Švarč, 29.4.2018, Skok za prezračit...

Letenje http://xcglobe.com/flights#show-flight/2110042/
in
hoja https://connect.garmin.com/modern/activity/2661982888

Nedeljsko popoldne je bilo sicer rezervirano za kolesarjenje, a se je zgodilo tako, da smo se po kosilu razšli vsak na svoj konec, jaz sem pristal na Švarču.
Edino upanje, ki sem ga nesel s seboj, je bilo, da bi se dalo odletet.  Napoved in postaja sta trdila, da veje zmerni JV, a realnost je pokazala, da se tiste švohne sapice, ki še pridejo do starta, ne morejo prav dobro odločiti, po kateri strani bi to storile. Tako je nekaj časa lepo vleklo postrani gor, nekaj časa pa spet dol. Po nekajminutnem kuhanju med čakanjem, da se zrak zgane, sem se uspel spravit coto nadse in se spravit v zrak. Ta ni kazal nobene volje, da bi me obdržal gor. Malce vzhodno sem videl ptiča ali dva, ki se nekaj trudita na grebenu, a sem potonil pod njima. Po pristanku sem ju videl še nekaj opletat, vendar se nista pobrala.
Sledi sprehod gor po avto, ki sem ga tokrat za spremembo parkiral zgoraj. Saj je res v redu tudi ta varianta.

Bizeljsko -Orešje, 27.4.2018, Razširjeni vzhodnnoligaški piknik, trikrat

14:02, prvi, http://xcglobe.com/flights#show-flight/2109056/

14:43, tretji, http://xcglobe.com/flights#show-flight/2109141/

15:47, tretji, http://xcglobe.com/flights#show-flight/2109148/

Mitja, Beli, Žare, Janez, Rado Povh in Leon, Vinko, ki gre po Mitja.

Praznični in hkrati predpraznični dan z Ireno začneva na izi z razkošnim zajtrkom, nakupom rastlinja za na vrt, prijetnim spehodom na Šentvid, pa še nekaj nakupi. Doma je Lenart ves v žaru priprav na maturo.
Mitja načrtuje letenje na Orešju, saj naj bi se vreme uredilo.Res se je skozi dopoldan nebo očistilo oblačnosti, ki jo je sinoči prinesel sever, dober za surfat. Mitja že nestrpen klicari, mudi se mu, jaz grem malo z zamikom, saj dvomim, da bo Orešje začelo delat tako zgodaj. V avtu, spodaj na Orešju je pozabil telefon in dogovoriva se, da gre skočit, jaz ga pa gor grede poberem pri avtu. Ko pridem do njegove astre, kolega ni na spregled. Po malo oziranja ga najdem visoko pod bazo. No, pa se mu je le upravičeno mudilo! Po postaji se zmenimo, da še ne gre pristajat in odpeljem se na start.
Tam Andrej in Žare že pripravljata roštilj, skupaj pa opazujemo Mitjevo predstavo nad Bizeljskim. Seveda se mi pri tem začne mudit in hitro se pripravim. Vmes pa seveda klasika, saj neha pihat, oziroma se na trenutke obrne celo dol. Počakam, da začne rahlo vleči gor in takoj potegnem.
Proti pričakovanju me me za vogalom ne vzame gor. Nekaj brbota okoli skal, ampak ne zagrabi. Odpeljem se pogledat še malo zahodno od starta, kjer včasih lepo da, a tokrat je vse mrtvo. Pobegnem proti vzhodu, vinogradi so že nevarno pod ritjo. Oči postajajo velike in mrzlično iščejo zaplate trave brez kolov, saj kar tonem in tonem. Vse se skrči na vprašanje varnega pristanka. Nizko se zvlečem čez vinograde in še sredi brega čmoknem v nepokošen travnik. Pa kaj je pa zdaj to?!? Pokličem in prosim Andreja, da pride pome. Po postaji se oglasi Mitja in sprašuje, če je njegov telefon še v avtu, kajti danes je v službi dežurni. Ko mu povem, da je vse tako, kot je pustil, ugotovi, da sem že na tleh in ponudi, da naj vzamem njegov avto za povratek.
V tistem pa vidim nekega možaka z bližnje ceste, ki kliče in ponuja prevoz na start. Spet kličem Andreja, tokrat da ni treba po mene. Zelo na hitro zbašem opremo v nahrbtnik in grem do možaka, ki potrpežljivo čaka. Predstavi se kot Janez in potrdi se mi razmišljanje, da je to župnik z Velike doline, ki ga je Mitja povabil sem na letenje.
Gor ves besen tiho razgrnem coto in se pripravim. Saj ni mogoče pri vsem razkošju sonca in baz, da ne bi uspelo pobrat! Vetra ni nekega pametnega, a tu in tam le lepo povleče gor. Mitja je še v zraku, odletel je nekam na sever. Ptičev ni videt. V zraku se zgodba ponovi. Nič. Niente. Nada. Nothing. Tokrat se privlečem do pristanka. Tokrat pride Andrej po mene.
Ko se želim še tretjič takoj dol vrečt, me Andrej in Žare prepričata, naj raje prej pojem nekaj čevapov, ki jih je Žare pravkar spekel, saj so le sveže pečeni res dobri. Povesta, da je Mitja medtem le pristal nekje med Bistrico in Podčetrtkom. Uf, dobro je izkoristil dan. Ponj je odšel poba, ki sem ga prej opazil na startu. Žare pove, da se zaradi preredkega letenja nekako ne more ujeti z rukecom, ki si ga je omislil. Opremo sicer ima s seboj, a ne bi šel v zrak... Po čevapih se odločim še enkrat poskusit srečo, Janez pa tudi opravit svoj krstni start tu na Orešju.
Tokrat le nekaj zagrabi, da se spajsam nad start. Malo se vozikam okoli, pobrat pa se ne da. Iz zraka pozdravim Mitja, ki se je vrnil. Prvič, ko se spet zapeljem zahodno od starta, me spusti in ne morem več popravit višine.  Ko že grem proti pristanku, vidim Janeza, ki zunaj nekaj povrtava in ne kaže, da tone. Res nekaj brbota, a razen malo nulce ne iztržim nič in še tretjič pristanem. Vmes sta se v zrak spravila še (celo) Žare in (drugič danes) Mitja. Ker sem prvi na tleh, lahko lepo pofotkam pristanke ostalih, ki so mi kmalu sledili.
Gor nas zategne Mitja. Privoščimo si še ostanek čevapov in zasluženo pivce, besedo ali dve ter počasi zaključimo.  Dan je rešen, čeprav mi je Mitja dal vedet, kaj je dan ponujal... Ampak hrib bo že počakal na naslednjo priložnost, kajti ob takih gostijah na  startu tudi scurit ni hudo.

Švarč, 22.4.2018, (spet šele) v tretje gre rado

Prvi http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2107911/
Drugi http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2107917/
Tretji http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2108116/

Po sobotnem izletu na Vrhniko, ko sta Lenart in Hannah opravila še teoretični del izpita za učitelja smučanja, sta se Irena in Lenart namenila v nedeljo temeljito pripravit na zadnje preverjane nemščine. Lovro se je v Ljubljano vrnil že v soboto zvečer. Mene pa je seveda tiščalo letet. Pa Gabija tudi.
Glede na to, da je napovedan zahodnik, nisem imel volje rinit na Lisco, Bizeljsko pa je v takem vprašljivo. Je pa ob napovedanem divjem gradientu to tisto pravo za Švarč. Gabiju se mudi, meni malo manj, tako da se pri kapelici dobiva okoli 13h. Gor greva z enim avtom in seveda do gornje hiše (ki je spet zapuščena, saj so zadnja lastnika dobili z nedovoljenim pridelkom, ki je rasel okoli hiše, česar prej nisem opazil). Na startu je svinjsko vroče. Razmere se mi zdijo kar v redu, čeprav baz ni, kar je bilo navsezadnje tudi napovedano.Kar hitro odstartam in prav tako hitro scurim. Gabi stori to isto malce za menoj. Ok, pa saj sva računala na tak scenarij. Spokava se nazaj gor, nato pa z obemi avti dol in z enim nazaj. Tako, pripravljena sva na drugo rundo.
Gabiju prijazno ponudim, da tokrat on starta prvi, ampak tako dolgo razmišlja o intervalih termike, da grem spet jaz naprej. Spet nič. Tokrat pod seboj vidim kanjo, ki nekaj suče. Ptič je v nekaj zavojih pri meni, vrtiva nulo po isti krožnici, a beštija se umakne nekaj metrov proti hribu, kjer Gabi pravkar odleti. meni pa se udre do tal. Po pristanku jih gledam (vmes se jim je pridružil še en ptič), kako se zvrtijo nad greben, za katerim mi zginejo izpred oči. Ok. Vsaj Gabiju je uspelo tokrat pobrat. Hitro pospravljam, da grem še enkrat poskusit, a še preden končam, se Gabi znova pojavi izza grebena in počasi pritone do mene. Je navil nad Jošta, a od tam so ga (spet) prepodile neke agresivne kanje (!), Švarč pa mu ni več dal.
Še tretjič danes se spraviva gor. Tokrat ne spuščava avta, saj že zmanjkuje dneva. Ambicije so se že skrčile na minimalec; vsaj kak steber povrtet in malo požulit bohorske kuclje. V tretje si tudi jaz vzamem čas počakat, da si Gabi spočije od vlačenja namolzene cote od avta na start in se pripravi, da prvi odleti.

Tokrat Gabi nekaj zapne in se obdrži nad grebenom, meni spa se še kar udira. Nad dolino začnem vrtet neko pozitivno nulco in uspem se spajsat nad greben, Gabi je vseskozi nad menoj in mi tako sporoča, da gre. Ulovim ga in skupaj zavrtiva nekaj krogov kot na ringlšpilu. Na okoli jurja porine proti Šedmu, jaz se pa oklepam ubogega stebra dokler le gre. Ko se na 1,2k konča, se pogumno spustim pod bazico, ki se je kuhala na bohorskem grebenu, a je vmes crknila, pa sem pogasiral proti Šedmu. Na poti naletim na neke balone, ki pa jih ne znam zvrtet in odcurim nekaj metrov naprej, ko mi pade zaupanje v Šedem ter se obrnem nazaj proti Švarču. Tam se še spajsam nad greben, kaj več pa ne gre. Poskus izleta na vzhod grebena me stane še tiso malo višine in odcurim na pristanek, do kod se je nekaj trenutkov prej Gabi privlekel s Šedma.
Gor je treba peš. Med sprehodom ugotoviva, da je da le rešen. Dobro rešen.

Na poti domov v Selah srečam najprej Ireno, nato pa še L&H, ki mi povesta, da gredo na sladoled v mesto. Seveda grem z njimi. Posladkani gremo - L&H na plavanje v Čatežke (Hannah trenig, Lenart priprave na sprejemce), midva z Ireno pa k Drnikovičem po sadike malin. Ko se vrneva domov, si privoščiva še hiter večerni sprehod, nato palačinke za plavalce in pa še ena do instrukcij. Mame pridekjo na vrsto šele po deseti. Pa spat.

