ko se mi v soboto sprehajamo po Ljubljani, se okoli lepo in na polno leti. Tahudi iz Gorenjske leteče zaključujejo x-slovenija v Braslovčah z obratno nad Rimskimi, Uroš ureže skoraj 80km fai z Lisce. Skratka - letalni dan D.. Ma dobro, kaj čmo, jutri se obeta podoben dan, pa da vidimo.

Mitja nekaj omenja Smuk, pa ga pobaram kako in kaj. Gredo družinsko skupaj z Moleki, fotra letet, ostali na špancir. Sicer so tudi s Smuka lepo leteli in ni razloga, da ne bi tudi v nedeljo, ampak šibi me logistika - tja se mi ne gre scuret, če pa odletim, pa je jeba spet prit do avta. Napoved je obetavna tudi za naše kraje. Fajn termično, vetrovi pa jugovzhodni do severovzhodni. Torej Orešje ali Vetrnik.

V nedeljo se na vabilo za vzhodne starte nihče ne odzove, leteči kondorji gredo na Lisco. Tako se proti poldnevu odpravim sam. Postaja pove, da je na Orešju že JV, pa grem tja. S seboj imam tudi popravljeno vrečo za Vetrnik, če bi me slučajno zaneslo tja gor.

Parkiram na sedlu, kjer nek možak snema gozdne poti. Kao Google street view, zanimivo. Na kratko poklepetava in greva vsak po svoji poti. Start me pričaka v visoki travi. Mater, dolgo nas ni bilo tu! Lepo vleče gor, malo v sunkih, ampak pretežno v pravo smer. Na nebu kumulusi. Skoraj idealno. Le ptiči kvarijo vzdušje, kajti  letajo nizko, pa še mahajo poleg. Ni mi jasno. Klinc, tu sem, grem poskusit pa bo kar bo. Po dolgem neletenju se skrbno pripravim. Ocenim, da sem morda pretiraval z bundo, a naj mi bo toplo, saj zna bit na 2k že hladno.

Od prve lepo dvignem Scalo, a se veter ne more odločit kaj bi. Naslonim se na gurtne in se vržem dol, toda ne zagrabi takoj, tako da z ritjo podrsam po robu ceste, preden mi tik nad goščo le prime. Za las sem se izvlekel. Zunaj takoj gor in igra se začne. Slab start mi malce zagreni zadovoljstvo ob ponovnem srečanju s Pečino.

 

Sledi nekaj pajsanja okoli starta, od kod vidim jato ptičev nad Silovcem, pa potem še nad gradom. Grem potipat proti gradu in skoraj scurim. Na Pečini malo poberem za drugič nad grad, kjer pa zdaj le ubodem nekaj, kar znam zvrtet. Ringlšpil v modrino, meglice se nad menoj pojavijo šele, ko se dviganje že ustavi. OK! Otvoritev na 1,8k je super uspela, zdaj pa po planu naprej.

Prej sem razmišljal, kaj bi danes, nek cilj moram sledit, da bo zanimivo. Nekega splošnega vetra ni, tako da ni za odletet z vetrom, Za kak fai trikotnik, kot urošev včeraj nisem čisto prepričan ne vase, ne v razmere. Že dolgo si želim povezat Orešje in Kum s povratkom. To bi bilo danes idealno in tudi zgleda izvedljivo. Torej na Kum in nazaj!

S Scalo se mi zdi Bohor v doletu, do Lisce je videt lepo kumulostrado. Pri Koprivnici popravim za 500m in naprej, naravnost na kočo na Bohorju. Imam občutek, da se peljem z avionom. Pri koči računam na dviganje, pa ga ni. Rinem naprej čez grapo, kjer je tudi vse mirno. Imam avion, a dvomim, da se bom čez Mrzlo planino privlekel do Skalice, zato odvijem proti dolini. Nad Stranjami res nekaj zabrbota, a ne uspem pobrat in se prestavim na Pokojnika, kjer pa zrak le oživi. Kot ponavadi tukaj, je kar živahno, vendar mi je ok, saj gre v povprečju lepo gor in splezam čez 1,7k. Lisca mi je v doletu. Vidim nekoga  na grebenu Rudenika, ki se potem zunaj lepo pobere. Oblačnost se gosti, tudi krajina okoli ni nič kaj osvetljena, Kum je temi, proti Celju je tudi zelo pokrito, le Dolenjska v daljavi je še v soncu. Ampak gradient je in ta oblačnost se mora od nekje polnit, si mislim. Jasno je le, da bo treba obrnit pred Kumom.

Usmerim se na malo Lisco, pred Ješivcem pa se zaletim v lep, miren steber in spet sem čez 1,8k. Še pravočasno grem iz stebra, saj sem že zelo blizu megle, pa še potem nekaj časa dviguje, da se dotaknem 1,9k. Krasno, še dela! Odločim se skočit še na Čelovnik, pa potem nazaj. Tam bo ziher dalo, edini pisk na poti tja sem kar spustil. Pa potem ni dalo. Obrnem na 36.km. Računam na še osvetljeni Radež, vendar zaman. Posavsko hribovje je še v soncu, vendar ni več v doletu. Oklenem se upanja, da bo pred Lisco še kak stebriček, da se privlečem čez Metni vrh, a razen nekaj švohnih piskov, ki jih zaman obrnem, ni nič. 

Naslonjen na beg se želim čim dlje obdržat v zraku, saj nikoli ne veš. Na obrazu čutim nekaj dežnih kaplj. Še to! Kmalu se znajdem res nizko in treba si je izbrat pristanek. Kriza. Vse, kar ni hoste je preštrikano z droti. Izberem si en travnik, pa opazim, da je tam trava do pasu in si hitro izberem drugega, manjšega ob cesti. Proti koncu zbijanja višine z ostrimi zavoji vidim, da ne bom zvozil čez zadnjo smreko. Lahko le še malo odvijem, da grem okoli vrha in z nogami skozi vrh naslednje smreke, pri tem pa z levim ušesom zapnem vrh drevesa poleg. Slalom na kol. Nog ne utegnem izvlečt iz žaklja in pristanem v drsanje po riti ter se ustavim meter pred neko jebeno bajtico sredi travnika. Aaah! Konec koncev se je dobro izteklo, jaz sem cel, krilo je celo. Vseeno sem jezen nase kot ris. Zmanjkalo mi je zbranosti za normalne pristanek, saj je bilo prostora vseeno dovolj.

Prestavim se čez cesto na delček pokošene trave, zic pod kozolec, pa hitro zlagat krilo, saj že malo kaplja. Dežek hitro presahne in s strahom pregledam krilo. Vse je celo, le v celicah je nekaj smrekovih vršičkov in malo smole na prednjem robu. Uf, malo olajšanja.

Ko sem spakiran, nebo ni več zabito, modrina nad redkimi oblaki. Objavim let in grem peš proti Sevnici, vmes seveda štopam. Lisca pravi 4-7m/s juga. Ajoj! Če bi bi bil zdaj gor, bi lahko odletel nazaj. Še vedno tli upanje, da ustavi kdo, ki gre ravno zdaj na Lisco. Tako hodim, štopam in berem klepet kolegov. Pa pokliče Matic. Kje sem, on se ravno pelje iz Sevnice, lahko pride pome. Prelepo! S Katjo se res pripeljeta nazaj, me pobereta in dostavita prav do avta na Orešju. Med vožnjo tudi opazujemo nebo, ki še vedno zgleda privlačno letalno. Prijetno druženje želimo zaključit v Pineli, ki pa je zaprta. Ne dam se čisto in pri Erbanu le najdem priložnost, da ju hvaležen povabim na pijačo. Trčimo na dober dan!

Doma me pričaka trojno kosilo z Žejnega. Okusno škotsko govedo. Dan je rešen, abstinenčna kriza je presekana.

Slab start in in katastrofalen pristanek sta malce zagrenila sicer lep let. Ko ga kasneje postavljam v kontekst dneva, ugotavljam, da "imam še prostora za napredek". 

Kondorji so lepo letkali okoli Lisce, a so večinoma že pristali, ko sem priletel nad domači hrib. Erzo je med mojim letom čez Bohor, po drugem startu, odletel čez 100 na Vrhniko, a pri tem kršil, ostal brez točkovanja, kasneje pa skril trek.  Tibor je bil ta, ki sem ga videl pobirat pred Lisco. On je precej nižji pobral tisti pisk, ki sem ga spustil na poti do Čelovnika in pod gosto oblačnostjo odletel čez Malič do Celja. Na Smuku so nekaj pocureli in nekaj naredili na popravcu, eni so lepo odleteli. Triki dan.

Sam bi moral gledat širše in se prej obrnit, najkasneje na Lisci. Preveč sem zaupal v dviganja pod bazami. Z Lisce bi udobno priklopil Metni vrh in ostalo bi še zaloge za glajd nad še osvetljenimi grički. Pohlep me je kaznoval.

Enako me je kaznoval tudi na povratku. Udobno bi lahko odvil nad Ledino, morda še čez Sevnico in zadeve bi bile precej lažje kot v temni grapi pod Lisco. Vse to bi lahko premislil med letom, a sem se preveč togo držal načrta. No, vsaj Kumu sem pravočasno odpovedal in preklopil na rezervni načrt, ki ga pa potem nisem dovolj prilagajal stvarnosti v naravi. 

Eh, dobro je bilo. Končno enkrat zadel otvoritev na Orešju in fajn letenje do Lisce oz. Čelovnika, potem pa še noro dobra logistika do avta. Lepo je imet prave kolege.