http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2534615/
H&F
Dočakali smo marec, ne pa tudi sonca, Vreme je tmurno, a Drago zazna žarek upanja in napove: v soboto Primorska! Ni nekih burnih odzivov. Mitja in Gabi sta brez cot, Wosa še na bolniški, jaz brez prave volje za pot na drug konec dežele. Slišati je, da bo itak burja, da je še premokro na tleh, skratka brezveze. Okoli Uroša se kuha odprava na Lisco. Jaz bi itak najraje na Orešje, ampak Lisca bi mi bila priročen izgovor, da sem le šel še kam drugam kot na najbližji kucelj. Sprijaznjen z Lisco se v petek zvečer, medtem ko delam pico, le zazrem v arsovo šloganje za naslednji dan. Hm.. Ugibam, da Primorski prerokujejo kar pester, a prebavljiv dan, kjer bi lahko res ruknilo proti 2k, medtem ko pa Posavju ne kaže kaj več kot kakega jurčka, kot je že prej uganil Mitja - do Rudenika pa nazaj. Oglasi se Danilo, da gre na Primorsko in ima še plac. Ugotovim, da to zimsko sezono še nisem bil tam niti enkrat in da je pač treba it. Prijavim se Danilu in izvem, da gre Drago dol z Metulji. Ok. Odhod je nenavadno zgodaj, že ob 7h iz KK. Kaj čmo, tak je to. Zdaj sprijaznjen s Primorsko, našloganem dobrem gradientu in burjici zgoraj posanjarim, da bi bilo v takem mogoče malo počohat Kras. To mi še manjka.
Golfa pustim Ireni, ki mora razvozit pse in s pežojčkom oddirjam do Drnovega, kjer presedem k Danilu in Tomažu (Škofic). Ko odrinemo, se spomnim, da je pežo brez vinjete (tretjič v enem mesecu!) in na hitro kupim tedensko. Ko se do konca zbudim, se spomnim, da smo s štukanji in kaznijo že itak plačali dve letni vinjeti in bi bilo bolje, da kupim kar letno. Poskusim prekvalificirat tedensko v letno, a ne gre. Jebiga. Itak je še sreča, da lahko vse to uradujem v soboto ob pol osmih zjutraj z zadnjega sedeža kolegovega avta.
Danilo in Tomaž povesta, da imajo Metulji danes eno tako odprto trening tekmo. Task je že narejen v seeyou cloudu in pomagam jima, da si ga spravita vsak v svoj Navigator. Zanimiv task, ki se načelno kar lepo pokriva z mojimi željami. Lijak - Čaven - čez dolino na Kras, tam po grebenu proti Italiji, v višini Lijaka nazaj čez dolino, pa na Sabotin in v nek bizaren cilj pri Vogrskem. No, ja, to pa bi bil res izziv dneva.
Kolega vadita za X-Slo, pa greta peš gor, zato smo tako zgodnji. Nisem dolgo razmišljal, kaj naj. Časa je bilo dovolj, pa sem se jima pridružil. Le še Špiraleka naj bi počakali. Ugotovim, da bom itak najpočasnejši in se odpravim pred njimi. Bemtim sam nad seboj, saj imam za vsak skok z Orešja s seboj prerilo za preoblečt, tokrat pa nisem vzel niti rezervne švic majice. Tudi zato se mi je mudilo z odhodom, da bom imel gor več časa za sušenje. Nisem rad v vlažnih cotah.
Pot je strma. Ne vem kdo si je zamislil hojo naravnost v breg namesto planinskega cik cak?! Se je pa hoja prilegla in dan je že bil na pol rešen. Prvi, ki ga zagledam na že kar obljudenem startu je Drago sredi priprav. Ugotoviva, da ne greva na tekmo, ampak se bova vozila, kakor bodo razmere dopuščale. Proti Kovku ne bo šlo, saj tam burja še vedno vleče do 12ms. Ok, pa lokalno, do koder se bo dalo raztegnit.
Zgleda resno, zbrana je vsa elita suličarjev in še cel kup nas rekreativcev. Erzotova pobiralka pravi, da take gneče tu še ni videla (kaže, da še nima prav dosti izkušenj). Erzo napoveduje Tmin, sam se raje pustim presenetit. Danilo, ki pride nekaj za menoj, pove, da je task spremenjen v bolj lokalni sem pa tja, brez Krasa. Tudi prav. Prve sulice so že v zraku.
Razmere so dobre, grem. Prvič to zimsko sezono v tadebelih rokavicah, optimističen, da bo visoko res mraz. Okoli starta je kar gneča. Ko se poberem, porinem nad ravnino, kjer so prej startali tekmovalci, a se kmalu vrnem nazaj na greben. Pri kasarni dela in znajdem se nad 1,8k s severom zanesen nad dolino. Razgledi prekrasni, na severu zasnežene Alpe, na jugu tržaki zaliv. To bo to, si mislim in se zapodim čez. Vendar se dolina ne da kar tako. Požira me k svija in še pred Vogrskim stisnem rep med noge ter se že drugič danes vrnem reševat na greben. Hec je, ker mi ni čisto jasno, kaj kje piha. Po dolini V, ob grebenu JZ, zgoraj S, Klinc, na nekem grebenu pod Čavnom bo že nekaj zagrabilo.
Bingo! Naletim na junaški steber, zanesen z JZ. Na trenutke je letelo gor čez 7ms. Seveda je bilo nekaj guncanja, ampak curec tudi z ušeskom ni otepnil. Prvič letos čez 2k! Spet uživanje v razgledih in pesmih siren na Krasu tam čez. Ni izgovorov. Tokrat propadanja pregasiram in gre čez 70kmh. Na pol doline je še neko zelo s severom zaneseno dviganje, tako da Kras dosežem z udobno višino. Pod seboj vidim nekoga, ki se že vrača (kasneje ga ne najdem na xcglobe). Tu se nimam kaj pritoževat nad gnečo, saj sem sam kot duh. Spodaj, pod kočo na Trstelju opazim še en napis TITO obrnjen proti Trstu. So od vraga ti naši Primorci! Upam, da danes pofočkam še Tita na Sabotinu, saj se mi nekako dogaja današnji nesojeni task. Poskusim po grebenu proti Italiji. Uživam v kraljevskem razgledu na morje med Devinom in Gradežem, na Gorico z znanimi hribčki in belo kuliso v ozadju.
Za cilj si zadam Cerje na koncu grebena, ki se mi zdi po vmesnem popravku višine lepo dosegljiv, potem pa nekako nazaj. Trdnjave ne dosežem, saj mi višina kopni, obrnem prej. Nimam predstave, kako bo šlo nazaj. Na tleh dim kaže V, na Kras me je prinesel S, tu vmes pa ni nič zaznat. Upam, da v glajdu pridem čez AC, pa se izkaže, da bo šlo udobno čez. Ziheraš se ogibam razgibanem, a pogozdenem področju (varen pristanek mora vedno biti kje v dosegu), povrtavam neke negativne nulce in tonem. Vseeno mi dobro kaže vsaj do do uradnega pristanka, a kaj, ko je napoti ta nesrečni daljnovod! Ne tvegam nizkega plazenja čez žice in se le še spustim, dokler gre vzporedno. Čmoknem na njivo, par sto metrov od uradnega pristanka. Ajebigasad.
Spokam se na najbližjo zaplato trave, pospravim in odkorakam do avta. Predelujem dan. Ma, dobro je bilo. Ni bilo neke kvantitete, sem pa zelo zadovoljen s prvim pravim priklopom Krasa. Neuspel povratek je pač sestavni del zgodbe o širjenju obzorij. Plus prvič to sezono čez 2k in nora dviganja na Čavnu, da ne govorim o vpijanju odprtih širjav kristalnega prostora nad inverzijo. Tega fotke ne zabeležijo.
V avtu zamenjam rukzak za nekaj piksen hladnega piva, s katerimi grem pozdravit kolege, ki zdaj pristajajo.
Danilo je odpeljal tekmo,
Drago je kresnil lep trikotnik. Na pristanku kar brni od splošnega zadovoljstva, dober vajb je.
Končno zbrani se odpravimo še v Plac nekaj pojest, pa domov. Danilo želi še ujet odprto eno štacuno v Lj, ki smo jo zjutraj našli še zaprto. Dobro mu kaže do Postojne, ko se cesta zabaše zaradi "del" pri Uncu. Mimo Rudnika gremo pet minut po osmi, ko se trgovina zapre. Doma nekaj po deveti. Težko je letalsko življenje - skoraj petnajst ur dneva za dve uri letenja, a kaj ko so tiste ure tako sočne, da polepšajo mračne dni, ki tudi pridejo.
Kras.
+7,4m/s
71km/h
Moj prvi poskus na Kras, 24.3.2018
Ni komentarjev:
Objavite komentar