Lisca, 20.4.2018, Sedemletnica

https://connect.garmin.com/modern/activity/2638753508

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2106936/

Že pred tedni smo se s starimi prijatelji dogovorili za srečanje s pohodom in kosilom na Planini nad Vrhniko. Kasneje sem se zavedel, da je 21.4. prav sobota, primerna za Jocov memorial. Ampak, vse pač ne gre na kup in tokrat se dobimo z znanci iz Ljubljane z okolico, vključno z Brusljem. Izlet se je še pokril z Lenartovim in Haninim teoretičnim izpitom za učitelja smučanja, ki ga imata v Ljubljani.
Torej sobota je oddana, a še vedno lahko počastim spomin na prijatelja v petek, na obletnico nesreče. Le da vmes še peljem Lovra v Novo mesto, kjer bo honorarno vodil neko prireditev.
Čez teden sem bil na izobraževanju, ki se je zaključevalo ob 17, a v petek smo začeli in tudi zaključili malo prej, tako da se mi je dan odvil v ritmu Nahtrihten na Radiu SI:
15:40 Ljubljana, Verovškova, zaključimo s predavanji.
16:00 Nahrihten, Ljubljana, Bratovževa. Lovro prisede.
17:00 Nahrihten, Novo mesto, OŠ Drska, Lovro izstopi, dogovoriva se, da ga tu poberem ob 20:30
18:00 Nahrihten, Cirje, Čučnik, prispem, se preoblečem in odrinem gor.
19:00 Lisca, pihlja v vse smeri po malem. Uspem odletet v neki nulci. Čudoviti spokoj ob  razgledu na mehko zgodnje pomladansko krajino v izteku dneva. Pristanem in pospravim v družbi treh simpatičnih lokalnih mulcev.
20:00 Nahrihten na poti po hribih med Sevnico in Novim mestom.
20:45 Novo mesto, OŠ Drska, Lovro me le počaka, čeprav je končal prej, prihajam pa kasneje
21:21 Sela, Pica doma.

ps. Lenart in Hannah opravita izpit.

Bizeljsko-Orešje, 7.4.2018, otvoritev Orient ekspesa!

http://xcglobe.com/sites#show-flight/2104021/

Foto (vse)
Foto (javno)

Po včerajšnjem letenju sem se zavezal, da v soboto ostanem doma, saj sem si letečo dušo včeraj dobro privezal, doma pa je tudi čutiti pričakovanje moje prisotnosti. Lovro je sicer v Berlinu, Lenart pa s Hannah na Krvavcu, kjer opravlja praktični izpit za učitelja smučanja. Medtem, ko sva z Ireno po sobotnih nakupih, se oglasi Gabi s poti na Lisco. Sprašuje če bi šel na Švarč, saj tam kaže prav dobro. Zahvalim se mu za namig in mu predlagam, naj na Lisci preizkusi Kinga, ko je ravno testival 777. Ampak ne grem. Irena me prebere in po neki novi doktrini pošlje letet, saj je menda bolje da me ni doma, kot da tiho in otožno gledam v nebo. Notranji boji tu ne bodo opisani. Ok, ampak doma bom še pravočasno, da greva zvečer v kino, kot načrtujeva.

Pri sebi naredim kompromis; ne grem na Lisco, ker gre preveč časa za vožnjo, bom pa skočil na Orešje, ki je blizu in sem tudi v primeru curaže lahko hitro nazaj doma. Švarč pravi JV, za Orešje pa je tudi napoved nekaj takega. Odhod od doma ob 12:35 in čez pol ure sem že pri klobasi na startu. Zdravo vleče gor. Ok, vsaj odletet se bo dalo, morda tudi pojadrat. Ptiči se vozijo nekaj deset metrov nad grebenom. Mitja se hvali s slikami iznad Smuka, jaz podražim vzhodnoligaše s sliko klobase.

Ko se pripravim, veter seveda crkne in mi kasneje coto celo posvaljka dol. Kaže na vzhodnik, ki obliva hrib s severne strani. Hja, samo še tega mi manjka! Po nekaj minutah švicanja med čakanjem se veter le sramežljivo obrne nazaj gor in potegnem. Tik pred vzletom ugotovim, da je leva komanda blokirana in prekinem. J#@*!! Ročka ovita okoli škripca. Popravim in ponovim start, tokrat gre lepo, le da zrak ne zagrabi takoj, ampak šele ko pridem ven iz mulde na udar vzhodnika. Drži in buta. Sledi malo pajsanja in iskanja, potem pa v prvi zdrav steber. :))

Ostalo o letu pove trek...

Prvi steber navijem do tik pod bazo. Uau, prijetno presenečenje! Kaj zdaj? Z jugom sem zanešen proti Kumrovcu, hrvaško Zagorje ali Kozjansko vabi, a kaj ko je pokrajina severno od Bizeljskega  pod oblačnostjo bolj ali manj v temi. Pomislim, da bi poskusil na Veternik, vendar me mrak tam odvrne. Južni obronki Orlice so še osončeni, zato poskusim proti Velikem Špičku. Vmes sicer malo popravljam višino, toda zanesljivo tonem. Ko sem že mimo Špička, me med hudim požiranjem po postaji kliče Beli, da pride po mene. Med premetavanjem in že živčnim iskanjem varnih pristankov mu komaj odgovorim.  Nad pišečkim gradom sem si že izbral travnik za pristanek, ko naletim na steber, ki me spravi na varno višino za nadaljevanje pod bazicami. Lepi pogledi na domačo krajino. V glajdu proti naslednji bazi si pripravljam telefon, ki mi po novem služi še za fotoaparat. Baza ne prime, zato poskušam slikat, takrat pa me spipa gor, da komaj krotim coto. Tahud steber dneva na 1,8k - jiiihaaa!

Po naslednjem obiranju bazice me vseeno odnese proti Bohorju, nad naš Švarček, ki pa niti ne prdne, zato grem kar proti Senovem. Pred Šedmom povozim in obrnem nek balonček, ki se počasi razvija in se po četrt ure ure konča skoraj 1k višje. Najs! Zahvalim se Jocu, gotovo mi je on skuhal to pobiranje. Nadaljujem po južnih bohorskih obronkih kjer ugotavljam, da dan crkuje in se z mislijo na kino že skoraj spustim proti Blanci, ko me zagrabi ihta, da moram poskusit vsaj do Sevnice. Res priglajdam do bližine mesta in iščem pristanek čim bližje železniški postaji. Vesel. Ko ciljam izbrani travnik, me spet vzame malo gor in grdo bi bilo, da tega ne bi skušal zvrtet. Kar gre in z vsakim obratom se povečuje dolet. Na vrhu imam možnost naslonit se na greben Ledine  ali pa se spustit v Kompolje. Na Lisci nekaj visijo gor, a nisem prepričan, da mi bo Ledina dala dovolj za varen priklop naprej, zato grem za Kompolje. Izstreli me čez greben in izkaže se, da je višine dovolj še za Breg, kjer lepo pristanem za gasilskim domom pri železniški postaji. Vse se mi reži.
V tistem zagledam Robertota, ki je tudi pravkar pristal. Lep hec! Mislil je, da sem s Švarča. On se je šel bolj spustit z Lisce, ker je nekaj zmačkan... Ugotavljava, da imava vlak (vsak v svojo smer) šele čez debelo uro, ko se pri naju pojavi Slavica, ki jo je Roberto vmes poklical, ker ni imel časa čakat na vlak. Hladni pivci, ki ju je prinesla, sta se zelo prilegli. Prosil sem ju, da me zategneta do ceste, da štopam domov, a smo skozi pogovor prišli do sklepa, da je vlak le zanesljivejši, pa sta me zategnila do Radeške železniške postaje, da sem v družbi prebil še del časa do vlaka.

Med čakanjem in vožnjo sem skoraj doktoriral iz nalaganja leta, saj Oudie, OudieLive in XCGlobe niso najbolje sodelovali. Vmes sem še neuspešno kombiniral še prevoz do Orešja, kjer je ostal pežojček. V Dobovo sem prispel še pred Lenartom, tako da sem jo peš mahnil domov (staknil žulj v zgonjenih gojzarjih), kamor pridem dovolj zgodaj, da bi lahko šli še po pežojčka, a Lenarta še ni bilo... Na koncu se pri nas nenapovedano oglasita Ogi in Suza in zvečer z Ireno ostaneva lepo doma. Po avto na Orešje greva šele v nedeljo.
Uf, kakšen dan!


Sicer pa so leteli z Lisce: Gabi menda svoj osebni rekord do Golt, Drago in Franček pa sta pristala čez Celjsko kotlino.

Lisca, 6.4.2018, Prava vzhodna pomlad, a nedokončan FAI

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2103670/

VSE
Javno
Damjan (fb)
Matej (fb)


Po obdobju kislega vremena se obeta vikend s pravo pomladjo. Vreme za letet.
Kondorji brbotajo že za petek in to že ob pol poldne. Jasno mi je, da me ne bodo čakali tako kot v ponedeljek. Po drugi strani v petek praznuje Manja in bo treba bit pravočasno doma.
Po nakupih za rojstnodnevna darila grem že v četrtek, da ne bi bilo v petek kakšnih nerodnosti. Marko pravi, da četrtkovo deževje ne bi smelo povzročiti nič hudega, morda le to, da bodo mastne baze.

Dan se začne z meglo in se razvije v proper dan. Ob 12:00 v avtu, ob 13:10 na startu, kjer se znajdem sam samcat. Sam vrag ve, kje so kolegi. No, Gabi je na šihtu, saj ima Nina rojstni dan, kar je nesporna prioriteta. Šli so Marko, Drago, Roberto, Mitja in Matej.

Hitro se pripravim in med zadnjim fotkanjem razmer pred startom vidim, da je Marko že objavil let. Kaaaj? Prijatelj se je nizek zapodil na Bohor in storil bridek konec pod Mrzlo planino. Ajaj... Bohor najbrž danes ne bo ...
Mobilnik stlačim v predelano srajčko za na kokpit in jo pripnem. Da vidimo, če lahko slikam s telefonom. Za lažje rokovanje s telefonom tvegam poletne rokavice, saj se bohoti aprilsko poletje, pa ne bo sile z mrazom.
Na Lisci se nikakor ne morem pobrat, ko se nizko spravim na Ješivec, kjer srečam Draga, ki se že vrača z vzhoda. Po grebenih se plazim proti Rudeniku in se počasi sprijaznim z mislijo, da danes ne bo nič z Bohorjem, od koder se pripeljeta Mitja in Matej (ki me slika).  Rudenik ne da nič in tik nad krošnjami se splazim nazaj do Ješivca, da se za Malo Lisco končno le malo odlepim od podna. Nad startom še nekaj telovadim, saj se mi še ne gre pristajat, kljub temu, da slabo kaže in vidim avto. Z nekaj deset metri nad Lisco se spustim proti Lovrencu poskusit srečo na nižjih kucljih.
Nad Okroglicami zagledam dva ptiča, ki ju lepo jemlje gor ter se seveda zapodim tja. Res padem v steber, ki me končno le dvigne s podna na skoraj 1,5k. Ok, takoj se odprejo nove dimenzije - zdaj vabi Kum. Na poti še malo popravljam, zadanem pa še en radoživ steber, ki mi da skoraj 1,9k. Hoho, postaja prav luštno pa tudi hladno. Zlahka pridem do Križ in malo naprej spet popravim višino za na Kum, ki ga obrnem v višini vrha. Pri tem gledam nekoga, ki se pajsa iz sredi doline (kasneje se izkaže, da je bil Zagorc in na treku ni videti tako kritično, kot se mi je zdelo iz  zraka).
Že pri zadnjem pobiranju si rečem, da če na Nebeški poberem na 2k, moram poskusit naredit zamišljen trikotnik. Rudenik - Kum - Dolenjska (hm, Mokronog) in nazaj na Lisco. Nebeška se strinja z načrtom in me lepo vzame na dobrih 2,1k, kjer pobegnem ven iz baze. Vesel, a fotkanje mi ne gre od rok v katere me je zanohtalo od strupenega mraza. Nad Dolenjsko se prav v moji smeri bohoti lepa kumustrada, ki me kar potegne k sebi. Prečudoviti razgledi! Preletim še Leskovec, kjer sem zadnjič pristal. Tokrat se tam še malo poberem, a do baze ne znam več. Sem v precepu. Poskusit še proti Dolenjski in v usihajočem dnevu tvegat curažo ter si otežit logistiko, ali pa se takoj spravit nazaj proti Lisci in morda celo splezat nazaj do avta, kar bi zelo pomagalo priti pravočasno na Manjin rojstni dan. Prevladala je slednja možnost in se v upanju na še kak prdec spustim nad Kompolje. Res se poberem še nekaj metrov, ravno dovolj za priklop Razborja, kjer mi zmanjka malo maneverske višine za poskus pobiranja na vzhodnem bregu. Če ne zagrabi, moram pristajat na kaki neporaščeni zaplati brega, zato se raje odločim za zanesljiv pristanek na grebenu, ki pa me vseeno malo preseneti, da na koncu pristanem z vetrom v rit in pri tem malo poradiram rokavice. Neroda pač.
Vesel in zadovoljen. Lisca in s tem tudi avto je v dosegu nog. Pospravim in poskusim prijavit let, kar pa spet ne gre. Godrnjam nad Naviterjem. Z nahrbtnikom se odpravim proti Liscem in uštopam menda prvega voznika, ki pride mimo. Gre v Polano, kar mi je super, saj me lahko zapelje skoraj pol poti do vrha. Med vožnjo klepetava  in možak ugotovi, da ima do začetka sestanka lovskega društva še dovolj časa, da me pred tem zategne na vrh, kar tudi naredi. Žal nima časa za oddolžilni pir, zato pa ga po njegovi zaslugi imam jaz in si ga tudi privoščim. Prava otvoritev sezone!
Ostali: Drago je bil na Bohorju, pa potem na Kumu in malo nad Dolenjsko ter nazaj na poseko in v Radeče. Marka je pobralo nizko rinjenje na Bohor, Roberto pa je bil prenizek ko se je vračal z Bohorja (čez Dovško!) in je pristal na grebenu Mrzle planine. Z Bohorja (čez Šedem!) se je vrnil Mitja, ki je nato pristal na Bregu. Matej ni objavil treka, je pa bil z Mitjem na Bohorju (naknadno objavi: Bohor še naprej od koče, Kum, Radeče, najdaljši z Lisce danes).

Na koncu sem bil pravočasno doma, da sva Manji šla spodobno voščit.

Švarč, 2.4.2018, Odpihnjeno letenje

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2102243/  (Vzlet: 14:30)

Smotano vreme. Ampak ni hudega, saj so prazniki in se premikamo od ene mize do druge. Za še praznični ponedeljek pa se le obeta neka možnost zračenja, predvsem na Primorskem, najbrž na Gorenjskem, zelo pogojno pa tudi kje drugje, kajti ob dobrem gradianetu  se obeta tudi precej jugozahodnika. Orož celo nekaj razmišlja o tekmi (ne odpove je takoj), tako da malo čakam, če lahko potrdim še eno sedenje in hranjenje za mizo. V nedeljo zvečer je jasno, da tekme ne bo (morda bi še šlo, a želja in skoraj že tradicija je, da se zadnja dirka Snežinke odvije na pomladni Štajerski).

Drago išče partnerje za na Primorsko, a ostanem tiho. Nekje globoko pa me kljuva, kaj pa če bi bilo za Švarč?

Napoved je triki; dober gradient, a po eni uri kar močen JZ. Ampak, saj ne potrebujem veliko; pridem zgodaj, počakam, da začne delat, malo poletkam in po kakšni urci, ko prižge JZ, lep zaključim.

