Radenci, 20.5.2017, na prvo nogo

Po celotedenskem šraufanju kuhinje pozno v noči sem bil kar lepo utrujen. Plus zelo malo tekanja kar tako pred tem. Dobro pa je to, da me je kuhinja kot dejavnost šraufanja namesto pripriprave hrane končno spravila pod 100kg.
Zvečer je Lenart nekaj razmišljal, da bi šel z menoj do Duplek, na prvi dan rajdanja na novem vejkparku ali pa morda s Hannah v Celje navijat. Na koncu se odloči, da ne gre, saj da ima nekaj poškodovano nogo. Meni se je nekako zdelo, da vremenska napoved obeta oblačnost in dež, pa ga tudi nisem pretirano silil.
V petek sem kljub utrujenosti od prejšnjih dni nisem uspel dovolj zgodaj spravit spat, tako da sem zjutraj odrinil s polurno zamudo, a še vedno ne najbolj prespan. Vreme je bilo presenetljivo lepo, a sem s težkim srcem pustil Lenarta doma spat, saj sem bil prepozen še za ovinek na Duplek vmes.
Gor pridem še  45 min pred začetkom, tako da se lahko v miru pripravim. Obleko pustim kar v avtu, saj ne mislim čakat za oddajo garderobe (kot že nekajkrat). Bom že šel v avto po nahrbtnik, pa nazaj pod tuš, si mislim.

Ok, lepo se raztegnem in ogrejem, na začelju startne skupine sem nekaj minut pred začetkom. Čisto zadaj. Ob startnem znaku se seveda ne premaknemo, potem se pomikamo počasi naprej, potem pa napovedovalec pove, da so zadnji pol in celo maratonci že prešli startno črto. WTF? Ugotovim, da sem med tekači za 10km, ki so se tudi postavili v startni prostor. Ajaj! Med čisto zadnjimi se prebijem čez startno črto.
V začetku kar gre v tempu okoli 5:05/km, pri povratku iz A nekaj časa tečem z neko gospo, a mi pri prvih "vzponih" po G.Radgoni pobegne. Kasneje me kot Brežičana pozdravi neka druga tekačica in švigne mimo naprej.  Po 14. km že čutim noge, zato pridejo prav vedno pogostejše okrepčevalnice. Prav v vsaki spijem kozarec vode in se še malo osvežim po glavi. Visoka oblačnost preprečuje pripeko, a vseeno je vroče.
Zadnje vzpone sem, sicer počasi, a vendarle pretekel. Še kako je živ spomin na lansko maratonsko kalvarijo. Spust malo poveča tempo, a ne dohitim več nikogar. V Radencih iztisnem še zadnje atome moči za hiter zaključek. V cilju dobim medaljo od tamalga Domna Prevca, potem pa se sesedem na prvo klopco, ki jo zagledam. Hitro je nekdo pri men, če je vse v redu in mi ponudi vodo, ki jo hvaležno sprejmem.  Na izhodu si naberem banan in flaš z vodo ter se s polnim naročjem prebijam v senčno travo, ko me pozdravi skupinica treh, ki me nekako prepoznajo. Vem le za tekačico, ki me je prehitela ostalih dveh nasmejanih fac pa ne. Pri rokovanju in čestitkah mi vse leti iz rok, gospod mi pomaga tako, da mi vzame eno banano. :)
Na travi kar nekaj časa prihajam k sebi, pojem banane in spijem štiri vode (3l). Ves premočen se odvlečem do avta. Na poti me pomilujoče gleda neka gospa in komentira, kako mora biti težko in boleče teči v teh copatih (berfutkah). Poskušam ji povedati, da ni hudega, a je , kot kaže, ne prepričam. V avtu nekako obsedim in upira se mi misel, da bi se hodil nazaj tuširat. Preoblečem se, in ker nekako ne švicam, je tudi tako v redu. Do doma bom že preživel, si mislim in se odpravim proti domu.
Ura je bila še zgodnja, zato sem se odločil še ustavit v Dupleki, da vidim ta vejkpark. Lenart je sicer že prej sporočil, da se jim je nekaj pokvarilo in da itak ne obratuje. Dela pa šank.
Na navigaciji nastavi na vejkpark in ponujena mi je tudi trasa, ki gre precej manj po avtocesti in jo izberem. Na poti se ustavi še v "Vino naprodaj" po dtri tekoče spominke; enega in pol belega, eno in pol frankinjo in pol bučnega (skupaj 14,5€).


Na stranski poti se zagledam v s kumulusi posejano nebo, ga slikam, se odpeljem naprej in srečam pogrebno povorko. V tistem vidim, da sem zgrešil odcep, zato se obrnem, se vključim v pogrebno povorko in se 15min žalujoče pomikam za gumivozom, ki ga počasi vlečeta dva konja v spremstvu gasilcev. Nato me na prvem odcepu pričaka makadam. Ok. Kasneje me doleti zapora ceste z obvozom, ki ga obvozim, a spet mimo odcepa za mojo pot.  Zrinem se mimo zapore in pridem do mojega odcepa, ki ga pa ravnokar asfaltirajo. No way! Vrnem se na začetek obvoza in grem nazaj.Ter iščem svoj obvoz. Najdem ga in čez 20min sem le na vejkparku. Na poti do šanka nekim sprehajalcem pojasnim, kaj za vraga je to v gramoznici, potem pa si privoščim zasluženo pivce.


Čeprav sem utrujen kot pes, mi pri svetih gorah živc ne da, da ne bi šel pogledat še starta nad Bizeljsim-Orešje. Pred bizeljskim gradom je gneča, od tam pa gozdna pot naprej v hrib. S pomočjo trekov na olc nekako ugotovim, kje sem in kam je treba
it. Na koncu nekaj sto metrov še peš, kar mi, presentljivo, da dihat. Plac je lep in pravi izziv za kakšno pravo avanturo ali pa popoldanski skok. Izziv je posotelje na severni strani, ki bi se ga dalo preletet... Gledam ptiče ki jadrajo v rahlem seveniku, na JZ pa so že plohe. Nazaj grede naletim na zanimivo druščino ljudi v belem pred bizeljskim gradom, a se jim ne posvečam več, saj me vleče le domov, počivat....
A doma, ja doma pa čaka nedokončana kuhinja in naspidiran Lenart.... Hja, ni nam hudega.