http://xcglobe.com/flights#show-flight/2432838/
Foto Dražgoše, 12.8.2021 (vse)
Gabijev zapis
Kondor odprava v juliju odpade. Na Paralisci pade ideja, da gremo v četrtek na Dražgoše. Seveda Lokalci zainteresirani kakor tudi naši nadobudni orli Optimistično strtamo zgodaj in ob 10 že pijemo kofi v Železnikih v upanju, da bomo poštartali že ob 11 na štartu ne dela, nad nami pa 3je že pobirajo sapice iz zgornjega strata. Posondiram 2x in vedno v podn. Mico in Drago za mano pobereta, jaz in Rok probava trmasto še tretjič. Lokalcu seveda uspe, jaz se matram 20 min na nekih balončkih. Ura je že dve...faaak. Nč, dejmo se zbrat in pobrat, si rečem. nekako se mi uspe rešit iz luknje. Naslednje matranje je na Ratitovcu, ampak z kingom nekak splezava ven. Na južni strani steber kot se šika in potem samo še polni gas za našimi v posočje. Ura je bila že takšna, da je že bilo 10km JZ/Z. Malo počasnejše letenje, ampak brez težav priklopim Krn, obrnem Polovnik in že gledam polne baze v Trenti. Tudi Gemona je bila v igri, ampak je bilo škoda dneva Poberem Krnčico in se zapeljem po že znani ruti do planike. Vse dela iz zahoda, zato na južni strani samo pozdravim planince na Planiki in se odpelem proti bohinju. Vmes nekaj piska in se odločim še malo povrtet pa kam pade-pade.
Družba se je razkropila na vse konce, ampak na koncu dneva veseli vsi ko harmonike
Franci, hvala za prevoz
Rok, hvala za družbo
glede na klavern zacetek se je odlicno izpeljalo 😁
Ja, nekako tako je bilo.
Po dogovoru na Paralisci, da bi šli na Dražgoše, doma Ireni previdno predlagam, če gre poleg in je takoj za. Spremenimo vozni red in peljem jaz, Gabi je gost, v četrtek zjutraj se pridruži še Danilo. Mitja gre z družino, Drago in Marko pa vsak s svojim avtom, vsi nadaljujejo s kampiranjem v Posočju. Irena gre med našim letenjem na kratek dopust ob Bohinjskem jezeru, pripravljena pa nas je pobirat tam okoli.
Res smo zgodnji, pa še na spodnji start gremo. Gabi zasondira, saj ve, da je nekdo na poti gor in ima prevoz rešen. Scuri. Drugič gresta z Rokom, in se nekaj pajsata v višini starta, ko odletita še Mitja in Drago,ki se pobereta, medtem ko sta Gabi in Rok že v podnu. Štartam še sam, a ne morem za Mitjem. Sledita še Markoin Danilo. Vsi razem Mitja in Dragota pocurimo, le da sta Rok in Gabi že na poti gor, še predno pristanem.
Na pristanku pospravljam, ko se ustavi možak (Džako) v starem avtu in ponudi prevoz gor, Malo zatem ustavi še en (predsednik), ki ima prostor še za dva. Krokarji so res prijazni. Medtem Gabi in Rok ponovno startata. Lokalc se le pobere, Gabi pa pegla nulce okoli starta, a ko pridemo nazaj na start, se tudi on že dvigne.
Tokrat Marko odleti prvi, jaz za njim in uspeva se pobrat. Danila izgubiva na startu, Gabija še vidim v daljavi. Približno vem, kje je Ratitovec (tam, ko so skale) in nekako se spravim tja. Marko tudi. Tam skupaj s Francetom M obiramo skale, ko pa se poberem, pa ni nikogar več v bližini. Kasneje vidim, da se je France od tam vrgel čez na Pokljuko, Marko pa se je obrnil nazaj v Železnike.
Znajdem se sam v zame novem svetu, poznanem le z zemljevidov. Samota se kar prileže. Odločim se za skrajno previdnostni pristop in vrtim večino stebrov, na katere naletim, da se držim kar se da visoko. Dan se je že prevesil v popoldan in v mojih višinah se je okrepil zahodnik, ki me upočasnjuje in v stebrih odnaša nazaj. Uživam v novih razgledih, uživam v višinah.
Plani so bili hudi. Gabi na Stol in nazaj na Triglav, pa v Bohinj, kjer se kopa Irena, Mitja na Gemono in nazaj v kamp, kjer ga čaka družinica, Drago pa itak ne govori veliko, samo leti kot nor. Sam sem si želel na Triglav, po možnosti s posoškega konca, nekako tako, kot Gabi, le brez izleta na Stol.
Tako se počasi priguncam do Vogla, ga preskočim in se zapodim v Tolminski kuk, potem pa se mi zazdi, da bo v zavetrju Tolminskega Migovca hudo in se odpeljem okoli na njegovo privetrno stran. Tam naletim na raketo dneva, ki me izstreli skoraj na višino Triglava. Zahodnik me ustavlja, da še s to višino komaj prilezem okoli Rdečega roba. Krn je zelo obljuden, pod bazo nas kar mrgoli. Ni čudno, stebri so mirni in močni. Prekrasni pogledi na Krn in jezerce od zgoraj. Zame je zrak preveč živahen, da bi še fotkal poleg.
Ja, nič. Globok vdih, izdih. Trenutek odločitve. Grem v popolnoma nov svet za Krnom. Sicer bi lahko šel, kot vsi normalni ljudje, nazaj do Rdečega roba, ampak kdo bi hodil/letel dvakrat po isti poti? Navijem krepko nad Krn, naciljam Mahavček, ki je najvišja špica na poti do Bohinja in grem. Ni nič hudega, le drži nič. Malce trepetam v neznanem, a tja pridem še z udobno višino, da lahko začnem na pobočju pobirat minimalke in na koncu zapnem steber, kateremu se prepustim zanest za hrib, nad Komno. Pojma nimam, kako bo. V glavi mi odmevajo Rokove (L) besede, da ko se vržeš čez, je nekaj rotorjev, a niso hudi. Dejansko gre brez težav. Vseeno si ne upam preveč v skale Pršivca, naprej nič ne zagrabi, zahodnik je kar občuten. Poskusim še na Studorju - drži, a stebra ni. Že gledam proti pristanku ob jezeru, ko pomislim, da Irene gotovo ni tam, torej mora v vsakem primeru v avto, da pride pome. Pa poskusimo še malo dlje po dolini dol. Nekaj vetranja je, a pobrat pa ne morem nikjer. Končno obupam in pristanem na ob cesti v Bitnjah.
Irena je preko livetrek24 na tekočem s stanjem in je pri meni še preden pospravim. Vse se dogaja tako hitro, da se ne utegnem skoordinirat z ostalimi. Gabi je pod Karavankami, Danilo še na Dražgošah. Na koncu Marko pripelje Danila na Soriško, kamor ga greva z Ireno iskat, potem pa se z Gabijem dobimo v Mehiški kantini na Lescah, kjer se lahko končno kaj zmenimo in dobro najemo, potem pa skupaj v golfeka in nazaj domov.
Gabi je naredil svoj task, le na Triglav ni šlo, ker je bila baza prenizka. Bil je le nekaj metrov višji kot jaz na Tolminskem Migovcu. Na poti v dolino je prav nad mestom, kjer sem se jaz še zadnjič trudil pobrat, zapel steber na 1,8k in se odpeljal čez Bled do vznožja Karavank. Mitja in Drago sta obrnila Gemono in pristala v Tolminu, Mitja je odletel osebni rekord.
Sam sem letel zelo zadržano in zelo na ziher, zato tak švoh tekmovalni izplen, zato pa toliko večje zadovoljstvo zaradi izkušnje z novimi tereni, novimi bajnimi razgledi z lepih višin.
Na koncu gre zahvala Ireni, ki je poskrbela, da smo se (tudi enodnevniki) lahko sproščeno razleteli.
Vrhunec dneva: Letenje za Krnom do Mahavčka in nato čez Komno do Bohinja (ok, pa steber na Tolminskem migovcu)
Ni komentarjev:
Objavite komentar