Opravičim se za današnje rodbinsko kosilu na brestaniškem ribniku in se lotim pomladanskih del na rastlinju okoli hiše. Ko Irena okoli 11h odpelje Lovra na vlak, vem da je čas, da zaključim z delom in se odpravim. V tistem pristopi Roman in malo poklepetava okoli pomladnega urejanja okolice. Ko se Irena vrne še vedno kramljava in soproga predlaga, da gremo raje na teraso, kar sosedu kar ustreza. Vmes malo pospravim za seboj in se preoblečem ter se jima pridružim na terasi. Uro kasneje, ko se poslovimo, je že jasno, da ne bo nič s čakanjem in ostane le še upanje, da pridem na start preden se dvigne jugozahodnik. Irena in Lenart gresta malo pred menoj. Sam se na poti zadržujem, da ne divjam in se prepričujem, da bo še v redu in bom ujel še nekaj dneva. Ni mi žal, da smo se malo podružili s sosedom, saj je to tisto, kar nas dela ljudi. Le zdaj bi rad ujel še nekaj preostanka dneva.

Ko že opazujem Jošta nad Švarčem, pokliče Irena in sporoči, da je v vsem tem direndaju pozabila izklopit likalnik. Ajme! Onadva sta že v gostilni in naj grem jaz ugasnit. Pregovarjanja niso smiselna in čez tričetrt ure sem ponovno na mestu, kjer sem se obrnil. Vmes nisem vozil počasi.

Na Švarču s parkirišča ne zgleda slabo. Vleče gor in celo nekaj tičev se vozika sem pa tja. A vendar. Strgana klobasa kar divje otepa, cela pa kot zabetonirana kaže gor. Zgoraj je precej bolj pestro. Na trenutke vleče zmerno, na trenutke pa je za surfat. Dan je lep, nebo je jasno. Ok, če ni za letet, grem pa peš na Jošta, da se vsaj na tleh malo prezračim. Ko se na trenutke umiri, ihtavo zmečem opremo ven in z rokami malček pohendlam coto. Hm, pa saj je obvladljivo. Če potegnem, ko malo popusti, bi menda že šlo...? Na hitro se pripravim. Ko sem končno le pripet, me cota seveda zafrkava in si dela ušesa in takšne traparije. A veter pomaga in v nekem trenutku sem le pripravljen.

Počakam zatišje, potegnem in lepo se spravim v zrak. Gre samo gor in to ne nežno. Nekajkrat obrnem in gre močno z vetrom nazaj in skoraj nič v veter. Na 660m zmanjka še tega dviganja in med potresavanjem rinem v veter nazaj proti startu. Malo nad terenom resnično vleče. Komaj se premikam v veter in lepo me premetava, kar je pa najhuje - curim. Računam, da me bo na zahodnem bregu spet izstrelilo, pa ni nič ali pa pač ne znam ali si pa enostavno ne upam. Poskusim še zunaj, a tokrat ni sreče in sledi previden pristanek. To je to za danes.

Sledi še malo hendlanja spodaj, da vsaj nekaj rešim od dneva. Vmes opazujem veter, ki niha med nič in močnim, med zahodnikom in jugom, enkrat potegne celo z vzhoda. Oblaki vidno drsijo z zahodnikom, ptiči se ne spravijo više od grebena.

Irena pokliče, če sem še na Švarču in da naj pridem po njo. Nagradim se s sprehodom do avta, vmes izvem, da so že na Kremenu, kjer jo poberem, da greva (končno!) še na Dovško k Ireni pogledat Blaževo malo Emo.

Kako pa je bilo sicer? Leteli so na Primorskem, nekaj malega pa tudi na Gorenjskem, na Štajerskem pa bolj tako tako z eno izjemo. Z Lijaka je reprezentanca na E3 pokazala, kaj se da naredit na tak dan, Delux pa je s Kovka priletel scuret na Švarč. Drago pa Franček sta naredila klasični del kurirčka.

Kasneje razmišljam, da bi se moral malce sprostit in pošraufat tisti zametek stebra. Dan je bil za Madžarsko... Dve uri prej.  Vaja pa je le bila.

(manjseleti-večinprejsepiše)