Lisca, 6.4.2018, Prava vzhodna pomlad, a nedokončan FAI

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2103670/

VSE
Javno
Damjan (fb)
Matej (fb)


Po obdobju kislega vremena se obeta vikend s pravo pomladjo. Vreme za letet.
Kondorji brbotajo že za petek in to že ob pol poldne. Jasno mi je, da me ne bodo čakali tako kot v ponedeljek. Po drugi strani v petek praznuje Manja in bo treba bit pravočasno doma.
Po nakupih za rojstnodnevna darila grem že v četrtek, da ne bi bilo v petek kakšnih nerodnosti. Marko pravi, da četrtkovo deževje ne bi smelo povzročiti nič hudega, morda le to, da bodo mastne baze.

Dan se začne z meglo in se razvije v proper dan. Ob 12:00 v avtu, ob 13:10 na startu, kjer se znajdem sam samcat. Sam vrag ve, kje so kolegi. No, Gabi je na šihtu, saj ima Nina rojstni dan, kar je nesporna prioriteta. Šli so Marko, Drago, Roberto, Mitja in Matej.

Hitro se pripravim in med zadnjim fotkanjem razmer pred startom vidim, da je Marko že objavil let. Kaaaj? Prijatelj se je nizek zapodil na Bohor in storil bridek konec pod Mrzlo planino. Ajaj... Bohor najbrž danes ne bo ...
Mobilnik stlačim v predelano srajčko za na kokpit in jo pripnem. Da vidimo, če lahko slikam s telefonom. Za lažje rokovanje s telefonom tvegam poletne rokavice, saj se bohoti aprilsko poletje, pa ne bo sile z mrazom.
Na Lisci se nikakor ne morem pobrat, ko se nizko spravim na Ješivec, kjer srečam Draga, ki se že vrača z vzhoda. Po grebenih se plazim proti Rudeniku in se počasi sprijaznim z mislijo, da danes ne bo nič z Bohorjem, od koder se pripeljeta Mitja in Matej (ki me slika).  Rudenik ne da nič in tik nad krošnjami se splazim nazaj do Ješivca, da se za Malo Lisco končno le malo odlepim od podna. Nad startom še nekaj telovadim, saj se mi še ne gre pristajat, kljub temu, da slabo kaže in vidim avto. Z nekaj deset metri nad Lisco se spustim proti Lovrencu poskusit srečo na nižjih kucljih.
Nad Okroglicami zagledam dva ptiča, ki ju lepo jemlje gor ter se seveda zapodim tja. Res padem v steber, ki me končno le dvigne s podna na skoraj 1,5k. Ok, takoj se odprejo nove dimenzije - zdaj vabi Kum. Na poti še malo popravljam, zadanem pa še en radoživ steber, ki mi da skoraj 1,9k. Hoho, postaja prav luštno pa tudi hladno. Zlahka pridem do Križ in malo naprej spet popravim višino za na Kum, ki ga obrnem v višini vrha. Pri tem gledam nekoga, ki se pajsa iz sredi doline (kasneje se izkaže, da je bil Zagorc in na treku ni videti tako kritično, kot se mi je zdelo iz  zraka).
Že pri zadnjem pobiranju si rečem, da če na Nebeški poberem na 2k, moram poskusit naredit zamišljen trikotnik. Rudenik - Kum - Dolenjska (hm, Mokronog) in nazaj na Lisco. Nebeška se strinja z načrtom in me lepo vzame na dobrih 2,1k, kjer pobegnem ven iz baze. Vesel, a fotkanje mi ne gre od rok v katere me je zanohtalo od strupenega mraza. Nad Dolenjsko se prav v moji smeri bohoti lepa kumustrada, ki me kar potegne k sebi. Prečudoviti razgledi! Preletim še Leskovec, kjer sem zadnjič pristal. Tokrat se tam še malo poberem, a do baze ne znam več. Sem v precepu. Poskusit še proti Dolenjski in v usihajočem dnevu tvegat curažo ter si otežit logistiko, ali pa se takoj spravit nazaj proti Lisci in morda celo splezat nazaj do avta, kar bi zelo pomagalo priti pravočasno na Manjin rojstni dan. Prevladala je slednja možnost in se v upanju na še kak prdec spustim nad Kompolje. Res se poberem še nekaj metrov, ravno dovolj za priklop Razborja, kjer mi zmanjka malo maneverske višine za poskus pobiranja na vzhodnem bregu. Če ne zagrabi, moram pristajat na kaki neporaščeni zaplati brega, zato se raje odločim za zanesljiv pristanek na grebenu, ki pa me vseeno malo preseneti, da na koncu pristanem z vetrom v rit in pri tem malo poradiram rokavice. Neroda pač.
Vesel in zadovoljen. Lisca in s tem tudi avto je v dosegu nog. Pospravim in poskusim prijavit let, kar pa spet ne gre. Godrnjam nad Naviterjem. Z nahrbtnikom se odpravim proti Liscem in uštopam menda prvega voznika, ki pride mimo. Gre v Polano, kar mi je super, saj me lahko zapelje skoraj pol poti do vrha. Med vožnjo klepetava  in možak ugotovi, da ima do začetka sestanka lovskega društva še dovolj časa, da me pred tem zategne na vrh, kar tudi naredi. Žal nima časa za oddolžilni pir, zato pa ga po njegovi zaslugi imam jaz in si ga tudi privoščim. Prava otvoritev sezone!
Ostali: Drago je bil na Bohorju, pa potem na Kumu in malo nad Dolenjsko ter nazaj na poseko in v Radeče. Marka je pobralo nizko rinjenje na Bohor, Roberto pa je bil prenizek ko se je vračal z Bohorja (čez Dovško!) in je pristal na grebenu Mrzle planine. Z Bohorja (čez Šedem!) se je vrnil Mitja, ki je nato pristal na Bregu. Matej ni objavil treka, je pa bil z Mitjem na Bohorju (naknadno objavi: Bohor še naprej od koče, Kum, Radeče, najdaljši z Lisce danes).

Na koncu sem bil pravočasno doma, da sva Manji šla spodobno voščit.