http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2077632/
https://photos.app.goo.gl/Abz9xk9MpteZN37i2
Dolgo, marčno pozno jesen in zgodnjo zimo je na začetku decembra (5., 6.) presekal preblisk vsaj približno letalnega vremena, a se nismo odzvali Markovem namigu, tako da smo potem le na olc-ju spremljali drgnjenje inverznega Kovka, ki pa je le držal. Za vikend smo bili potem klubsko bolj našpičeni, a se je pa vreme skisalo. Mene vleče testirat CURE-ta, ki me menda že čaka.
Po prvih resnih znakih zime se je to nedeljo razjasnilo z napovedjo, da bo približno tako večino prihajajočega tedna. Nedelja je že dejansko lepa, a ne razmišljam o Primorski, ker mi je bolje lepo doma, v družinskem krogu. Rahla burjica čisti nebo nad Primorsko, na Lijaku je letljivo. Na mojo pobudo za torek se odzove le Drago. Marka je držalo, a se ni odločil, za Robertota je bila napoved termike preveč zelena, kaj je pa Gabiju preprečilo, pa ne vem.
Z Matejo se v ponedeljek dogovorim za testnega Cure L (ki je še nekje na Koroškem), poleg pa naročim še enega M za Dragota, če je že priložnost.
V torek se dobiva pri Pečjaku in nekaj čez deseto odrineva proti Lijaku, kjer naju Pavle pričakuje pred dvanajsto. Ker sva dol skoraj uro prej, si privoščiva še kavo na zadnji pumpi pred izvozom z AC. Tam naletiva še na Konrada z Zdenko in MihaK, pade debata o Cure in Konradovi zgodbi s tem krilom. Ko se kasneje na pristanku dobimo s Pavletom, se izkaže, da ima le Cure M za Dragota, ne pa tudi L-a zame, ki naj bi bil v gostilnici, kjer pa ga tudi ni bilo. Prejšnji preizkuševalec ga 'z manjšo zamudo' le dostavi ob dvanajstih. Izkaže se tudi, da je M premajhen za Dragota, pa sta se potem s Pavletom dogovorila, da danes zamenjata krili in Drago je dobil zelo dobro uletenega Cure ML, Pavle pa je je žrtvoval za podmerskega M.
Na startu me je Miha podučil, kako delujejo ogrevalne vrečke, ki sem jih za v rokavice nabavil ta teden. Zeblo pa me že ne bo! Med pripravo ugotovim, da radio ne deluje. Crknjene baterije?! Bomo pa leteli v tišini. Ne mudi se mi v zrak, da ne bi slučajno curnil, a vidim, da dan nekaj dela, čeprav na tleh le tu pa tam malo povleče gor. Upam, da bo danes za eno urco letenja, ki mi manjka da jih letos napolnim 50.
Ok, končno je čas za Cure. Vitka zadeva. Start je neverjetno lahek. Pa saj so bile tudi razmere lepe, pa upošteval sem Konradova navodila, da se za dvig uporabi le notranje A štrike.
Samo letenje je vidno iz treka; najprej previdno do Čavna, tam se spajsam nad greben, pa spet previdno visoko do Modrasovca, kjer me že dohiti Drago, ki je ob mojem startu še urejal padalo s Pavletom. Nekdo vrti zunaj na V robu, a se mi zdi sumljivo scurljivo. Na Kovku ni videti nikogar, zato sklepam, da tam še vedno vleče burjica, mene pa vleče k avtu. Drago se globoko pod menoj vrže čez V rob in ga že odpišem, češ da se od tam že ne bo izvlekel. Ampak stari se ne da. Medtem ko sam počasi baloniram nazaj, me spet dohiti in nad vrhom Čavna se že pogovarjava s krilom ob krilu. Tam povrtim neko lepo dviganje, Drago pa oddirka naprej. Zvrtim na udobnih 1,5k, ki jih je škoda stran vrečt, zato se zapeljem nad ravnino, da lahko v miru še malo pofotkam ta let. Na 1,2k po načrtu obrnem in odgasiram nazaj. Gasiranje je udobno in mirno, tako da ga pohodim do konca. Sliši se živižganje vrvic.
Ob vmesnem popravljanju višine udobno priklopim nazaj na greben, nekje nad startom se še malo poberem in čez Daniela na Škabrijel od koder gledam nekoga, ki visoko navija nad Sabotinom, ki mi je bil cilj za današnjo drugo skrajno točko. A oba kuclja sta bila mrtva. Vsaj na moji višini, saj je na Škabrijelu nekdo praskal nad menoj v višini vrha in se uspešno vrnil na Daniela, ki mi v podnu ni dal in na koncu sem bil prav vesel, da sem se še po zraku privlekel do blata uradnega pristanka. Dve urci iz vmes popravljenega načrta nista bili doseženi, vse ostalo pa v polni meri.
V slast!
Pristal tik za Konradom, malo pred Dragotom. Težave z zlaganjem cote brez pomožne vreče, a razen blatne bunde ni bilo hudega. Zic je tudi tak, kot bi oral z njim, pa tudi prav.
Sledi še runda v kiosku, ki se podaljša na dve. Drago je že odločen, z Matejo se pogaja le še okoli cene, namiguje na skupinski popust, ker me že vidi kot sokupca. Zaenkrat še ne. Sem očaran, nimam pripomb, a čisto takoj ne bom popustil pred prvo lepotico, ki me vzame gor. Da "skrome" odškodnine za prehod v moj rukzak niti ne omenjam (pogajanja začeta okoli 2,7k).
Pred tretjo rundo se rešiva z umikom, saj naju čaka še zdaj že tradicionalni nakup vina. Med navdušenim modrovanjem o dnevu in coti zapeljem z AC že v Ajdovščini in to ugotovim šele, ko se ne znajdem na cesti za Col pa prižgem navigacijo. Ta naju odpelje v hrib v Budanje, od koder ne zna v Vrhpolje, sam pa tudi ne, saj je že trdna noč. Bemti zanašanje na navigacijo! Počasi se nama že mudi, saj čez nekaj minut naj pri vinarju ne bi bilo nikogar več doma. Po še nekaj tavanja ga le najdeva, doma pa sta otroka in sin mi le natoči vino, tako da sem rešil tudi to. Skupaj še do Škofljice in nato vsak po svoje. Doma okoli pol osmih, kjer le sedemo za mizo in skupaj pojemo večerjo.
Lenart je malce živčen zaradi jutrišnjega izpita (ki ga je potem gladko opravil in postal mladi voznik!)
