http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2435907/
Posočje. Prvo odpravo so nam odplahnile druge, ne ravno zoprne obveze (Škrlečev abraham v soboto, pa v nedeljo na morje po prikolo in v ponedeljek nazaj), za drugo smo se nekako uskladili. Vreme sodeluje, plan je letenje v soboto in planinarjenje v nedeljo. Upava, da se kaj vidiva še z Lovrom, ki je tudi v Tolminu, na nekem festivalu.
Odrineva v petek popoldan, greva v Gabrje, kjer je že preostala ekipa. Po dolgem cijazenju s prikolo že v mraku prideva v kamp, kjer že na vhodu vidim Gabija. Najdeva lepo mesto in se nastaniva. Na sredi opravil se na klepet oglasi Rafko, ki šotori v bližini, še preden pa končava, je pred prikolo že cela ekipa. Čvek in pirčkanje se zavleče v noč, tako da ni nič z večerjo. Ko pri načrtovanju naslednjega dne Gabi pove, da je Kejžar že v kombiju za ob 10h, me kar izstreli, da grem rezervirat prevoz še za nas, a me kolega pomiri, da bomo to uredili jutri. Ok, sem pač nov danes tukaj.
V soboto zjutraj grem prvo zakupit sedež v kombiju, a me receptorka ohladi, da je prvi prost termin šele ob enih. WTF!!! Hočem prej! Ni šans! Pri zajtrku mrzlično preigravam možnosti, kako pravočasno priti na Kobalo. Irena se ponudi, da pelje, a to ne pride v poštev. Gabi mirno ugotavlja, da ob desetih pač ne gre, je pa dobil prostor ob pol dvanajstih, Ugotavljam, da se ne Wosi, ne Gabiju nikamor ne mudi, saj imata družinske plane. Hm...
Pripravljen za odhod grem poskusit metodo iz Štoparskega vodnika po Galaksiji - kljub Sergejevemu zagotovilu, da so vsi sedeži že plačani, pred kombiji čakam v upanju, da kdo zadnji hip odpove. Preden se začne polnit zadnji (sedmi) kombi, šef vpraša enega mladeniča, če mi odstopi sedež. Poba malce poklapan vzame rukzak ven, jaz pa svojega not in letim kupit karto (8€). Čez minuto smo že naloženi in odrinemo. Gabi še kriči naj se držim Kejžarja, ker gre v Alpe, Irene pa ni videt. Želim jo poklicat, ko ugotovim, da nimam telefona. Faaak! Šoferju divje zvoni telefon, a se ne oglaša. Prosim ga, naj mi ga posodi, da Ireni vsaj sporočim, da nimam telefona, a se Irena ne oglasi. Toniju neznana številka še kar naprej klicari, pa se oglasim zanj. Receptorka sporoča, da je nekdo pozabil telefon in mi da Ireno. Na hitro se zmenimo, da jo počakamo, ona pa pripelje telefon za nami. V Tolminu čakamo živčnih 10min, da Irena prinori za nami. Hvaležen. Sopotniki pa potrpežljivi in prizanesljivi. Vse dobro. Gor pridemo še dovolj zgodaj, da se v miru pripravimo, saj še ne dela. Nekaj jih drgne greben, pobral pa se ni še nihče.
Mimo pride Damjan Č. in sprašuje po planih, grem na 200? He, he, ne; na Stol, pa potem v hribe, če se bo dalo. Kejžar (zgleda nahajpan) kmalu potegne, nekaj za njim pa še kmalu oba Seljaka, s katerima vedrim po startu. Ko zatem raztegnem coto, vidim še Mauserjevo Alenko, ki pozdravlja in fotka.
Startam pred poldnevom, ko se prvi že začnejo navijat. Poberemo Kobilje glavo, prvič danes čez 2k, in se zapodim proti Voglu, a le tonem pa se grem reševat nazaj proti dolini. Nad planino Lom končno kresne, da grem lahko naprej v Tolminske ravne pa naprej na Rdeči rob in Krn. Držim se načrta in grem na Stol, ki ga želim zvozit s čim manj vrtenja, a se je težko upirat močnim stebrom. Na Muzcih končno navijem (s ptičurinami - vedno noro lepo!) in se prvič vržem čez dolino proti Kaninu. Pokukam v Rezijo (iščem zverinice :)), občudujem mogočno kaninsko pogorje z vrhovi v bazah in bovško dolino z nove perspektive. Za hip me zamika pot po Kaninu, a grem po začrtani smeri, na Polovnik in Krasnji vrh, kjer spet v družbi cele jate ogromnih jastrebov poberem na blizu 2k in priklopim Krnčico. Uf. To je dejansko izhodišče za današnji cilj - proti Triglavu. Spajsam se čez vrh, zajamem sapo in zapustim znan svet. Ciljam goro na drugi strani Lepene (Kaluder, 1980), jo udobno dosežem in poberem do baze. Kaj zdaj? Naravnost v visokogorje (vršaci nad Zgornjo Komno) ali malo levo na greben na dolino (Kuk, 2019)? Pred Kukom vidim nekoga s Q-lightom, ki mu gre gor, pa se odločim za Kuk, ki se lepo oddloži. Še vedno se mi zdi, da bi bolj morala delati JV pobočja, a se mi ne gre tja, saj tam ni rešitve, če kaj spusti. Čeprav sem na 2,3k, je poden zelo blizu. Na Plaskem Voglu (2349) le poskusim na jug, a ne zagrabi takoj, pa se zvlečem na severno stran, kjer tudi ni nič, a imam vsaj veliko zraka pod ritjo. Zacurim na 2,1k (hehe) in se obrnem, a greben pod Travnikom (2260) le da vozovnico do baze nekaj čez 2,5k. Kolega na Q-l izgubim. Ostajam brez sape od navdušenja. Na desni dolina triglavskih jezer, na levi Trenta, pod ritjo Lepo Špičje, pred menoj Kanjavec, za njim Triglav z vrhom v oblakih. Uf, uf! Preletim Zasavsko kočo na Prehodavcih in se naslonim na stene Vodnikovega vršaca. Ne upam si rinit naprej, čeprav sem videl nekoga nekaj višje pod Triglavom (kasneje ugotovim, da je bil to ŽB - carski let, moj naslednji cilj za Julijce). Kljub neizmernem navdušenju sem vseskozi malce napet zaradi strahospoštovanja do mogočnega okolja. Nore višine, pa še vedno v skalah. Sanja se mi ne, kako deluje lokalna klima, čeprav so danes razmere kar pohlevne - ni nekih izrazitih vetrov. Opazujem in slikarim očaka, a se pri Vodnikovem vršacu vseeno obrnem. Na stene pod Prehodavci se ni za zanašat, saj so v senci. Grem na južno pobočje hriba sredi doline (Zadnjiški Ozebnik, 2083), ki me z 2k vrne v igro. Strah me je rotorjev za grebenom med Lepim Špičjem in Čistim vrhom (1875), a gre gladko čez in upam, da pridem varno do Bovca.
mastne baze nad Komno. Bodri me kolega, ki se je že odpravil tja čez proti tolminskim hribom. Grem čez Komno. Baza ne zauga, ampak malo pa le pomaga pri drsenju čez visokogorje. Pri Bogatinu me čelni veter že pošteno zavira, tako da se na koncu le nekaj metrov nad skalami splazim okoli Mahavčka (2005), tam pa sem že na znanem terenu. Veter, ki me je malo prej ustavljal, mi zdaj pomaga pobirat. Udobno do Vogla, kjer se mi malo zatakne, a se ne razburjam, saj je dan narejen, pristanek v kampu pa v doletu. Nekako se prekobalim tudi preko Vogla in še malo potegnem po bohinjcih, da v izteku dneva raztegnem trikotnik (oudie kaže opt 85km?). Nazaj grede se kar zapeljem v zavetrno in senčno stran sedla pod Voglom, a me ne splahne, temveč še dvigne čez. Po šestih urah užitkov, napetosti, navdušenja in strahov sem že malo utrujen in se le še odpeljem proti dolini. A dneva še ni konec, saj se Planina Lom spet oglasi in je treba povrtet še ta poslovilni steber na 2k. Sledi končni panoramski let. Ker nimam teh izkušenj, ga nisem raztegoval proti jugu, le okoli Kobale pa proti kampu, ki ga dosežem še zelo visok, pa se zapeljem še malo naprej (oudie kaže opt 95km?). Dovolj imam za danes, pa se v rahli spiralci odvrtim do pristanka, kjer želim udarit piko na petdesetko (posledica Sergejevega abrahama prejšnji vikend), a se ji izognem zaradi gneče, saj nas več hkrati pristaja. Ja, dneva je konec. Noro dober dan.
Javim se Ireni, ki se vrača z Nadiže in pelje eno madžarsko pilotko, ki ji pomaga na lajvtreku locirat moj pristanek. 50m od prikole.
Ko se tako, še malo zmeden, spravljam pospravljat opremo, opazim nekoga, ki pristaja malo pred travnikom in se mu rookec obesi na edini kol daleč naokoli. Grem pomagat snet coto in vidim - spet Mauserjevo! Benti, ker se ji je vario zataknil v divjem piskanju in ga ne more ugasnit. Rešiva rooka, potem pa še resetiram vario, ki končno utihne. Punca je tudi vsa navdušena nad dnevom, presegla je svoj osebni rekord.
V tistem že pride Irena, ki je tudi imela lep, sproščujoč dan na Nadiži. Privoščiva si kosilo (nesojeno včerajšnjo večerjo), pa malo počitka. Oba sva utrujena, prileglo bi se malo lenuharjenja, premlevanja dneva in kovanjev načrta za nedeljo, ko se najavi banda in kasneje tudi pride na druženje pozno v noč. Gabi pa Wosa sta šla gor z naslednjim transportom in odletela okoli dveh, a ne daleč, saj sta morala biti do 16h nazaj. Gabi je vseeno naredil lep krog čez Matajur.
Saj je prijetno, a stari smo hitro utrujeni. Odidejo tik preden bi jih sam prosil, saj še sedet ne morem več. Zaspiva ko ubita. Kakšen dan!
p.s.
Nedeljsko jutro prespiva. Glede na logistiko se plan za Krnsko jezero podre, pa narediva novega, malo bolj u izi. Po hitrem zajtrku se odpeljeva v vas Krn pod Kuhno, potem pa lepo peš na Mrzli vrh. Oblaki visijo nižje, a razgledi niso nič manj lepi. Od naključnih pohodnikov izveva za novo biljko - Arman, ki lajša težave z dihanjem. Pastirji na planini Pretovč povedo kako pasejo in da imajo odličen sir, ki ga pa žal ne moreva kupit. Lep pohod.
Nazaj grede greva v Kobarid kupit 6pack za Sergeja, Tonija in fanta, ki mi je odstopil sedež, pa še na kosilo. Irena ve za gostilnico - Hiša Polonka, ki naj bi bila cenovno dosegljiva izvedenka Hiše Franko. Res odlična hrana, poplahnjena z lokalnim pivom. Tja se še vrneva.
Sledi še kopanje v Soči, pa podret prikolo, se poslovit in gremo domov. Lovro tudi odhaja, a po svoji poti, tako da se ne vidimo, z Lenartom pa se le na hitro dobimo na koseški tržnici. Doma sva pozno, a napolnjena z lepim vikendom.
p.s. 1
Kasneje analiziram, kako je let točkovan. Delal sem ploščati trikotnik, a mi je xcglobe izračunal (manjši) fai, ki pa je bolje točkovan. Odleten ploščat trikotnik (Stol, Prehodavci, Raskovec) je dejansko tam okoli 85km, kar mi je oudie kazal pri Raskovcu, cik cak čez tri točke pa je okoli 95km, kar mi je Oude kazal nad kampom. Najbolj trapasto pa je to, da sem imel ob koncu, nad Kobalo še več kot dovolj višine, da bi se lahko zapeljal južno, čez Idrijco in še vedno prišel nazaj do kampa (kjer mi je ostalo še 700m nad tlemi), pri tem pa bi zelo raztegnil fai trikotnik. Ampak jebigasad. Itak sem letel za veselje, cifre so pa samo cifre. Bom pa drugič bolj pozoren še na to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar