Prazniki so se prilegli in bili so lepo popolnjeni. Za že malo kičast vtis pa bi se prileglo še kaj odletet. Prvega smo bili na Planini v Podbočju, kjer imam že nekaj časa nagledano vzletišče, vendar sem bil tokrat gor brez opreme, saj so bile v ospredju druge stvari. Ogledovanje je vzbudilo veliko upanja na kak dober let od tam (zabeleženo) in za drugega sem se ob podobnem vremenu namenil nazaj gor poskusit. Že ob večernem prebiranju vremenskih napovedi je bilo jasno, da s tem ne bo nič, saj se je rahel veter vzhodnih smeri, ki je na Planini vlekel gor (v bohotne baze) spremenil v kar močan jugozahodnik. Je pa bil napovedan dober gradient in temu primerna termika. Ok, pa Švarč.
Doma si izprosim odsotnost od kosila, vendar se nekako ne odpravim od doma, saj kar lepo popihava, pa še precej (kumulusno) oblačno je. Okoli pol dveh se le odvlečem, z že v naprej slabim občutkom glede vetra.
Na startu dejansko piha, vendar v mejah dobrega okusa. Vmes malo crkne, a se oblaki redčijo, sonce večkrat osvetli dolino in veter se spet okrepi ter maje krošnje vse okoli mene.
Nekako nimam pravega občutka koliko to piha (postaja pravi, da okoli 4,5m/s) in odlašam s startom. V nekaj poskusih ne znam lepo odstartat, zato kar odlašam. Ko mi v enem zatišju končno uspe dobiti krilo lepo gor, odletim viseč v vezeh in takega me veter izstreli gor. S neprijetnim občutkom zaradi vetra se s le s težavo uspem stlačit v vrečo ter se namestit v zic. Ko je oprema končno pod kontrolo, postane zrak takoj bolj prijazen. Sledi klasično udiranje in bohotnim bazam navkljub se že sprijaznim s curažo, ko se končno oglasi vario in ringlšpil se začne. Gor gre počasi in postrani, a gre. Nekaj časa povrtujem s ptičem, ki mu kakšnih 30m od mene ne gre nič bolje in prej odneha. Nekje na 1,3k dviganja zmanjka, a sem že dovolj visoko, da se spustim z vetrom in spet povozim en steber, s katerim se pa le zvrtim do tik pod bazo, vendar se je s 1995m po gps vseeno ne dotaknem. Ves preznojen od onegavljenja na startu kar malo zmrzujem, a se nič ne pritožujem. Kar naj traja in naj se še nekajkrat ponovi!
Kozjansko se šopiri pod menoj, Zagorje pa vabi. Baz na poti vetra ni vse do Podčetrtka, ampak kaj pa morem? Plan je Donačka preko Podčetrtka, čeprav me veter nese proti Ivki, toda na tej poti je nebo (že) modro. Dolgo ne naletim na nobeno dviganje, potem pa se pod prvo bazo, ki me ne vzame do sebe, le malo bolj prepustim vetru, tako da pošteno zarijem v zračni prostor Zagorja in pristanem pri Desniču. Ok, malo zgodaj, dan še ni tako star, a več od tega ne znam. Sem kar zadovoljen z izplenom, sploh glede na odlašanje s startom zaradi (pre)velikega strahospoštovanja do vetra.
Javim se Ireni in ponižno prosim za pobiranje. Ni problema! Pospravim in se sprehodim na drugo stran vasi, kjer med štopanjem poskušam Ireni poslati info o svoji lokaciji, a mi prej ustavi mladi voznik kombija in me zategne do Miljene. Vmes Irena sporoči, da je že v Imenem in le še prečka mejo, tako da je v Miljeni že pred menoj. Na poti nazaj prestavi telovadbo in nama tako pridobi čas za zasluženo pivce. Tega si privoščiva v Podsredi ob prijazno klepetavem oštirju. Sledi še vodeni ogled Švarča, ki se oddolži z lepim razgledom na Posavje. Doma okoli pol osmih.
Uf, dan je kot jagoda na torti teh praznikov. Živel Prvi maj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar