nedelja, 26. april 2020

Orešje, 26.4.2020, Previdno nazaj v zrak


http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2343242/

https://photos.app.goo.gl/NmvEzsPiVuriViRm7

Sveta trojica je po dnevu premora nepotešena in naspidirana ter se odpravijo na Orešje. Vabilo vljudno zavrnem, da še malo premislim o življenju, vesolju in sploh o vsem. Doma imamo piknik, pečemo hamburgerje. Lovro je šef kuhinje, naredi bombete. Jaz sem zadolžen za meso in poskušam suho govedino narediti vsaj malo sočno s surovim špehom, ki ga dobim pri sosedu mesarju. Kosilo spesnimo in pojemo kar zgodaj. Vreme je. Bi šel preizkusit, če še znam? Grem na popoldansko Orešje.

Na startu sam. Dolge priprave. Piha od vsepovsod, včasih tudi gor. Trakci na sprednjem drevesu kažejo, da je zunaj precej konstanten JV, tako da si upam. Prvi start z vejico v špagah, treba je podirat. Slišim, da nekdo prihaja, a se raje osredotočim na start. Drugi start je ok, a spet pozabim na zanko za vrečo, znova si je treba pomagat z roko. Breg zagrabi.


Na vzhodnem robu se poberem na 0,9k, na vzhodnem kuclju pa še malo popravim višino. Vidim dva na startu. Višine je dovolj za na Hrvaško. Če tam ne bo zagrabilo, se lahko še vedno privlečem nazaj v svoje karentenasto državo in občino.  Na prvem grebenu nad Klanjcem zapnem nekaj, kar se izkaže za lep steber na debelih 1,6k. Juhej, še gre. Na orešju gledam ona dva, kako curita proti pristanku. Krasni razgledi na Zagorje, obsotelje in Posavje! Tuheljske Toplice se zdijo v dosegu. pa se spustim še na vzhod, morda pa bo Zagorje še dalo kak popoldanski steber. Tiščim do 1,1k potem pa zgubim voljo in obrnem v upanju, da se privlečem do Cesarske vesi in še enkrat poberem, pri tem pa se že vidim pri Svetih gorah, pa nad Bizeljskim, pa z lepo zaokroženo traso nazaj na pristanku. Ampak hrvaški hrib tokrat ne da. Višine je še dovolj, da prigasiram nazaj na vzhodni kucelj, ki bi me moral izstrelit gor. Pa me ni. Grem okoli, proti sedlu, a gre le dol, za vogalom celo nekaj rukne, zato se rahlo prestrašen obrnem proti dolini in "uradnem" pristanku, kjer čakata Beli in Mitja.

Trojka je odletela proti Bohorju. Mitji se udre pred Podsredo, Gabi in Wosa pa sta prišla do Lisce, kjer pristaneta, nazaj grede pa se zaletita ko svinje v buče in scurita pri poskusu (niiiizkega) preskoka z Rudenika na Bohor (ko te preplavi samozavest, dobiš občutek, da si vsemogočen, a fizika včasih vseeno zmaga).
Beli je šel rešit Mitja, ko pa prideta nazaj po avto, me vidita pobirat in gresta seveda še sama poskusit.

Gabijev avto do gradu pelje Beli (z bolečim kolenom), naprej pa dobi drug prevoz. Z Mitjem greva peš, kolega brez rukzaka, jaz v polni opremi. Ugotavljamo, da je start potreben košnje, pa se zmenimo, da ga naslednji dan sfriziramo (in to tudi naredimo).

Ok. Led je prebit. Malo sem še trd in prestrašen, ampak z Artikom pozno popoldan še znam. Hja, kaj pa sredi pomladnega dne? Bo treba poskusit tudi to.

petek, 24. april 2020

Švarč, 24.4.2020, Zelo Nesrečni preizkus Q-Light







Slike, vse


Ponudba 777 za razprodajo demo padal.
Pregovori glede cene in preizkusa. Cena 2080€, preizkus po karanteni (če bo krilo še na voljo).

Po koncu strogih omejitev gibanja, 20.4.2020 ponudba za preizkus, sprejmem, krilo dobim naslednji dan, v torek, 21.4.2020.

Vreme ni letljivo, čeprav je hud gradient, piha močen SV - V. Za petek kaže na obrat v JZ  z vmesnim obdobjem J, kar je primerno za Švarč. Vzhodnjaki kar cepetajo od navdušenja, tudi sam se odločim it v prime time-u. Računam na pešačenje gor, zato se nameravam odpravit prej, z Mitjem se dogovoriva za ob 12h pri kapelici, Gabi in Wosa prideta pol ure kasneje z avtom gor. Dopoldne izkoristim še za košnjo okoli hiše, a se zamotim s pospravljanjem, tako da odrinem šele nekaj pred poldnevom. Mitji se opravičim. Na moje presenečenje je kolega še vedno pri kapelici in čaka še na preostale. Ko prideta še druga dva, se spokamo v Rokov avto in hop gor, kjer ugotovim, da sem pozabil telefon v svojem avtu. S kangoojčkom odšibam po aparat in čez dvajset minut sem že pri kolegih.
Lepo se pripravimo v za Švarč idealnih pogojih. Dobro prešnofamo Q-Lighta, z njim malo pohendlam - lepo obvladljiv - in se pripravim. Ostali so seveda hitrejši in tako Gabi ter Mitja prva odletita. Mitja gre kar naravnost ven, malo zacuri ter se vrne. Kmalu je pri Gabiju varno nad grebenom. Ko je Wosa čez nekaj minut na odletu, gor prikorakata še dva, en z rukzakom. Wosa odleti, mi se na hitro pozdravimo (sopotnik je iz KK, pilot je Španec(?), govori malo hrvaško, sicer angleško, razlaga, da ima tudi GTO light z veliko odprtino pri rezervi, a me tisti trenutek to ne zanima pretirano) in osredotočim se na vzlet.

Počakam na zatišni trenutek in grem. Krilo gre lepo gor, umirim ga nad seboj in grem, prelomnico udobno preletim. Ajme, spet sem pozabil na zanko za vrečo od zica. Preprimem komande in si z roko pomagam zlest v vrečo. Dviguje, zavijam levo. Ok, da vidimo. Kolegi so nekaj pobirali pred startom, oz. na zahodnem robu. Zapeljem tja. Dviganje. Obrnem na široko. Zanos z vzhodnikom. ?!? Obrnem še enkrat, močnejše dviganje, Nekaj se dogaja s krilom. Nimam jasnih povratnih informacij, pogledam, krilo močno diha, precej opleta z ušesi (naprej-nazaj), se hoče zlomit, sili v negativo, ubijem prehitevajočo stran (zunanja stran zavoja). Opla, tega pa ne poznam. Tako obnašanje  vidim le na videih sulic v močni termiki. Tudi King je malo dihal na ta način, ampak takrat sem to čutil (in se v začetku malo bal, a se po dveh urah že čisto navadil), tokrat pa je bil le nenaveden, slab občutek, kot bi se vozil za z avtom, ki ima slabo pritrjena kolesa. Padem ven iz dviganja. Grem raje nazaj na breg, ki drži nulco.  Prva dva sta se že pobrala, Wosa je nad grebenom. Na vzhodnem robu nekaj dviguje, obrnem osmico, spet zacurim. Pa kaj je zdaj to? Ob bregu se peljem nazaj proti startu in že razmišljam, da bo pač treba it pristat, pa še enkrat nazaj na start. Ne bo ne prvič in najbrž ne zadnjič. Spet povozim neko dviganje. Peljem se skozi, na koncu obrnem od brega in grem nazaj. Spet dviganje, ko začne upadat, obrnem od brega.

Naslednje, kar sem zaznal, je bila negativa. Desni del krila (notranji del zavoja) je oddivjal, krilo je šlo v kepo, jaz pa pod njim vzvratno. V krošnjo. Vedel sem kaj se mi dogaja. Besno sem rjul. Kako je mogoče?!
Obvisim na kakšna dva do tri metre nad tlemi.
Mimo prleti Wosa in sprašuje, če sem ok. Nazaj se derem, da sem v redu in naj letijo dalje. Pokliče Mitja. Isti pogovor. Pokliče Gabi, isti pogovor.
Deblo ob meni je tanko, nimam kam stopit. Najdem zasilno oporo, a se ne morem zvlečt na deblo ali kako vejo. Odpnem se iz zica. Vreča, oba pospeševslnika desni karabin. Na levem visim in se ne morem izpet. Deblo pod menoj mi ne daje dovolj opore. Prideta dva fanta od bližnje hiše, če lahko kaj pomagata. Prosim ju, naj pridržita deblo, da se lahko dvignem in izpnem. Nekako ne gre. Z levo roko se vlečem za štrike gor, z desno se izpenjam. Postajam utrujen. Pride Wosa. Ko vsi trije držijo vejo le nekako ulovim ravnotežje, se z zadnjimi močmi toliko potegnem gor, da se končno izpnem. Olajšan zlezem dol. Zahvalim se fantoma, ki odideta. Precej pretresen in izčrpan obsedim. Sicer sem ok. Wosa me bodri. Pokličem Mitjo (tokrat brata), ki je na šihtu. Obljubi, da pride čez eno uro. Prideta Gabi in Mitja K. Začudenje. Veselje. Z 1,5k gresta pristat in k meni. Mitja ima žago, Gabi pri bližnji bajti priskrbi motorko.
Cota je v krošnji relativno nizkih dreves, a zaradi slabih izkušenj ne pristanem na podiraje dreves, dokler je cota gor. Požagamo moteče veje in nekaj okoliških drevesc, a čisto do cote ne pridemo, dokler se ne prikažeta Mitja in Kajo. Nečak varuje, bratec spleza gor in požaga še preostale zapletene veje ter osvobodi nekaj štrikcev, da cota prosto pade dol. Spakiramo se dol, do kapelice, kjer razpletemo coto. Mitja in Kajo gresta domov. Q-light zgleda ok, a najdem raztrgano celico - nekje na sredini prednjega roba in eno ven potegnjeno zanko na sredini zadnjega dela. Hendlat se še vedno da. Krilo obrnemo okoli, da ven stresemo vso nabrano nesnago, Jebiga. zgodilo se je.
Dobimo se na vrtu pri Gabiju, častim pico in pivo. Zezamo se, a dejansko ves čas premlevam, kaj se je to zgodilo, zakaj, kako, kaj bi lahko bilo. Zgleda, da je družba v redu, saj nas Gabi ne sposti, dokler ne spijemo še njegove dodatne runde.
Na poti nazaj se ponovno ustavim v Sparu po še en sixpack, ki sta si ga prislužila Mitja in Kajo. Postanek na T2 se zavleče, tako da sem doma šele okoli devetih. Povem Lenartu, Lovru pa naslednji dan.

Kasneje Gabi potrdi, da je z višine videl močno zvijanje krila. Možak, ki je videl padec, pove, da je videl, kako se je krilo močno in hitro zavrtelo, ko me je potem vrglo v krošnje.
Wosa, ki je bil takrat nad menoj, pravi, da sem takrat stoliral (?!?!).

Ne vem, no. Petindvajset let letim padala tega varnostnega razreda in se mi zdi, da vem, kaj naj od tega pričakujem. Letel sem Kinga z AR skoraj 7, ki je dihal, a je bil popolnoma obvladljiv in zgovoren, da sem ves čas vedel, kaj se dogaja. Pri tem je bil Cure s skoraj kingovim AR čista bebica. Res je sicer, da sem kinga letel sredi poletja, a v 3-5m/s razpihanih stebrih, cure pa pozimi, a na primorskem, a tudi v 2-4,5m/s stebrih. Skratka, nek občutek letenja s krili z malo večjo vitkostjo mislim, da imam. A Q-light me je na polno presenetil. Nisem občutil povratnih informacij,  kaj se s krilom dogaja, še najbolj mi je pomagal zvok nenehnega šumenja tkanine nad glavo.
Ko berem teste, pravijo, da ima mehke komande. Morda je to? A vseeno, saj komande uporabljam po potrebi, da dosežem zavoj ali umirim krilo, ne pa na pamet, s kakšno silo ali kako globoko potegnit. Dopuščam možnost, da sem kdaj res preveč potegnil, a govora je v centimetrih in sekundah, ne pa v potegu do riti.

Sedež? Kasneje doma, po letenju na Bizeljskem, vidim, da je desno rebro sedišča zdrsnilo iz ležišča, tako da je bilo le na pol vstavljeno. Možno, da je izpadlo ob padcu, ali pa kasneje. Pri letenju na Bizeljskem nisem opazil posebnosti glede sedeža. Ostalo pa je bilo nastavljeno kot vedno. Na Švarču sem imel zapeto prsno vez, a mislim, da to služi le manevriranju po tleh, v zraku pa ne spreminja geometrije sedeža.





Dopisovanje s 777:
-----------------------------------------------------------------------------------------------------


Rado Voglar 
Za:Triple Seven paragliders
sre., 29. apr. ob 10:21

Letim z WV GTO light (xl), prsna vez je odprta do konca, 48 cm med vpetji karabina.
Naj še enkrat poudarim, da sem prepričan, da sem dobil brezhibno padalo, saj v primeru dvoma ne bi šel z njim v zrak. Jasno je tudi, da na letenje vpliva veliko dejavnikov, ki pa jih mora pilot obvladat, kar pa se mi tokrat žal ni izšlo, si pa bom prišel na čisto, zakaj.

Če potrebujete še kakšno informacijo, le vprašajte. Vesel pa bom tudi vašega mnenja.


lp, Rado


-------- Izvirno sporočilo --------
Od: Triple Seven paragliders
Datum: 29. 4. 20 09:28 (GMT+01:00)
Za: Rado Voglar
Zadeva: Re: Demo Q-light

Pozdravljen Rado,

hvala za poslano. Najprej, veseli smo, da se vam ni nič zgodilo. Padalo je skoraj novo in je bilo leteno s strani enega naših delavcev tukaj, kateri ni opazil nobenih problemov s padalom. Leteli so ga tudi drugi na testnih letih in ni bilo problemov. Seveda bomo ob vrnitvi pregledali padalo še enkrat.

Prosil bi samo še za podatek za kakšen sedež je šlo pri tem testnem letu? 

Lp

Matjaž Klemenčič 

On Tue, 28 Apr 2020 at 20:50, Rado Voglar <rado.voglar@yahoo.com> wrote:
Zdravo Matjaž,

Žal ugotavljam, da kraljica ni zame, oz. ne znam letet s tem krilom. Na preizkusni let sem šel prvi (lepo) letljiv dan v naših koncih, na start, s katerega največkrat letim in ga, mislim, res dobro poznam. Vzletna teža je bila 117kg. Hendlanje na vzletišču je bilo v danih razmerah (3,5m/s, sunki do 5,5) obvladljivo, brez posebnosti. Vzlet enostaven. Letel sem s predpostavko, da gre za padalo s podobnimi lastnostmi kot moj Artik 3, le da sem bolj pozoren na obnašanje krila, saj je tu le faktor neznanega.
Pri širokem obračanju prvega balona me je presenetila (zame) nenavadna situacija, ko je krilo v dviganju in kroženju nakazalo negativo (desna, zunanja stran krila je potegnila močno naprej), a sem to zadušil in prekinil kroženje.
Na naslednje dviganje sem naletel ob pobočju in ga pobiral z osmicami. Nisem želel obračat v dviganju (prva izkušnja), zato sem obrnil, ko je dviganje popuščalo. Sredi drugega obrata se je mi je zgodila negativa. Desna stran (mislim, da je bilo tako) krila je poletela naprej, padalo v kup, jaz pa vzvratno v krošnje.
Sam sem varno in nepoškodovan sestopil, kasneje pa smo s pomočjo alpinistov varno sneli tudi krilo.
Pri pregledu padala sem našel raztrganino na sredini prednjega roba in izvlečeno zanko na šivu celice na sredini zadnjega roba.

Zaupam sedmicam, da sem v preizkus dobil brezhibno krilo, zato sklepam, da sem sam počel nekaj korenito narobe. Zadnje dni se veliko razmišljam, kaj je bilo ta dan tako drugače. In prišel si bom na jasno.

Opravičujem se za poškodbo krila (kar boste nedvomno hitro uredili). Padalo sem vam danes poslal nazaj. 

Lp, Rado
-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Vremenske razmere

Švarč 3=S
°C 2=SW m/s m/s
Date Time Temperature Wind direction 1 Wind speed 1 Wind gusts 1
2020-04-24 12:07 17 3 4 6,2
2020-04-24 12:17 17 2 2,7 5,2
2020-04-24 12:28 17 2 3,5 5,4
2020-04-24 12:38 18 3 3,6 5
2020-04-24 12:49 18 3 3,5 5,3
2020-04-24 12:59 18 2 3,7 5,3
2020-04-24 13:09 17 3 3,3 5,1
2020-04-24 13:19 18 3 2,7 5,1
2020-04-24 13:29 18 3 3,7 4,8
2020-04-24 13:40 19 2 2 4,6
2020-04-24 13:50 19 3 3,3 5,7
2020-04-24 13:53 18 0 -1 -1
2020-04-24 14:03 18 3 3,1 5,5
2020-04-24 14:14 19 2 2,5 5,3

sobota, 18. april 2020

Švarč, 18.4.2020, popoldanski poskus

Let: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2342468/
Hajk: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2342470/
Foto: https://photos.app.goo.gl/wRrW3YAyzVvRRTKDA

Sobota. Doma so bitke okoli piknika. Ajd, ne da se mi lomit kopja še tu, pa se dogovorimo, da bo piknik ob dveh, da ob pol treh lahko odidem. Tako se zgodi.
Vmes Gabi nabija, da gre že ob 12h gor. Če je Wosa lahko včeraj ob 16h odletel, bo lahko to menda možno tudi danes. Nimam nekih hudih preletaških ambicij, le malo bi rad obredel Bohor. Po nebu se naredi neka koprena, a aprilsko sonce vseeno dobro nabija.
Gor sem nekaj čez 15h, Gabi objavlja fotke z lufta. Poskuša priklopit Švarč od vzhoda?! Hm?

Hitro se poštimam, da grem čimprej v zrak. Nekam sumljivo mlahavo popihava. Malo pihne, malo ne, se mi zdi, da včasih obrne tudi dol. Verjamem, da bo. Bo! Ko se tako enkrat spet obrne gor, lepo dvignem krilo in vidim, da je en štrik grdo zavit. Podrem in odpletem zadevo (nekje sem moral stopit  skozi štrike.. ). Ponovitev. Tokrat gre gladko. Ahhhh! Spet pozabil na zanko za vrečo, spet se je treba ročno kobacat not. Je šlo. Vidim Gabija pri kapelici. Je le priklopil domači hrib. Nekdo ga pobira.

Nekaj praskem po bregu, pa malo tudi od brega. Ena sama revščina, Gre do višine starta pa nič več, Vidim Gašperja gor pri avtu. Poziram mu. Kaj pa hočem drugega, če se ne morem odlepit navzgor?. Poskusim še po grebenu, pa ne da. Agonija traja 20 minut, potem pa Švarčka mine še tisto malo usmiljenja, ki ga je pokazal do mene in me lepo spusti. Pristanem malo višje na bregu, da grem hitro še enkrat gor. Tokrat sem se vsaj pravočasno spravil iz vreče, da ni bilo še te drame. Ihtavo pospravljam. Pokliče Gabi in pove, da je spet naredil en lep krog po podbohorskih kucljih. Dobro zanj, frustrirajoče zame.
Odšibam nazaj gor, vmes spet poberem eno gorjačo, da se pripravim neprijaznega psa, ki ga potem ni bilo na spregled, ko sem jo mahal mimo hiše. Pri avtu se sprijaznim, da je z dnevom konec in se ne grem še enkrat dol metat pa kolovratit nazaj.

Doma sem zgodaj in vprašanja, kako to, da sem že doma, me spravijo v še slabšo voljo. Kurc, grem se spucat s tekom. Pade petnajstka.

p.s.
Garmin Connect, nedelja, 18.4.2020
Nedelja. Načrtujem drugi del piknika doma, zato se odpovem letenju. Doma brkljam, pred kosilom pa izvem, da je predvideno klasično nedeljsko kosilo, brez žara. Sem nekoristen. Dan pa je šel. Gabi "le" do 1650 na Švarču. Wosa na 2700 na Orešju. Dan je lep še pozno v popoldan. Frustracije. Pod večer, ko se že oblači in piha, gre Lenart na picikl, jaz pa na lauf. Čutim utrujenost. Grem na pred dnevi odkrito desetko v malce spremnjeni podvarianti. Kar dobro gre, razen utrujenosti ni posebnosti. Na koncu me preseneti relativno dober tempo. Številke pravijo, da je šlo u izi, regeneriram se še kar, a začetek ni bil lahek.
Izpod tuša direkt na nedeljsko video srečanje s Turki in Naglji. Poplaknjeno z nekaj frankinje.

petek, 17. april 2020

Švarč, 17.4.2020, skoraj izgubljena postaja

Let: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2342192/
Hoja: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2342193/
Slike: https://photos.app.goo.gl/SZ4EfHFFkQ8yBerm6

Prolog:
2020_04_11_Gabi_Orešje

Karantenska situacija je jebena. Itak, glede letenja pa na kubik. Izkazuje se, da se splošno zdravstveno stanje izboljšuje, torej karantena zaleže (čeprav se pojavljajo pomisleki o sorazmernosti ukrepov). Kakorkoli že, vzdržujem se tudi H&F, Mitji, ki me edini kaj vpraša, pa priproročam, da se (tudi) vzdrži. Vseeno vzhodnjaki verski praznik izkoristijo na Orešju (Wosa fajn, Gabi odlično, Mitja pa se tudi lokalno najadra).
2020_04_15_Gabi_Švarč

V sredo, 15., si pa Gašper in Wosa privoščita še lep Švarč. Sam obtičim doma, saj je Lovro za avtom v LJ, Irena pa potrebuje avto za svoje opravke. Potlačim.
V četrtek počakam do konca kosila in se pod ploho očitkov odpravim na Švarč, a si v avtu premislim. Brez veze. Pozno je, pogoji niso vrhunski, sam sem čisto razštelan, samo dan bom zajebal. Raje spečem kruh. Danes, v petek se zgodba ponovi. Zunaj štiham in urejam vrt, kosila ne pripravim in se v klasičnem vzdušju odpravim. Irena nujno rabi avto za v trgovino. Dobi popoldan. Grem.


Let
Na poti me ni nihče ustavil, uspešno sem ilegalno prešel občinsko mejo. Malo gledam po nebu, kje je Wosa, ki se je najavil za bolj zgodaj. Ni ga. Gor lepo vleče, pred startom vidim ptiča, ki lepo navija. Morda pa danes bo kaj. Želja je priti do Mrzle planine, pa morda nad Dovško ali Senovo, pa nazaj na Koprivnico, pa na pristanek. Ali vsaj nekaj takega. Pripravim se pazljivo, saj je že skoraj en mesec od kar sem nazadnje to počel. S kamerami se ne ukvarjam, radio dam v žepek od zica, s karabinčkom pa si nekako pritrdim mike na naramnico, pripravim si zanko za vrečo. Telovadba s karabini, vpetje ok. Lep, miren start. Ajaj! Pozabil zanko nataknit na nogo! Poskušam v vrečo, a ne gre, preprimem bremze in si pomagam z roko, gre. Ok.
Malo zagrabi, praskam, obrnem. Nekaj dela. Spajsam se nad greben, ni hudega zanosa. Tipam, pa nič, nič in spet nič in kmalu sem nad kapelico. Bemtim sam pri sebi, a ne pomaga nič. Tla se bližajo, ena noga pa mi obtiči v vreči. Divje se kobacam ven in lovim pristanek, v zadnjem trenutku se vse poklopi in lepo pristanem.
Malo pofotkam (težave s tem, saj se mi app vseskozi ugaša, pot mi lije izpod čelade) pa grem zlagat. Vrvice se zapletajo v jebeno deteljo. Vidim nekoga prihajat. A, Wosa! Je prišel malce kasneje. Ponudi prevoz gor, a grem raje peš. Medtem ugotovim, da nimam postaje. Je padla iz žepka, ni bila pripeta. Najbrž po startu, pri kobacanju v vrečo. Samo to mi še manjka. Rok se ponudi, da bo malo pogledal na poti gor. Ok, srečno.
Morda jutri spet, saj se zatem vreme malo skisa, potem je pa itak konec aprila. In upam, da začetek službe.

Garmin Connect (Hoja)
Po curaži in kratkem pogovoru z Woso grem gor. Iskat postajo, ki sem jo uspel izgubit. Na poti si omislim neko palico za psa, a se mu tokrat izognem, saj je bil zaprt v avtu. Nisva več prijatelja. Od hiše gor do starta precikcakam travnik, a postaje ni. Bemusuncežarko! Na poti do avta spet srečam Woso, ki je maširal gor s coto okoli vratu (ga moram vprašat, kje ima rukzak). Tudi on ni naletel na moj radio. Zelo sem vesel flaške vode, ki sem jo danes imel s seboj. Pri avtu poženem po grlu še zadnji deci. Pa bi še kakšen prišel prav.
Ko se peljem dol, se spomnim, da sem kolovratil tudi tik pred pristankom, pa grem pogledat na mesto pristanka. Tam najdem postajo (hepi) in vidim Woseka, ki veselo šraufa visoko nad Švarč. Jebiga, treba je znat.

P.s.
Ko pridem domov, se nikomur ne mudi z avtom.
Rok se kasneje pohvali z leeepim letkom, ki se skoraj do pike pokriva za mojim planom. A jebigasad, res je treba znat. Bom že enkrat tudi sam zadel. Upam.

ponedeljek, 13. april 2020

Brežiško morje, 13.4.2020, Surfanje!!!



https://photos.app.goo.gl/cS4t9kA7ttpgHcs79

https://www.strava.com/activities/3294060991


Po mučnih verskih praznikih se v ponedeljek vreme le skisa. No, ni hudega, le letljivo končno ni več. Preveč piha. Dejansko JZ kar pošteno vleče. Po kosilu z Lenartom nekaj razglabljava,
da bi morda bilo za surfat, ampak se mi ne da, saj me zatre že misel na pregovarjanja.Vseeno se zmeniva, da greva pogledat na nasip, pa se potem odločim. Na jezeru je vleklo. Zdravo in pošteno vleklo. Ni kaj, tek nazaj v avto, pa domov po opremo, pri tem použit zajetno porcijo besednega govna in nazaj na štajerski breg vode. Izberem si drugi dovoz na nasip, en naprej od začetka ribiške cone in en pred pomolom, kjer je že bila zbrana neka druščina, nekdo je kajtal. Lenart me preganja, ni časa za slikarjenje. Hitro sestaviva tavelik rig in dilco, pa hop v vodo. Kljub temu, da sem bil v svojem kratkem neoprenu, ni bilo čutiti pretiranega mraza, Po nekaj sekundah prilagajanja sem že pozabil temperaturo vode ter se posvetil vetru.
Ker sem šel v vodo na priveternem bregu (se pravi - vleče proti bregu), sem moral malo poplavat stran od brega, neuspešno poskusil povlečt rig ven, da sem lahko poskusil s štartom iz vode. Šlo je iz prve in vsi starti potlej so bili vodni.Mudilo se mi je z iskanjem glisiranja, pa  se nisem pretirano ukvarjal z orcanjem proti sredini vode, ampak sem se kar hitro spustil z vetrom. Lubamarija, saj gre! Na koncu mi zmanjka vode za kak pošten obrat, a nič zato. Po malo vodne telovadbe gre gor iz vode in vajo ponovim še v obratni smeri. Tako gre ene parkrat, potem pa se odločim, da imam dovolj in da ne bom Lenarta več pretirano zadrževal. Doživel sem, po kar sem prišel. Vodni start (čeprav okoren) je itak že rutina (ob primernem vetru seveda), sem pa tudi zglisiral in se ob tem spravil v zanke. Vse po predpisih!

Žal ne fotke ne filmčki ne povedo nič o občutkih, ko krene, ko to leti po vodi. Neverjetno, po toliko letih jalovih poskusov na morju se mi to zdaj dogaja pred domačim pragom. Voda je sicer ogabna že za noter it, kaj šele, da ti pride v usta, je pa zato relativno flat ob uporabnem vetru in pa deset minut od domače garaže. In da se surfat!!! Čudovito!
Vesel sem, da imam Lenarta, saj brez njegove vzpodbude in podpore danes tega zagotovo ne bi doživel. In škoda je življenja, da stran mečeš take trenutke.


nedelja, 12. april 2020

Švarč, 28.3.2020, Gor pa dol po hribu pod puščavskim peskom

Prva curotina: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2341020/
pa peš gor: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2341022/
Drugi letek: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2341019/
pa drugič peš gor: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2341023/

Foto: https://photos.app.goo.gl/wpY8mtw2jAi9PTRb6

Po mrzlem, sneženem in vetrovnem tednu se v soboto vreme le sestavi. Če ne štejem megle zaradi nekega puščavskega peska.
Tokrat združim pohod s skokcem z nabavo zelenjave pri Frenku Robeku. Wosa gre na Lisco, Gabi na Švarč, Mitja pa se še ne more odločit. Sam nimam nobenih namenov it kam resno letet, kajti še prehitro me najde kakšna jeba, česar pa zdaj, v karantenskih časih ne mislim izzivat. Pa tudi prevozov ni. Torej ostaja le kak lokalni hf.

1. Let
Na poti iz Brežic me dobi Mitja, ki pravi, da so bili družinsko na Lisci, a ni odletel. Ziher je ziher.  Prihajajo na Švarč. Slišim se še z Gabijem, ki je že krenil peš gor. Odločim se, da bom poskudil ujrti še kaj dneva in se odpeljem kar gor. Bo hajk po letu. Na pol hriba se vsi trije srečamo. Mitja v avtu z družino, Gabi peš s sramotno majhnim rukzakom. Avtomobilista parkirava pri gornji bajti in se sprehodiva po lepo počiščeni poti do starta (no, Mitja nese še Jakoba, Katja gre počasi zadaj). Mlademu kolegu se mudi ko strea in je že pripravljen, ko Gašper prisopiha gor. Gledamo na Bohor in vidimo nekoga s Kingom viiisoko vrtet. Najbrž Tibor, ugotovita kolega. Pričakujemo še Woso, da prileti z Lisce. Še en skupinski selfi in najhitrejši je že v obetavnem zraku, a ga kmalu opaziva nizko pod bregom. Ajaj. Gabiju se zgodba ponovi, meni pa tudi. Iščem neke prdce, a odplakne proč od kapelice, kjer Mitja že zlaga, pa se spustim do pristanka v dolini. Gabi se je še nekaj obiral in je moral pristajat na bregu, na začetku doline, česar sem se sam bal. Hitro pospravim, da grem(o) še eno rundo. A na poti gor srečam Gabija, ki gre peš domov (dovolj mu je), Mitja pa tudi, čeprav  bi ga Katja lahko peljala še enkrat gor. Kakorkoli že, hoja je osnovni del mojega dne, in odpeketam gor.


1. Hajk (iz Garmin Connect)
Vreme je obetalo še nekaj jadranja, Gabi je že šel peš gor, pa sem se kar z avtom odpeljal na vrh, kjer je tudi že Mitja z družino. Prvo rundo scurimo kot kante. Ona dva gresta domov, jaz pa gor. Pred hišo me ugrizne pes (no, šavsne po moji roki, ne zagrabi). Še vedno nekaj piha gor in se skobalim v zrak.

2. Let
Še vedno lepo vleče gor in hitro se spravim v zrak. Tako hitro, da pred startom pozabim na zanko za pomoč pri vstopu v vrečo. Pomagam si z eno roko, pa gre. Tokrat le nekaj prime in Švarč mi nakloni nekaj minut jadranja. Ajd, da nisem čisto na hoji.

2. Hajk (iz Garmin Connect)
Drugi skok se je raztegnil v nekaj minut jadranja, pristanek je višje, pot je krajša. Pred prvo hišo, kjer zlagam me spet obletava nek besno lajajoč pes, a se drži na varni razdalji. Pri dugi hiši je piknik in ljudi le na daleč pozdravim. Nekaj metrov naprej po cesti me dohiti avto, ki ustavi poleg mene in mald voznik me povabi, da me pelje. Ko se mu zahvalim, da gem kar peš, on vztraja, saj da so ga spodaj poslali za menoj, da me zapelje gor, da se ne bom mučil s tem velikim nahrbtnikom. To res človeku nariše nasmeh na obraz. Še enkrat se mu zahvalim in nadaljujem peš. Tokrat se z dolgo palico pripravim na Džonija, a ga gospodarica uspe zadržat še predno me zazna in planene proti meni. Treba ga bo vzgojit.
Ok, danes ni bilo teka, je bilo pa nekaj manj kot uro hoje v hrib.


PS. 12.4.2020. Jebena karantena in temu najmanj primerno vreme. Že en mesec, praktično ves čas od začetka karantene je stabilno anticiklonsko vreme z zmernimi vzhodnimi vetrovi. Večina nas je prizemljenih, nekaj njih jih seveda tudi leti, objavi pa se le en sicer carski 200 FAI. Čez dan  ali dva spet dva to ponovita. Vmes vemo za Franeka in tudi Wosa pošlje kakšno sliko. Včeraj (sobota,10.4.) za bil še zadnji tak dan, ko se vzhodnjaki grupno spravijo na Orešje. Ne vem kako je bilo, je Beli sploh letel?, Wosa je kmalu pristal, Mitja imam na sumu, da je lokalno pojadral, Gabi pa je pošiljal slike z 2k, na koncu pa curnil na povratku v veter pri Pečicah. Jaz sem žrtvoval dan kršenju karantene z žrtjem na Žejnem.
Danes (nedelja, 12.4.) je bil še užiten dan za Švarč, a sem ga položil na družinski oltar, saj se je histerija razlegla že ob veliko pohlevnejši zadevici. (kasneje Gabi pošilja slike neznanih gostov, ki jadrajo na Švarču, menda celo tandem). Upam, da bom naslednje leto rešen teh fundamentalističnih izpadov. Bogpomagaj.