Letenje tako in drugače: 7.,8.8.2021, Paralisca / Metuljmania 2021

Paralisca zagotovo vedno je. Prvi vikend v avgustu. Letos že trideseta po vrsti. Zmenili smo se, da vsebinsko ne bo nič drugačna kot vse ostale, le majice naj bodo malce bolj bogate.

Za Metuljmanio 2021 pa ni bilo vse tako jasno. Prijave so se pobirale, vendar organizatorji do četrtka niso dalo zeleno luč za dvodnevno dirko. Vreme je bilo precej labilno in se ni vedelo kako in kaj. Kolegi so šli v petek letet, ker je kazalo dobro, precej bolje kot za prihajajoči vikend. Dirkanje je poleg mene napovedal le Mitja, Gabi pravi, da bo raje vozil tandeme. A smo se za to boril?

V soboto sem zjutraj optimističen, a me že ob prijavi Jančič ohladi; plača se le za en task, saj že za danes slabo kaže, za nedeljo pa sploh. Vseeno se napove task med Malo Lisco in Radečami, Marko pa pove, da visoko ne bo šlo, pa še zahodnik bo delal preglavice. V takem se itak ne leti. Vsaj rekreativno ne. Ker je za popoldan napovedna krepitev vetra, se dirka začne že zgodaj, ob 11:30. Kakorkoli že, gremo poskusit.

Pred startom srečam Lenarta in Miha, ki sta pripešačila gor. Vesel.

Na vzletišču že občasno nažiga, a se mi start lepo posreči, da se ne osramotim pred sinom in njegovim frendom. V zraku pa gneča. Ura je še zgodnja, dela švoh, pa se pajsamo na vetru. Zame precej stresnih dvajset minut. Na tleh nekako nisem razbral, kje točno je startni cilinder, razumel sem, da je nekje pred Lisco. V zraku, v tisti gneči (tudi smer vrtenja nekako ni veljala) se nisem ukvarjal še z Oudiem in iskanjem startne črte. Oudie nekaj govori, jata se jih zapodi nad Razbor in tam še povrtavajo. Jaz za njimi, oni pa nazaj in znajdem se sam nad Čučnikom. Start je odprt, meni pa kaže, da sem 600m za startno črto (bemusunce!). Odpeljal sem se znatno predaleč od brega. In zacurel kot kanta. Sledi pajsanje in upanje na čudež. V tisti borbi mi celo uspe pravilno startat, a kaj ko sem že pod Čučnikom. Na poti proti Kompoljam se za nekaj trenutkov zbudi upanje s stebričkom, ki me dvigne ene 150m, a se grem reševat na Ledino namesto pod Razbor. Pa saj ne vem, če bi bilo tam kaj bolje. Skratka, 19min po začetku dirke sem bil že na tleh. Bemtiživot!

Tolažilo me je, da si bom vsaj v miru lahko ogledal olimpijsko košarko, ko se bodo naši z Avstralci borili za bron. Gor sem še udobno pravi čas, da gledam Markovo improvizacijo prenosa na prenosniku. Saj gre, a od tekme nimam nič. Medtem se tudi junaki že začnejo vračat in ko sem že na proti proti avtu, da drugi polčas gledam v kakem bifeju v Sevnici, mi Mitja ponudi, da tekmo gledava v njegovi sobi. Super. Le izzid ni bil super, ampak overall le zelo dober.

Irena pride po tekmi in Paraliscanje se nama raztegne v noč, da se že porajajo zamisli, da bi le prespala v že rezervirani sobi. Pa nima smisla, greva domov.

Na tekmovalnem četu se debatira, da bi morda le izvedli še nedeljski task.

V nedeljo zjutraj Jančičev Mitja le razglasi, da task bo. Ok, pobašem opremo in grem. Ni kaj, če je treba, je treba. Gor doplačam še za drugi task in si ga vpipkam. Tudi tokrat je spet cikcak med Rudenikom in Radečami. Na mojo srečo je startna črta na poti med startom in prvo obratno, tako da lahko upam, da ne bom spet zajebal. Marko napove kar dobre razmere, ki so se ustvarile čez noč. Baze na 1,3k, ki se bodo dvigale na čez 1,5k.

Visoko gre že čakanjem na start, pasemo se že na 1,5k. Pred startom se mi spet udre, tako da začnem nekaj minut za glavnino. Itak se želim izognit gneči. Obrnem Rudenik in nazaj proti Radečam. Lepo v miru, zadnji. Kar lepo drži.

Zame vrhunec dneva: Nad Lovrencem navijem do baze in nato še ob bazi gor. Noro! Oblaki so razmetani po različnih višinah, in ko prideš do tavisoke baze, si nad vrhovi sosednjih oblakov. Proti Celju so kumuluski vsi pod menoj. Vržem se na Kozje, kjer zarinem med dva pohlevna bela stolpiča, vse drži. Fak, kakšni pogledi! To eni najbrž sanjajo kot nebesa. In to že na dobrih 1,6k.

Kakorkoli že, še vedno sem v dirki. Obratno pri Radečah obračajo globoko pod menoj, sam jo udobno pipnem in nazaj proti Lovrencu, nad katerim se lepo kuha. Ene par jih tam vrti. Tudi tokrat mi zagrabi in spet do baze na 1,6k od koder spet brez težav pipnem obratno na Ledini. Naslednja obratna je triki. Nad Metnim vrhom je v hitro v dosegu z Ledine, a je jeba s povratkom. Je treba vmes pobirat, kar pa ni čisto zanesljivo. Seveda se držim svojega mota, da je bolje bit zadnji v cilju, kot prvi junaško scuret, ter grem popravljat nazaj na Lisco. Pred Rudenikom se mi z 1,2k zdi dovolj varno za pipnit obratno na sredi doline. Obrnem in nazaj na breg pobirat. Ampak, kaj je pa zdaj to?!? Namesto, da bi breg zagrabil, me le splahuje. Ne, ne že spet! Rešujem se ven, vzhodnik me od odnaša. Pa to ne more biti res! Poskusim še pri cerkvici - nič, le čez me izstreli. Povrtavam neke balone na poti, pa le zvija coto, ne da pa nič. Tako priplujem vse do Mastnaka, a sem že prenizko, da bi se upal še naslonit na Ledino in grem slabe volje v pristanek, kjer jih pa tudi že nekaj pospravlja. Lej ga, še Gabi, ki je danes odpovedal tandeme in šel dirkat, je tu! Ko pospravim, vidim, da čaka za en kombi tekmovalcev. Sem zadnji, a nisem edini. Šušlja se, da je Mitja v cilju in zmagal.

Gor sta že Irena in Lenart, ki sta prišla peš. Skupaj pojemo, se še malo podružimo, potem pa se odpravita dol, medtem ko sam počakam na podelitev, da čestitamo Mitji. Po objavi rezultatov padem dol od smeha. V C kategoriji sem skupno tretji. Mitja je seveda zmagal. Štos leta! Predsednik napove povečanje fonda za tekmovanje. Zadevo posplahnemo in čas je za odhod.

Vrhunec: letenje nad oblaki.