Vreme je teoretično fajn, a leti se ne. No, vsaj pri nas ne. Med vetrovnim torkom in četrtkom z zahodnikom Mitja izbrska letljivo sredo in zbobna odpravo na Lisco. Sam nekako nimam prave volje za nič, še za Lisco ne. Vreme spremljam bolj od daleč, odzivi pa potrdijo sum, da ne gre za big day. Letet bi pa se prileglo in Orešje bo tapravo za mala pričakovanja. Miha je zraven.
Zjutraj registrirat golfa, podelat šiht in ob enih na pristanku že poberem Miha. Gor lepo zdravo vleče, ptičev ni veliko, tistih nekaj pa se bolj vozika sem pa tja po grebenu. Razmišljam, da to lahko bil dan za Orlico, da zares poskusim po južnih kucljih do Sromelj pa nazaj.
Tokrat me kolega spusti naprej. Spet en tistih trapastih startov, ko te krilo toliko dvigne, da lahko le poskakuješ na prstih ene noge naprej. Nekako tako sem se skobalil v zrak. Balončki obetajo, pa spuščajo. Miha tudi odleti in gre na anteno, kjer ga lepo jemlje gor. Odšibam za njim, on pa nazaj na start, ker je tam kao mene držalo. Heh. Antena mi ne da nič, vidim pa zunaj tiče, ki vrtijo nad Sotlo med hriboma. Ker sem bil še nad vrhom, se odločim poskusit. Res pod ptiči malo popravim in udobno priklopim hrvaški hrib. Tam spet brbota, a ne zagrabi takoj, moram malo praskat po bregu, da najdem stebriček na skoraj carskih 0,9k. Višine je zdaj dovolj za podaljšek proti Tuheljskim, pa poskusim, do kod gre, da se lahko še vrnem. Tik preden bi se obrnil naletim na naslednje dvigalo, ki podari še en podaljšek. In potem še enkrat tako. Krasno. Na 1,5k nad Tuheljskimi toplicami! Poigravam se z mislijo, da je to pravi trenutek za potegnit na Donačko, ampak se ustavim. Danes je lokalni dan. Z dano višino grem potipat še malo naprej, pa ne zdržim daleč in obrnem proti avtu, dokler je še kaj višine.
Nazaj gre ne kaže dobro. Enkrat se še malo poberem, ampak me odnaša nazaj. Nisem čisto prepričan, če bom sploh prišel čez spodnji grebenček. Široko odprtih oči gledam za zaplatami trave med vinogradi, hosto, hišami in žicami. Nekako se privlečem čez in na južni strani se tonjenje ublaži, celo vario se oglasi tu pa tam. Plazim se nizko nad drevesi in strehami ter upam, da se mi ne udre. Za kakšno vrtenje sem itak prenizek. Na koncu se še kar dobro izteče, saj se privlečem čez Sotlo in točno urco po startu lepo pristanem na travniku nekaj sto metrov od Mihatovega avta. Uf! Ta zadnji del je bil kar stresen.
V tistem pokliče Miha, če sem že na Madžarskem, ki sem jo v hecu napovedoval. Čez minuto je pri meni s piksno piva. Opremo v rinfuzi stlačim v avto in greva nazaj gor. Še vedno kaže lepo. Kolegu predlagam, naj gre še enkrat, ga potem poberem, pa ni za in posloviva se. Na startu še malo pohendlam, pospravim opremo in nekaj trenutkov posedim na kraju z dobro karmo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar