http://xcglobe.com/flights#show-flight/2471354/ - 1. curakl
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2471359/ - 2. matranje
Serija lepega vremena se nadaljuje.
Lenart se že zjutraj odpravi na Roglo, opravit smučarski seminar za potrjevanje licence. Mene zbudi službeni telefon (kdaj naj bom dežuren, če ne ob lepih dnevih?!).
Ireni predlagam kak pohodek, a ne more, ker ima ob enih naročenega obrezovalca. Gre na tržnico, sam pa dopoldan preživim v pižami ob računalniku. Ko zaključim s službo se vreme razbohoti. Letet? Volja popušča, sindrom FOMO* pa ne. Vprašam Vzhodno ligo, Miha je za Orešje. Ob 12:30 na pristanku nisva ravno zgodnja, ne pa tudi pozna za kakšno bolj lokalno letenje. Glede na napoved razmer (bombastičen gradient, brez oblakov, zmeren veter južnih smeri) upam na višine vsaj do 1,5k in načrtujem prečohat Orlico vsaj nekje do Pečic, pa nazaj. Gor peljem jaz.
Na startu lepo zdravo vleče gor, a se vreča včasih postavi počez z vzhodnikom. Ptičev še ni videt. Miha je prvi potegne, zgleda v redu, nato pa se krilo sesuje in izgine za robom. Fak! Že pripet kličem kolega, ki se ne oglasi. Skobacam se iz zica, da grem pogledat, če ni kaj narobe, ko Mihec prileze gor. Vse je ok, skozi čelado ni slišal mojih klicev.
Pihlja bolj tako tako, malo sem malo tja, potegnem, ko gre gor. Cota malo opleta, a jo poravnam in se vržem pod breg. Nese me v drevesa na desni vendar se jim izognem in splavam ven. Uf! Na skalah nekaj zagrabi, a ne ne pošteno. Iščem kaj uporabnega, rezultat pa je, da se moram nizek splazit ven pa pod anteno, s tam pa v poden. Nemejebat! Mihi drugič uspe odletet in kmalu je pri meni. Zmečeva opremo v njegov avto in kmalu sva gor. Ni še prepozno. Stabilno vleče gor.
Tudi drugič gre kolega prvi, tokrat je vse ok in tudi pobere se. Zavije na zahod, drži. Sam se mu takoj pridružim, lep odlet. Nad gradom drži, poberem se in upanje vznika. Gre skoraj do jurja, a zaneseno na sever, tako da večino višine pokurim do zahodnega roba grebena, kjer spet nekaj napraskam. Ne dovolj za proti Svetim goram, ampak za en kucelj spredaj. Počasi rinem v veter in preračunavam možnost povratka. Zajeb, zajeb. Še na varni višini obrnem in se rešim nad gradom.
Ok. Tu naj omenim, zakaj sem scincal. Stavil sem na dan, prepričan da bo še dal, da lahko poskusim še enkrat, tokrat bolje. No, izkazalo se je, da ni tako, saj je sledilo le še matranje okoli antene in obupan poskus na HR stran, ki pa se je tudi potuhnila in sledil je le še pristanek. Nič kaj vesel. Bolj sprijaznjen z dejstvom, da pač ne znam. Ni vsak za vse.
Pokličem Miha. Pove, da je gor in prihaja z avtom dol po mene in Silvota, ki je pravkar odletel. Silvo res kmalu pristane, Miha nas vse skupaj zapelje gor, rečemo še dve ali tri in se vsak zase odpravimo.
Irena me še pošlje po kruh, a v bizeljski štacuni dobim le še hladen pir. Eno piksno sem si pa le zaslužil za urco truda.
Na Lisci se je dobro letelo, Kondorje je pošteno zastopal Niko. Na Gorenjskem pa itak adiopamet.
*Fear Of Missing Out
Ni komentarjev:
Objavite komentar