http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2537190/
https://photos.app.goo.gl/v7BtCKdTsDJcs8Kv7
Petek naj bi bil koprenast in ubit, a z južnimi vetrovi. Jaz sem bil po včerajšnji odiseadi tudi malo moralno ubit in nisem računal na letenje. Ampak... vedno je ta ampak, v službo grem z avtom - kaj pa če se kaj skombinira? Res Gabi prijavi, da gre na Švarč. Povprašam Miha, ki je za. Irena gre v Lj, prej ji pripravim pesmarico, na šihtu (spet) predčasno zaključim in oddrvim domov, preoblečt, spustit in nahranit Izo, ter naprej. Malo zamudim, vendar Mihu tudi in sva skupaj pri kapeli. Gabi je že v zraku. Na startu naju pozdravi moja včerajšnja klobasa - vrečka na palici, ki plapola gor. Dobro. Pripraviva se, Miha me vljudno spusti naprej. V tistem seveda prav po švarčovsko vse crkne in celo malo zapiha dol, da mi zrlola cureca.
Kar pripet grodrnjajoč popravljam krilo, da je vsaj nekaj celic odprto. Nato v prvi sapici gor potegnem in se skobalim v zrak, ki vleče z leve, da me najprej krepko spusti in dvigne, ko zarežem v veter. Tipična jajca za JV. Če ne bi Gabi že dobre pol ure drgnil grebena, bi si še kaj obetal. Ko se še sam spajsam nad greben, je Gabi že nad Ravnim logom (O.K.!), Miha pa presenetljivo še vedno na startu.
Zadnem neko dviganje in se počasi, počasi odvrtim nad Ravni log. Medtem se tudi Miha že spravi v zrak, novopečeni dvolajnarc pa nekaj motovili nizko pod Veternikom. Kaj neki ga je odneslo tja? Na 1,3k se dvigalo ustavi, a mi popolnoma zadostuje za sprehod po Bohorju.
Nekako gre proti koči, ko se začne udirat, pa je treba odvit dol pod breg, da sploh pridem do grape, kjer na robu začne ropotat. Vrtim v rodeu - gor pa dol, a v povprečju rahlo gor nekje do višine koče. Grem čez, poskusit drugi breg grape, kjer naletim le na neke balončke, veliko guncanja, nobenega dviganja. Nekaj naprej le ujamem nekaj za zvrtet a prav visoko ne nese. Dovolj je! Šedem spodaj se mi zdi v doletu, potem pa po grebenu lepo nazaj. Pa ni tako. Za cik še priklopim na Šedem, vendar že pod grebenom in le še splahne me v poden. Ajaj. Glede na to, da me je pred nekaj trenutki skrbelo, če bom preletel drevesa, sem s tem zasilnim pristankom kar zadovoljen.
Ko snamem zic, opazim da je prtljažnik odprt. Fak! Zaprta zadrga se je odprla z drugega konca - nekje vmes ni zagrabila. Pregledam kramo in nič ne manjka, razen... torbice z denarnico. Še dvakrat vse obrnem okrog, denarnice ni. Jezim se nase, kaj mi je bilo treba te torbice, ko pa imam telefon v kokpitu, špegle pa v bundi. Na startu sem torbico nazadnje pobral in jo dal na vrh krame v prtljažniku. Ni je.
Za jutri je Irena prijavila nek pohodniški izlet, v četrtek z Lenartom letim na Sicilijo, jaz pa ostal brez bančnih kartic, brez zdravstvene in osebne. Miha pokliče, da je pristal in prihaja pome. Čas do prihoda izkoristim, da pregledam teren pod doletom do pristanka. Nič. Kliče Miha, kje da sem, me že čaka. Še nekaj iščem, prihajam. Ne išči, tisto kar iščeš je pri meni, pravi, izgubil si na startu. Očitno se je prtljažnik odprl med vzletom. Olajšanje in veselje. Še ko prideva do mojega avta, sem zmeden, da ne najdem ključev. Pomaga Miha. Potem pa na pivo k Senici, kjer že čaka
Gabi.
Ta se je zataknil v 'amfiteatru' pod Veternikom in ni mogel ven, scurel pa tudi ni. Po skoraj eni uri poskusov se je le izvlekel, da je častno pristal pred Švačem.
Miha je debelo uro užival nad Švarčem.
Ok, kar dobro rešen dan.
Drago, Mitja, Uroš in Aleš so drgnili Kovk. Prvi trije čez 100.
Ni komentarjev:
Objavite komentar