Švarč, 29.9.2020, jesenski veter

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2377252/

Jesen stiže, dunjo moja. Sonce se vedno nižje sprehodi čez nebo, dež je redni gost. vinogradniki gembljajo s trgatvami (bo še suho, da še malo dozori, ali bo hladna moča in gniloba?). Pojavi se napoved treh kolikor toliko sončnih dni. Sicer vleče zahodnik, a bi se dalo. V ponedeljek je še dež, v petek naj bi se spet začelo, vmes sonce. Računam na sredo, ko se že malo posuši, a Gabi že v torek sproži alarm. Tuhtam in gledam napoved. Dejansko je v torek v naših koncih še najmanj vetra, potem pa vsak dan kanček več. Zahodnik za Orešje naj ne bi bil užiten (še nepreizkušeno), Švarč pa je živ (itak je po Gabijevo ves čas v jugu 😁). Trznem na Gabijev izziv, skrajšam šiht, doma presenetim Lovra, se na hitro, a osredotočeno pripravim in odšibam naprej. Na cesti ni da ni, na koncu še (poooočaaasnoooo) delo na cesti pred  Pečicami, tako da iščem in najdem kapilarni obvoz. Vmes poleg prometa psujem še vreme, saj že od Brežic sem gledam neko kopreno, ki se z vetrom plazi od zahoda, da nam ubije še tisto malo jesenskega sonca. Seveda Gabi zamudi. Vseeno sva gor že malo čez drugo. Prjatu se seveda prvi pripravi, malo pohendla in odleti in takoj mi je nad glavo. Grem. Kljub obilici vetra uspem zajebat prvi štart, drugi, malo nižje, mi lepo uspe.

Zrak zagrabi, da se lahko poberem, a ne veliko nad greben. Gabi šeta sem pa tja pa nad dolino in nazaj, medtem ko sem sam priklenjen na hrib, saj se ne morem spajsat višje. Kakorkoli že, bil sem v zraku in se boril s svojim strahom pred vetrom ter se vživljal v stanje. Nad nama sivo oblačno nebo, da mi ni jasno kaj Gabija drži gor nad jebenim Senovim. Počasi sem se privadil, dočakal žarek sonca in na koncu s slastjo pošraufal edini steber, ki ga nisem uspel zgrešit, ter malo pod 0,8k intenzivno občutil rokenrol mešanico stebra in vetra. Čas je bil za nekaj novega ali pristanek. Stran od hriba proti Šedmu ni bilo nič, za nazaj sem bil prenizek in pristanek je vabil. Povabilo sem sprejel in nežno pristal kakih 100m od kapelice. Dan je rešen!

Slikam, sprehodim se do kapelice, ko se kolega tudi pusti nazaj na zemljo. Oba zadovoljna. Med pospravljanjem povleče SZ, tako da sva ker vesela, da sva na tleh. Pospraviva vsak svoje, pa skupaj še njegov tandem. Zategne me še po avto in odšiba k Nini, ki ga vmes klicari. Zjasni se in veter se umiri. Jebigasad.

Doma greva z dipl. pravnikom en basket, ko naju prekine Roman. Pravi, da gre z Bojanom v Slovensko vas, kjer bo parkiral svoj gliser, pa če hočem pospravit še našo prikolo. Seveda! Takoj se lotim pospravljanja in čez slabe pol ure Lovro začne svojo krstno vožnjo prikole. Dobro mu gre in kmalu je parkirana v Romanovi prazni hali, kar zalijemo s pirom v bližnjem bifeju. Lepo se je zaokrožil dan.

Naslednji dan, v torek, Gabi objavlja, da so pogoji še boljši, a  Wosa kmalu objavi svojo prajmtajm  borbo z vetrom. Sva jo v ponedeljek bolje odnesla. 

Sreda je bila moj dan za tek (zadovoljen), četrtek pa dan za košnjo pred deževnimi dnevi.

(sori, ne znam zložit slikc in teksta)

Orešje, 22.9.2020, Top večerna, pred dežjem

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2376573/

Po šihtu, nekaj po četrti, gledam v koprenasto nebo, oplemeniteno s kumuluski. Hm, pa saj je za danes že napovedan nek dež, ali kaj? Preverim AVP Orešje in preseneti me lep JV. Spomnim se, kako naju je včeraj švohnejša sapa še pozneje malo ponesla po bregu sem pa tja. Po takšnih razmerah se nam bo kmalu še kolcalo. Je le prvi jesenski dan. Ampak zakaj pa ne? Za danes sem imel v načrtu en tekec, ki bi ga lahko zamenjal za hajk po skoku z Orešja. Pošteno - storjeno. Doma se le preoblečem, dvakrat preverim opremo in odšibam proti Bizeljskem. Vmes se oblači in sonči in oblači. Ni pomembno, na startu klobasa kaže gor. Hitro se pripravim, a mi zadeve nekako ne gredo od rok. Travnik je sicer lepo pokošen, a posušeno šavje je ostalo tam in se zapleta v špage. Oblači se in sapica jenja. Na, spet. Ko se pripnem vedno vse crkne!

Leva gurtna mi je sumljiva, saj je nikakor ne morem prav prijet. Obrnjena. Odpet, prav obrnit, zapet. Ok. Sapice je še malo, da lahko potegnem in se lepo spravim v zrak. Desna bremza je obita okoli gurtne, je treba preprijet, gre ok. Špage polne šavja, ga večino zbrenkam ven. Desni gas je ovit okoli gurtne. Ma, kaj sem to počel na startu?! 

Ampak v redu, breg sramežljivo drži in počasi se spajsam nad start pa malo sem in tja. Igra živcev pri lovljenju minimalk. Dlje ko traja, bolj drži. Morda pa si lahko privoščim pristanek nazaj? V pol ure raztegnem, kolikor v danih razmerah znam, vmes se na jugu že zelo stemni in vidim dež v daljavi. Lahko zaključim. V prvem poskusu pristanka sem krepko previsok in preletim travnik za nekaj metrov. Ponovno se poberem in opažam, da se sapa krepi, temnina pa bliža. A ne bi raje spizdil v dolino? Jezim se na ti nesrečni štangi na startu, saj bi sicer lahko tam pristal bočno na veter.  Hja, dam si še eno priložnost in tokrat lepo mehko pristanem ob avtu na nepokošenem delu travnika. Vesel.

V miru zložim in čistim šavje iz špag in cote, da bo naslednjič manj stresno, ko se bo mudilo v zrak. Artik je res že zgonjen. Ni kaj, potreben je apgrejd. Računam na kakšne skonte na petico, ko bo Niviuk pripravljal teren za že napovedano šestico. Nisem aklih. Vidim, da petice čisto dobro letijo. Med pokanjem v avto gledam ptiče, ki zdaj masovno pridejo na plan in se vozikajo tam, kjer sem se sam malo prej. Danes brez piva pičim domov. Na Bizeljskem se po steklu razlezejo prve kaplje. Ne morem si očitat, da nisem dneva izkoristil do zadnjega. Kasneje se doma pogovarjam z Lenartom, ki pove, da v Lj že cel dan po malem pada in tako ni šel na picikel (škoda). Včasih imamo srečo, mi, ki živimo na robu sveta. 

Zvečer operiram zic. Odstranim nezanesljivo kljukico za zapenjanje kokpita in namesto nje namestim (le) moj izum zapenjala z dvema kroglicama. Nepovratno.

Orešje, 21.9.2020, po šihtu, pa prvič brez čelade

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2376464/

Čez vikend je bilo nekaj drugačnega veselja, saj smo v sredo zvečer izvedeli, da je Lovro uspešno prestal zadnji izpit in ima opravljeno vse za vse štiri letnike prve stopnje pravne fakultete v Ljubljani, kar pomeni nič manj, kot da je diplomiral!

V soboto je bila trgatev na Žejnem, v nedeljo pa piknik v Selah, da smo spodobno proslavili pravnika v hiši. Zaradi takih stvari prav rad spustim kakšno letenje in kolegom, ki so so obletavali Lisco nisem prav nič zavidal. So še boljši občutki.

Ponedeljek vrača stvari v stare tirnice in na šihtu tudi pogledal nisem v nebo. Ko pa že pozno odhajam domov, prileti Mihatov poziv, če gre kdo na Orešje na en skok. Hm. Preverim razmere - en užiten JV. Zakaj pa ne? Doma se na hitro preoblečem, pograbim rukzak in jo ucvrem proti pristanku, kjer Miha že čaka. Na (lep pokošenem) startu še lepo vleče gor, pa se na hitro pripraviva. Mika me preizkusit novo zapenjanje kokpita.  Razpakiram opremo in razmišljam ali res moram obleč dolge rokave pod speedarm. Ja, saj res, kje pa je? Pa ne, da sem ga spet pozabil doma? Saj sem ga dal v čelado! Kje je čelada? Fak! Vreče s čelado ni! Jasno, prejšnji teden sem nekajkrat razpakiral opremo, da sem na sedežu izumljal novo zapenjanje kokpita, vreča s čelado, oudiem in speearmom pa je ostala nekje zunaj (se mi je ob odhodu zdelo, da je še prostora v nahrbtiniku...). Ja, kaj zdaj? Nič, grem gologlav. Tega sicer v življenju (27let letenja) še nisem naredil, a vse je enkrat prvič. Pogoji so mili, pazil bom dvojno in ni hudič, da ne bom preživel. 

Ker je tudi oudie ostal doma, bo let brez piskajočega instrumenta,  za snemanje pa imam vsaj dve aplikaciji in urco. Bo app kar ok. FlyMe in/ali Navigator? FlyMe se na nekaj hajkih ni ravno pravi čas prebudil, pa raje zaženem Navigatorja, ki ga Mitja tako hvali. Sicer ne vem, kako deluje, a če je kot Oudie, mora delat že, ko ga prižgem. Bo že.

V švohceni sapici gor potegnem in kar v redu odletim. Hecen občutek, brez piskanja in z vetrom v tistih nekaj sivih laseh. Prislonim se na breg in zdi se mi, da nekaj drži. Podrgnem malo okoli skale in se prestavim k anteni, kamor potem pride še Miha. Malo se vozikava tam okoli, a poden je vedno bližje. Kolega gre na pristanek, jaz pa še malo naokoli pa tudi tja. Stran od hriba si privoščim izvlečt telefon in naredit nekaj slik (razoglavi sebki se niso prijeli - ni škode). Lepo pristaneva in v miru pospraviva ter se zadovoljna odpeljeva gor po njegov avto. Sledi pivce, da se potrdi rešen dan.

Zvečer razkopljem Navigator in Seeyou cloud, a zabeležen je le delček leta - tisti delček, ko sem slikaril. Kot kaže, je telefon vmes zaspal, in Navigator je nehal snemat. Ajebigasad.  Doživetje je bilo, pa če je posneto ali pa ne!

(Seeyou pravi 16 min letenja)

Lisca, 12.9.2020, Z vlakom pod baze pa na Bohor

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2373865/

Ta vikend bi se morala zgodit klubska odprava v Log pod Mangarom, a se ni. Kao ni letljivo vreme, preveč vetra. Tudi sam sem malo zapadel v to psihozo, a je Marko odpravo odpovedal, še preden sem ga uspel poklicat na posvet. Včeraj, v petek, je kazalo lepo, a se dejansko ni bogvekaj letelo. Danes sem potem spustil sprehod 200km stran in raje ostal doma. Med lenobnim jutrom, po zaključku branja knjige, vidim Markotov poziv vsaj na Lisco, "če že drugam nočemo". Drago takoj vskoči, jaz sem za.

Sem brez avta (Lovro je odpeljal Lenartov golf v Lj in se danes vrača z mojim, včeraj sem Robiju vrnil kangooja, ki ga je posodil Lenartu, ta pa ga je zamenjal za moj golf), tako da se je treba malo zorganizirat. Doma je ostal le še ženski picikl, ampak tudi ta zadostuje do Dobove, le gume je treba napumpat. Vlak imam tako, da sem pred poldnevom na Bregu, kjer sem zmenjen, da me Marko pobere. 

Doma se hitro lotim dokončanja boljše verzije pripenjanja kokpita, kar dokončam še dovolj zgodaj da se v miru pripravim in z piciklom pridem na vlak. S seboj imam še kindle, da si preberem frišno Sobotno prilogo, a se izkaže, da (spet) še ni priletela. Mi je žal, da nisem raje vzel knjige, ki je povrh vsega še lažja. 

Napovedan je izrazit vzhodnik, morda SV, višje JV, gradient dober. Stavimo na Lisco, čeprav je igri tudi Kopitnik, ki naj bi bil lažje štartljiv. Marko pride na Breg par minut za menoj. Spokam se v avto in ga vprašam, kje pa ima on opremo. Pogleda, zakolne in obrne. Na srečo ni daleč do Radeč. Po nekaj iskanja se tam dobimo še z Dragotom in gremo skupaj nazaj na Breg, kjer se presedemo k Woseku, ki nas dostavi na Lisco. Gor je polno izletnikov in nekaj zmajarjev. Piha pa dol. Malo podvomim, če smo se prav odločili, ali ne bi bilo morda res bolje na Kopitniku. Pripravimo se in čakamo, da vsaj malo pihne gor. Wosa  gre prvi, malo za njim še kolega po coti, Drago. Pobereta se. Meni zmanjka sape in ob prvem dahu gor se nekako skobalim v zrak. Gledam ona dva, ki sta že lepo nad grebenom, meni pa se le udira. Ne pa ne se spajsat gor. Ne vem več kaj bi, ko mi globoko pod startom le zagrabi nekaj švohnega, kar se razvije v lep steber naravnost v bazo. Juhej! Marko je še vedno na tleh, rdeča barona pa proti Rudeniku sumljivo nizko. Porinem na vzhod, popravljam pod bazicami. En od rdečih dveh se mi zdi zelo nizek, v pristajanju v dolini. Hm, kaj je pa to? Posledica nizkega juriša na Bohor? Drugega ne vidim, sklepam, da je Drago že na Bohorju. 

Rečem si, da če pridem nad 1,6k grem čez, kar se tudi zgodi. Vmes povrtavam vsak balon in tako še nad kritičnimi 1,2k naletim na prvi bohorski steber, ki me ponese naprej. Proti vzhodu je bolj kot ne modrina, če pa se že kaj kuha, je to bolj nad nižjo krajino južno od hriba. Rinem proti koči na Bohorju, a višina kopni, pa se prej obrnem in jo ucvrem stran od hriba. Naslonim se na nek vzhodni breg, kjer sem nekoč z lepe višine opazoval Dragota, ki se je tu reševal in rešil. Tudi meni zagrabi neko brbotanje, ki ga malo tipam in najdem prelep miren in soliden dvometerski steber, kjer kakih pet minut krožim skoraj brez popravkov krila. Kot otroški ringlšpil. Vmes se spreminja pogled na svet - od  rešitve curenja do vprašanj, kam s to višino. Na koncu še malo iskanja in pustim se odnest proti Ješivcu, ki čemi pod mastno bazo. Pred Lisco je še ena obetavna, ampak nekaj mi šepeče, naj se grem prej naslonit na breg, na ziher. Pri Ješivcu pa presenečenje - le dol. Fak, spodaj je SV, ki me splahuje. Privlečem se okoli male Lisce, pa ni nič bolje in spizdim proti dolini. Nekje že bo nekaj. Ni bilo. Na koncu sem že zaskrbljen glede pristajanja in se spravim na nek poševen travnik nad grapo, saj nisem videl, kaj je za hribom (se da pristat ali je tam hosta ali pa droti?). Kasneje se izkaže, da bi najbrž nizko ampak še vedno udobno prišel na južno pobočje, kjer je celo nekaj dihalo gor in kjer je dovolj prostora za pristanke. Nič, ziher je ziher, sem bil vseeno zadovoljen. 

Drago se je izvlekel s poti na Rudenik in ga je prizemljil šele Kum, Wosa pa je podlegel. Žal je tudi Markota splaknilo in to še preden se je uspel pobrat. Se zgodi.

Vlak imam dobro uro po tem, ko sem spakiran. Tam sem po pol ure hoje, ob šestih sem že doma. 

Lep dan brez avta. Spet malo okusil slast dotika bazic. Luštno.

Doma telefonsko izvem, da zvečer prideta M&M, pa se s piciklom zapodim v trgovino po pijačo in jedačo, doma naredi futer zase (že malo lačen) in spečem pičiče za pogostitev v prijetnem večeru. 

Studor, 5.9.2020, zvečer na nov start

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2371930/

Teden se je razvil tako, da se je petkovo praznovanje zavleklo in v soboto se ni dalo odrinit prav zgodaj zjutraj. Tako je prikola ostala doma, A šli pa smo le. Lenart na Kamniško sedlo in naprej na enega od bližnjih dvatisočakov, midva nekam na Gorenjsko. Na letenje nisem računal, a oprema je šla poleg. Pri nas se nikoli ne ve, kako se zadeve obrnejo. Določi se tudi cilj: Vogar. Ker je tam Gabi, ga pokličem. Pove da je danes sicer na izletu na nekih planinah tam okoli, pa da na Vogarju itak ni letljivo v jugozahodniku. Lahko pa greva zvečer na Studor. Mi je jasno, koliko je ura, a v nekem podtonu zaznam, da je zaželeno, da ne jemljem cote na Vogar. Tudi prav, saj je letenje itak le opcija.

V Stari fužini okoli poldneva vse vrvi od turistov, parkirišča pod hribom so zasedena. Slavljenka gre gor, sam se vrnem kakšna dva kilometra nazaj v vas, do prvega prostega parkirišča, kjer razkošno podprem lokalno skupnost, da legalno parkiram avto. Sledi hiter marš gor, kjer slavljenko ujamem malo pred vzletiščem, kjer se ustaviva in opazujeva dogajanje. Nad glavo mi leta en dečko, gor prideta dva tandema, lepo odletita in drgneta pobočje, na Studorju jih nekaj šraufa, ne pretirano visoko, a priklopijo Vogar. Ma, dobro, nisem tu za letet.

Po povratku v dolino Gabi na plaži obuja zamisel o Studorju in na koncu zorganizira, da peljem gor, en njegov kolega pa mi spusti avto. Vse skupaj traja toliko časa, da se po petnjastminutnem grizenju kolen končno, malo po sončnem zahodu znajdeva na startu. Tam pa piha dol. Start je šopasta trava med skalami, strmo in kratko pred prepadom. Malo čukasto gledava. Ocenim, da bi moralo it. Vetrič se umiri v nulco. Gabi je s svojo lahko opremo prvi pripravljen in tudi prvi potegne. Lepo odleti in zajuška. Kmalu sem tudi sam pripravljen in grem. Ni manevrskega prostora za napake in popravke. Tudi meni se vse lepo sestavi in veselo zabingljam pod krilom. Zaradi severa, ki je vlekel po hribu dol sem zmeden in ne vem kaj piha. Jezero se rahlo kodra pa ne vem od kod, Takrat mi postane žal, da nisem vzel kamere s seboj, Pogledi na hribe in jezero so vseeno lepi. Malo pogasiram proti jezeru. Gabi vleče ostro spiralo do pristanka, jaz pa počasi zbijajm višino nad jezerom. Jebemti, niti spirale si ne upam več potegnit (če ni treba). Staram se. Pristanem kar lepo, blizu pike.

Avto je že na parkirišču, le še na hitro zloživa, pa gremo. Gabi s kolegom peš do apartmaja, midva pa na zasluženo pivo.

Lenart se oglasi, da je uspešno sestopil z Brane in da se gre še ofrišat v en tolmun Kamniške bistrice. Ker nima obveznosti se zmenimo, da se dobimo v Ljubljani in nekaj skupaj pojemo. Najdemo super picerijo v Črnučah, kjer zaključimo dan. Kar v redu.

 

Orešje, 2.9.2020, Po bazah na piknik

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2370854/

Po fronti, idealno med vsemi ostalimi obveznostmi

Piknik sredi tedna; za vikend je nekaj je moralo spet priti vmes, da se ni šlo kampirat na Gorenjsko. V soboto je bil družinski, brez Lovra, sprehod na Lisco, ko Lenart nese letalno opremo gor in pa tudi dol, saj sem na startu ugotovil, da mi v takem vetru ni treba letet. V ponedeljek neurja, torek kislo, sreda kaže pogojno užitno, četrtek koncert, petek fešta, vikend izleti. Torej je sreda idealna. Sicer pa sreda zato, ker ima Gabi ravno takrat čas naredit piknik. Pa najbrž bi z Mitjem šla tudi brez piknika.

Drugi na startu, smešen odlet plus klofer

Na šihtu sem že prejšnji dan delal do šestih, da bo sreda kolikor toliko prosta. Mitja že ob 12h kliče, da je na poti, a mi še ne znese z delom. Okoli enih se le iztrgam in odhitim domov se preoblečt in po opremo. Vmes moram tankat (kaj pa veš, kam bo treba še danes z avtom). V Bizeljskem vlijem nekaj dizla, se mi preveč mudi, da bi tankal polno. Ko hočem plačat, ne najdem kartice. WTF? Pozabil v službeni srajci! Na srečo je znesek dovolj nizek, da kreditna ne zahteva pina...

Na startu najdem Mitjev avto s prižganimi pozicijskimi lučmi. Avto je odklenjen, ključ v kontaktu. To se mu je mudilo v luft! Izvlečem ključ in ga dam k menjalniku, da ga bo našel. Sicer pa kar spodobno vleče, ampak to jug, tako, da ni hudega. Počasi se mi porajajo dvomi v prvotni načrt - na Kum in nazaj. Izrazit veter bočno na zastavljeno traso ravno ne pomaga.  Mitja ne najdem na nebu, najbrž je že kam odletel. Ko sem skoraj pripravljen, se pripelje cela delegacija. Gabi, Wosa in Danilo, pa Drago (itak), Marko in Stane. Veselo se pozdravimo, oni zlagajo priprave za piknik, jaz se do konca pripravim za v zrak (Drago me skoraj prehiti).

Krilo lepo dvignem, potem pa ne morem naprej. Moram popolnoma spustit bremze, da lahko po prstih odskakljam pod breg in v zrak. V muldi me še lepo klofne, vendar ni hudega. Veter zagrabi in takoj sem nad bregom, ne gre pa visoko. Prestavim se na vzhodni kucelej, kjer lahko nekaj zvrtim in opazujem ptiče, ki vrtijo še višje, bolj proti hrvaški. Grem za njimi, stebra ne najdem, zagrabi pa naprej na Cesargradu.

Pod bazo se izpne kokpit

Med vrtenjem reče "plenk" in kokpit mi obvisi na nogah. Kljub meni zelo dragem okolju se razpoloženje pokvari, kar se odrazi v plohi psovk. Žal mi je, ampak nekako je moralo it ven. Prižgem kamero in podokumentiram stanje. Ni kaj, letimo naprej.

Ne vem, kakšni so načrti kolegov, sam letim po principu, kar bo, pa bo. Grem še malo proti Tuheljskim, ko zapnem lep steber. Med vrtenjem vidim nizko spodaj Mitja, ki od Tuhlja priklaplja Cesarsko ves. Steber se konča tik pod bazo, na dobrih 1,3k. Kolege vidim visoko, na moji višini v bazenu pred Orešjem. Mitja je že na slovenski strani. Kaj zdaj? 

Kaj zdaj? Po kumulustradi z vetrom, dober plan, a dan se je prezgodaj končal.

Baze so vsepovsod naokoli, več jih je na hrvaški strani. Vleče jug, kumulustrada je pred menoj poravnana vse do Boča. Temu ne moreš reči ne. Grem z vetrom pod naslednje baze. Načrt je prečkat hrvaški del tako, da bo slovenija vedno v doletu (bemti viruse in karanteno za povratek iz hrvaške!), potem pa nad slovenijo nekako nazaj proti pikniku. Dan obeta. Res me naslednja bazica vzame gor. Gledam nazaj in vidim kolege kako kruzajo okoli Klanjca. Sam uživam v skakanju od bazice do bazice v filmskem letenju. Tako pridem do pred Podčetrtka, ko se je treba odločit. Narava me nese naravnost na Boč, logistika me sili nazaj, v veter. Nad grebenom med Podčetrtkom in Žusmom se nekaj kuhajo baze in to se mi zdi lepa trasa bočno na veter proti Lisci, potem pa ob prvi priložnosti zavit nazaj proti Kozjem, pa...
Sledi še zadnje pobiranje na hrvaški strani in skok v domovino, kjer mi prva baza ne da kaj prida in zacurim proti Olimju, saj upam na mastno bazo na poti do tja. Res zadanem lep steber, ki me vzame gor v meglice, da moram bežat ven. Načrt se uresničuje. Nadaljujem in ciljam bazo nad Žusmom, a grdo curim, da me že spreletavajo grde misli o predčasnem pristanku. Malo pred ciljno bazo naletim na še en steber, ki mi da kakšnih 350 metrov, a je močno zanesen z jugom. Zdi se mi, da se prehitro konča, in se zapičim v meglice, ki se delajo nekaj južneje. Prepričan sem, da gre za isti termalc, le da se tam dela že drugi cikel. Ob rinjenju v veter močno zacurim in vidim, da ni šans, da pridem do grebena na jugu zato se obrnem v zahod in grem s precej izgubljene višine nad Žusem. Tam se znajdem precej bližje zemlji, kot bazi nad menoj in ni gorvzetja. Preklopim na način "90% - iskanje varnega pristanka, 10% oprezanje za čudežem ponovnega vstajenja". Sledenjega ni in sparkiram se na velikem travniku v zatrepu doline.
Skozi kasnejšo analizo pridem do sklepa, da je bila ključna napaka, ko sem porinil v veter pod potencialno bazo. Takrat bi moral rinit naprej, bočno na veter in nad naslednji breg bi prišel z dovolj višine za šek kak manever. Dan je še delal, kot se vidi iz Tiborjevega leta. Jebiga.

Malo hoje, Drago rešitelj. Polet z golfom - Kursk :(

Sem vesel dobrega letenja, ne pa tudi mesta pristanka. Malce daleč od piknika. Kličem Mitja, a se odpravlja peči, Wosa tudi ni pri volji. Naj pokličem Stankota, ki je menda ravno pristal. Ok, bom najprej poskusil z avanturo samorešitve. Spakiram in grem do prve hiše prosit za prevoz a ni volje. Nič hudega, grem peš, pa bom štopal vmes. Po kakšnih četrt ure hoje pokliče Drago, da pride pome. Lepo. Zmeniva se v Loki pri Žusmu, da ga ne šetam po teh stezicah.
Obetam si lep sprehod, ampak... Doma nisem našel čevljev, najbrž jih je vzel Lenart v Lj za picikliranje, pa obujem stare gojzarje, ki sicer žulijo, a za toplandig bodo ok. Ni se izteklo tako in desni čevelj žuli (kasneje najdem čevlje doma, lepo pospravljene na nenavadnem mestu...). Kaj čmo. Pridem že do Loke, Dragota še ni, se ne javi na telefon. Nekam dolgo se vozi. Štopam, kmalu dobim štop do Podčetrtka in ko vstopam v avto, se Drago le javi. Malce je zašel in prihaja v Loko - z druge strani. Prijazni voznik, me tako odloži že čez kak km, pri prvi gostilni. Kmalu zagledam svoj golf kako se hitro približuje. A vmes je ležeči policaj, preko katerega avto poleti kot podmornica Kursk in pri pristanku s kljunom poradira po tleh... ajaj! Drago je spregledal. Ni hudega, se ne jezim. Lepo od njega, da si je vzel čas in šel pome.

Zaključek na pikniku. Mlade družine.

Na pikniku je nenavadno živahno. Vsi mladinci so pripeljali svoje družice in naraščaj. Lepo. Gabi nama speče še eno rundo čevapov, piva je dovolj še za dva taka piknika. Fantje so se lepo razleteli, le Marko in Stanko sta si za krstni let na Orešju izbrala manj razkošno letenje. Za Danila ne vem, ni objavil. 

Naslednjič 11.9. v Log.

Dogovor ob slovesu, da gremo v petek 11.9 v Log pod Mangartom. Da bi se le izšlo z vremenom.