Prvi. Kot kamen, medtem ko nam Mitja kaže, kako se to dela.
https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2429601/
Drugi. Gre predobro, da ne bi poskusil malce izven peskovnika.
https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2429603/
Po morju, kjer se je letos le nekaj surfalo, sem si mehko želel še nekaj letenja. Fantje so ugotavljali, da bo četrtek tisto pravo. Sicer se armejci takrat (lahko) igrajo po našem peskovniku, ampak - ko jih jebe! Na šihtu sem sam, a se da uredit, da špricnem malo prej. Bolj problem je z avtom, saj je pežojček še vedno v Lj, golf pa mora na servis. Irena reši zagato, ko se v sredo z vlakom odpravi na izlet v Lj, Lovrija počasti s kosilom in se s svojim avtekom pripelje pome na šiht, da golfa odpeljeva na servis.
Ena ekipa gre na Lisco, za Orešje se menim z Miho, Mitjem in Belijem. Mitja se odloči za H&F, župnik tudi, a gresta vsak zase, z Belijem pa se dogovoriva, da greva skupaj. Miha gre na morje.
Na pristanku poberem Belija in s pežojčekom komaj splezava do pod starta, kjer srečava Janeza, ki je pravkar prisopihal gor. Ustavim, da ga pozdraviva, potem pa ne morem več speljat v breg, da se kar nekaj časa hecam s tem. Vmes prisopiha še Mitja. Vroče je, a klobasa sramežjivo kaže gor, ptiči krakajo, vremenska postaja še vedno ne dela.
Po malo čveka se Mitja s HF opremo prvi spravi v zrak in pobere. Sledi mu Beli, pa še jaz. Medtem, ko se Kuzman lepo drži nad grebenom, preostala dva lepo toneva in kmalu scuriva. Kolega pa se lepo pobira in kruza okoli. Kmalu se nama pridruži še Janez, ki pa noče z nama nazaj gor.
Pred drugim startom veter v nasprotju z napovedjo čisto pade in le tu in tam povleče kak termični prdec. V enega odštartam in ker ne zagrabi se takoj preselim na anteno, kjer se je Mitko prej lepo spajsal. Tam nekaj drži in z Andrejem praskava v višini antene dokler končno ne zapnem stebrička, ki me vzame na 1,2k. Rahlo zanesen na sever. Beli ostaja na grebenu. S to višino bi udobno šlo na HR stran, a tam sem že bil. Grem proti gradu, upam, da pridem čez. Pri gradu še lepo popravim, upanje se prižge. Kdaj, če ne zdaj? Pičim čez, čakam, upam na steber. Nič. Na kuclju nad Svetimi gorami še vlečem, z 800m obrnem, a pogled me navda z nelagodjem; grad skoraj v horizontu, na poti tja ali proti Bizeljskem same hoste. Pogoltnem cmok v grlu, se ponovno obrnem in upam še nak prdec iz naslednje grape. Nič. Odpeglam po grebenu, da pokurim še preostanek višine in pristanem na "Belijevem" travniku. Jebiga, pregreto in pozno je, ni za pričakovat čudežev.
Med pospravljanjem vidim, da je tudi Andrej že pristal - in to gor pri avtih. Zmeniva se, da pride pome. V iskanju sence za čakanje pridem že na pol poti do Svetih gor, pa grem počakat kar tja. Še predno tam uspem objavit let, je Beli že pri meni - z mojim pežojčkom. Ok.
Na poti pojasni, da je že šel s svojim, a mu je med obračanjem nekaj zaružilo in avto je obstal. Jeba. Njegov avto rešiva do gradu (itak gre le dol), potem pa ga zategnem do Pinele, kjer počaka vleko, jaz pa domov. V garaži opazim, da je tudi pežojček ruknjen. Ok kod? Nihče ne ve... Ah, jebiga, bo že.
Mitja je lepo rešil dan in nam pokazal, kako se leti, midva z Belijem pa sva drugo rundo tudi lepo rešila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar