https://photos.app.goo.gl/nYoaJtyQkN2nHYfcA
https://connect.garmin.com/modern/activity/embed/7222221032
Poletje je na vrhuncu, hribi pa čakajo. Irena bi šla v Bohinj, ima rezervirano sobo v Hostlu pod Voglom. Načrtujem Viševnik z Rudnega polja, čas je za dvotisočaka.
A vreme ne sodeluje. Za soboto je napovedan še lep dopoldan, potem pa se od Italije prikrade fronta z dežjem. Arso prerokuje poslabšanje predvsem v Julijcih, Kravanke naj bi poslabšanje bolj oplazilo. Predlagam izlet na Kofce, ker sva bolj vzhodno, dlje od kislice, ker je do koče lahek vzpon, potem pa odvisno od stanja, lahko greva nazaj, po planinah gor in dol ali pa gor na greben. Ok, zmenjeno.
V petek greva v Lj na koncert pred CD. Tam sta že protestnika M&M. Muzika je fajn (plesanje na odru tudi), pir je hladen in zadeva se zavleče pozno v noč. Prespiva na Rašiški 16, zbudiva se dovolj zgodaj za (ne prezgodaj) na hrib. Zajtrkujeva na poti, v avtu in uživava v pogledih na hribe pod modrim nebom.
Parkiram na velikem parkirišču na koncu doline za Podljubeljem in greva. Pot skozi gozd zgleda obljudena kot na Šmarno goro ali naš Šentvid. Ireni kar gre, lepo v svojem tempu. Ampak nastaja težava. Jasnina se je medtem prevesila v kopreno, ta pa v oblačnost, ki se je začela oglašat z grmenjem. Vse skupaj je kar pohitelo. Bolj ko sva se bližala koči, slabše je kazalo, ko pa sva jo zagledala, so padle prve kaplje. Ženko je bilo strah in v tem je pospešila korak v hrib, česar pa telo ni preneslo in je bilo treba lovit sapo in mirit srce. V nekaj takih zagonih sva v že lepem dežju prišla do koče. A glej ga zlomka! Pod vsakim pednjem strehe okoli koče se je drenjalo ljudi. Nič bolje ni na sosednji planšariji, a greva tja poskusit srečo. Najdeva še dve stojišči na suhem. Ljudje še kar prihajajo, z neba pa še kar naprej lije. Srečneži, ki so sedeli za mizo na ganku so veselo malicali, kar jim je gospodinja postregla. Midva sva na pragu spila čaj. Nihče se ni razburjal zaradi vremena ali gneče. Kul.
Malce me je skrbelo, kako bova v takem prišla nazaj do avta, kjer imava večino cot za preoblečt. Pa vendar - vreme je spet ubralo svojo pot. V pol ure (ugibam) je bilo vsega konec. Nad dolino je še vedno močno deževalo, a to smo opazovali izpod suhega neba, ki se je od severa že čistilo.
Ja, nič, greva naprej. Mislim, da si je Irena zaslužila lepe razglede, pa predlagam vrh Kofce gore, po markaciji uro in pol, čeprav ne zgleda tako daleč. Ok, sprejeto. Pot je lepa, le en odsek na grebenski varianti je malce bolj kamnit, kot sem si predstavljal. Ireno malo iztiri ena polička, a jo premaga. Proti vrhu se ji že pozna utrjenost. Razgledi poplačajo vse. Lepo in mirno je. Nazaj greva po grebenu proti zahodu, da se pri Toplarju (dva jurčka!) priključiva na pobočno pot. Tam gledam Veliki vrh, šel bi, vendar Irena ne zmore kljub veliki volji. Treba je še priti dol. Zmeniva se, da ona malo počiva v zaveterju, jaz pa res na hitro skočim gor. V pol ure sem nazaj z vrha in spustiva se do koče. Dol gre lažje, a klopca se prileže. Kako se šele prileže zasluženo kosilo s slavnimi štruklji za sladico! Uživava zdaj že spet jasen dan na dvorišču koče na Kofcah. Nazaj pri avtu sva nekaj čez šesto. Zmatrana.
Za nedeljo vremenarji spet šlogajo kislico, zato se odločiva, da greva kar domov, saj se je treba tudi še spočit. Odličen dan.
Zapis je bolj kronološki, nekaj malega povedo še slike, doživetja pa so vtisnjena v dušo.
p.s. v nedeljo zjutraj Irena komaj pride iz spalnice v kopalnico (utrujenost), a že benti, kako da je Bohinju lepo vreme, da bi lahko danes še... 😂
Ni komentarjev:
Objavite komentar