Druga polovica maja je kar letljiva, vendar (spet) nekako ne najdem časa za letenje. Po preletaškem tednu (za druge) se obeta rekreacijski vikend in odločim se en dan posvetiti luftanju. V soboto je bila opcija v Planino v Podbočju poskusit severovzhodnik, a me je doma čakala nedokončana kuhinja (kot že ves zadnji mesec - sem pač počasen). Nebo je krasno, vse kaže na divje pogoje. Kasneje se izkaže, da je bilo vetra kar precej in se ni letelo tako epsko kot je kazalo. In kazalo je lepo. Med šraufanjem pa me pokliče Marko, ter povabi na nedeljsko Lisco in dilem ni bilo več.V nedeljo zjutraj še nekaj malega pobrkljam po kuhinji ter se enkrat za spremembo pravočasno odpravim od doma. Vmes v Brestanici poberem še Gabija, ki je imel namen odletet v Litijo na nek piknik. Ostala druščina naju s kombijem pobere na Bregu in že pred poldnevom smo na Lisci, polni bajkerjev, zmajarjev in izletnikov. Piha enkrat nič, enkrat povleče, enkrat jug, včasih pa celo nek jz. Nad nami lepe baze, ki se morda peljejo z nekim severom? V glavnem - vsega je, a bistveno ostaja: v povprečju vleče gor in za odletet bo. Če pa bo vse tako kot mora bit, se bo dalo tudi pobrat, potem pa kud koji, mili moji. Razglabljamo o načrtih. Gabi gre itak proti Litiji, Drago pa tudi cilja za začetek proti Kumu. Marko je bil še včeraj zagret za na Štajersko, a zdaj nekaj razmišlja o trikotnikih in zanesljivem povratku, ker ima zvečer šiht. Roberto in Franček pa sta odločitev prenesla na čas potem, ko se pobereta. Mene vleče na Štajersko in jugovzhodnik na Lisci obeta dobro popotnico.
Prva gresta (seveda) Drago in Marko in oba se lepo pobereta. Z nekaj malega težavami na startu jima sledim in se tudi nekako spajsam gor. Nič brutalnega, a počasi plezam. Robertota opazim relativno nizko pri Ješivcu, z Dragotom in Gabijem nekako skupaj vrtimo (jaz najslabše, oba sta kmalu nad menoj), Markota pa sem izgubil. Kolega iz stebra se odpeljeta napast Kum, sam pa se odločim za Malič, vendar ne naravnost, saj na poti ni bilo nobenih baz, ampak malo okoli po hribih - da bo bolj ziher. Nad Čelovnikom obiram šibko dviganje, ki me nosi proti zahodu in gledam Dragota pa Gabija, ki sta kar nizko nad Križami. Aj, ne grem za njima, držal se bom načrta, si mislim in porinem na Kopitnik, kjer spet dobim neko dviganje. A glej ga hudiča, tokrat me med vrtenjem krepko odnaša proti jugozahodu. Zgoraj veje severovzhodnik! Kaj čem, grem pa z vetrom, če je že tako naneslo.
Ta del je bil že lepši; šlo je kot sneta sekira. Nekje nad Križami naletim na dviganje, ki se razvije v lep, lep steber. V njem navijem do baze v katero se že začnem potapljati. Potegnem ven, dokler še vidim zemljo. Ne rinem v Kum, saj bi s to višino hitro zaril v rdečo. Pred nogami mi leži Dolenjska, prekrita s kumulusi. Njami! Spustim se z vetrom, uživam v razgledu in čakam, kdaj bom naletel na steber. In čakam. In čakam skoraj 15 min, da se končno oglasi vario. Malo pred tem na desni opazim Dragota pa še nekoga, ki ga ne prepoznam. Nekam nizko povrtavata. Dviganje, ki sem ga le dočakal je šibko in močno zanešeno z vzhodnikom, tako da me odpihne k Dragotu, ki pa zacuri mimo mene.Oni drugi s Skywalkom se lepo mirno pase nad nama, ki praskama za vsak meter. Na naslednjem kuclju spet malo popravim višino in se sprašujem kam naprej. Z vetrom gre v grape, zato poskusim proti JZ, a ker nisem bil prepričan, da se bom s svojo višino uspel spravit čez naslednji kucelj, pod katerim ni bilo opaziti udobnih pristankov, se spustim v veter, v dolino. Pred pristankom poskusim če kaj da neka cerkvica (ne da nič), ko opazim veter v krošnjah dreves na bližjem bregu. Ajd, grem še tja pogledat. Tam pa se spet povrne upanje na vstajenje. Praskam po bregu in napraskam 100m, a me spet spusti, oziroma se ne znam spajsat od tam. Med tem gledam Dragota, ki me visoko preleti in zacuri kak kilometer ali dva naprej. Počasi sem imel dovolj vsega (razen upanja in volje) ter se spustil proti skupinici otrok, ki je spodaj na travniku zvedavo opazovala zračno predstavo. Starši so jih do pristanka komaj zadrževali "na varni razdalji", potem pa je mularija navalila. Najbolj navdušeni celo s skokom na izdihnjeno padalo. Sledi skupinska slika, dogovarjanje za prevoz do kakšne prometnice, obljubljeno je pivo na bližnji fešti, od koder so prišli. Pri tem me otroci navdušeno sprašujejo, kdaj bo še oni drugi dol padel. Gledam, kaj mislijo in vidim, da je nekje nad mojim prejšnjim praskanjem še dečko s skywalkom. Družba gre nazaj na piknik, jaz pa zlagat in klicarit. Medtem pristane še novi kolega. Marjan pove, da je lokalec in seveda dobro pozna razmere na teh kucljih. Je prišel pristat k meni, da vidi, kdo je tako zajeban, da petnajst minut drgne neko krtino. He he.Drago pove, da Franček pobira padle Kondorje in pride tudi po naju. Ok. Marjana pride iskat kolega, ki še mene zategne do Gabrovke. Tam greva do gostilne, kjer najdemo prijazno dušo (Tomaž Tom Zagorc), ki gre še po Dragota. Preden se onadva vrneta prihrumijo v gostilno še Franček, Roberto in Marko. Očitno smo vsi zadovoljni, runde padajo in ne spokamo se nikamor. Ko se končno vsi Kondorji strpamo v Frančekovo laguno, me doleti čast prednjega sedeža - z nahrbtnikom v naročju. Seveda lep dan poplahnemo še v Radečah in potem me končno Drago zategne do avta na Bregu.
Gabi je prišel blizu Litije, a je na Kumu zaril v rdečo, zato ni objavljenega treka.
Lepo letenje in naporna pot domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar