Drugič: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2000359/
Na kratko. Metuljmanija je bila napovedana že kar nekaj prej in treba je rečt, da so imeli Metuljčki kar srečo z vremenom, da se je prav to soboto poštimalo.
Med drugim, predvsem druženjem med letkanjem, je bila napovedana tudi preletaška tekmica, ki sem se je želel udeležit. Našpičil sem se in enkrat začuda pravočasno odrinil od doma, da ja ne bi zamudil brifinga. Vmes smo se kondorji dogovarjali za prevoz in na koncu so preostali trije pristali v mojem avtu. Le Stane je bil po svojih poteh.V Rimskih izvemo, da ne bo nič s preletaško tekmo, pač pa so na Kopitniku že hike&fly tekmovalci. Dan z rahlim severom in dobrim gradientom je obetal letenje, a kaj ko so pa meteorologi napovedovali tudi popoldanske nevihte. Marko se je ves skrokan odpovedal letenju in se prijel ponujenega piva, Stane se je že spustil s hodečimi-letečimi tekmovalci, ostali trije pa smo mencali in iskali prevoz na štart. Taksi kombi je zamujal. V zadnjem trenutku se nam je pridružil še Matej. Na koncu se nas je usmilil Senicatov Joc, ki je po furi tandema zategnil en kombi letenja lačnih duš na Kopitnik. Prvič sem bil tam. Nenavaden start - v zavito dolino.
Tako smo se načrtovano zgodaj pometali v zrak. Drago se je pobral, Roberto in Matej tudi, jaz pa sem nekaj praskal in scurel na punkl V od Kopitnika. Malo sem bil obupan, malo pa besen in sem drgnil tisto krtino, dokler me le ni vzelo gor do Robertotove višine. Nato pa traparija. Videl sem Dragota, ki že visoko vrti Kozjek (gre proti domu?) in sem s težko prigaranega jurčka porinil v severni breg Kozjeka, a tam ni bilo nič zame. Nazaj grede sem bil že krepko pod mojim punklom in uspeh je bil že to, da sem se privlekel nazaj na pristanek, Evo ti ga na.
Takoj sem začel lobirat za še eno rundo in ko sva bila z Matejem že dogovorjena, se je pojavil taksi kombi in problem je bil rešen. V taksiju srečam JanezaJ, ki je bil del vesele druščine v Makedonji 2015. Ugotoviva, da se letos spet vidimo tam.
Na startu so pretežno gorenjci in me dražijo, naj jim pokažem, kako se tukaj leti. Bemti! Jaz, ki sem pravkar tako gladko scurel, naj komu kaj kažem?! No, dejansko v skoraj brezveterju potegnem prvi, ostali pa za menoj. Tokrat sem imel malo več sreče in na V robu opazim kanje, se jim pridružim ter skupaj zapnemo nekaj, kar se razvije v lep junaški steber (do 5m/s). Na 1,8k pobegnem izpod baze. No, končno! Kozjansko je posejano s kumulusi, proti Lisci je tega malo več. Možnosti je bilo za 360°. Ker sem bil že ravno tukaj, ne bom rinil na domačo Lisco, grem raje proti Šentjurju, pa potem proti Maliču, morda še Mrzlica, pa nazaj na piknik. Spustim se proti prvi bazi na poti. Malce levo je cvetela ena močna, pod njo se je nizko glede na mene pobirala jedrilica. Ko sem prišel blizu, je bil kolega v trdni lupini že krepko nad menoj in - glej ga hudiča - se je strmo spuščal izpod dosežene baze. Od tam, kjer sem bil, mi je delovalo črno in sklepal sem, da je pilota preveč vleklo v bazo, zato da je bežal ven. V takšno si nisem upal zapeljat, zato sem se odločil, da bom posmukal le rob stebra. Ki ga pa ni bilo. Ok, višine in baz je še dovolj pa grem pod naslednjo, ki pa je bila spet jalova. Skratka, nobena mi ni dala nič in končal sem pregretem pristanku v Laškem. Malce frustriran, a ne za dolgo. Tako je pač to naše početje. Kasneje pride Drago po mene, na pikniku spijemo še pir ali dva in v enaki postavi, kot smo prišli, tudi odrinemo nazaj.Nov start in to dvakrat. Eno niiizko pobiranje in en krasen steber s ptiči do baze. Ni slabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar