https://goo.gl/photos/1Q3kdidmbwtsqdoh9
Čez vikend sva z Ireno šla po našo prikolo, ki se je že skoraj ukoreninila tam v Stupicah. V soboto sva bila bolj na izi, kot se pač spodobi za morje. V noči na nedeljo nas je prešla manjša vremenska fronta. Zvečer sva vedrila pri Mihi in Andreji, ponoči pa tudi ni bilo nič takega, kar ne bi tam že večkrat doživeli, a višje na istrski obali je tudi lomila drevesa. Nedelja je bila burjasta, kar me je še pred zajtrkom pognalo na surf. Po treh urah učenja glisiranja v zankah (nekajkrat je celo uspelo) in menda kakšnih petdesetih vodnih startih in iks katapultih nisem zmogel več ter še vedno živahen veter prepustil znalcem. Pospravila sva naš poletni vikend in ga skozi burjo previdno pripeljala domov.
Burja prinese letalne dneve in kar malo sem pričakoval kakšno pobudo s strani bolj zagnanih letalnih kolegov. Sam sem računal nekje torek ali sredo, a se v torek sam nisem zmigal, kar se je izkazalo za ... hmm... nerodnost. Ko sem v službi poškilil na vreme, je zgledalo v redu, kar so kasneje potrdile objave letov Kondorjev z Lisce...
Ok, za sredo je še kazalo dobro, morda z malce več visoke oblačnosti, ampak napovedan gradient je bil kar soliden - šibka do zmerna termika do 2k, kar je po izkušnjah sploh ni slabo. Na WhatsApp pobaram Kondorje, a ni odziva. Drago se oglasi v sredo zjutraj in dogovoriva se za Breg ob 13h.
Toda dan se ni čistil, oblačnost je prekrivala nebo. Ko bi opoldne moral že odrinit na pot, sem še preverjal pri Dragotu, kakšno je stanje tam dol. Odgovor je bil, da me zapelje gor, če že želim, on pa najbrž ne gre v zrak. Na Škofljici se vidi kar nekaj neba, zato se vseeno odločim poskusit.
Pot je živčna, polna počasnih šleperjev, na koncu pa me doleti še obvoz čez Krmelj in skozi neke hoste v Boštanj. Na Breg tako pridem s polurno zamudo. Tam kramljata Drago in Franček in nobenemu se nikamor ne mudi. Drago mi preda makedonsko blago in se ponudi, da mi spusti avto. Ok.
Gor sicer lepo vleče, a pokrajina je v globoki senci debele koprene in kolega si naročita pivo. Ajme!
Na startu sta dva zmajarja, ki se vržeta dol in lepo pocurita. Ajme drugič. Koprena medtem začne razpadat in upam na vsaj malo drgnjenja grebena Lisce. Glede na JZ po startu zavijem na Z greben in izstreli me na 1,4k. Opa, nekaj pa bo! Franček se isto tako lepo pobere malce zunaj. Ker sva prej kovala (kisle) načrte, da greva z vetrom na pivo za kune, sem se spustil proti Rudeniku, ki je bil že sramežljivo obsijan. Ni dal nič drastičnega in med povrtavanjem balonov začudeno opazujem Frančeka, ki se je čez dolino odpeljal na Metni vrh. Sicer se je tam kao delala neka bazica, ampak danes jaz ne bi stavil na nizka pobiranja... Sam sem tipal po grebenu sem in tja, dokler ni na mali Lisci res zagrabilo na 1,7k od koder sem se s 60km/h spustil proti zdaj že jasnini na vzhodu. Seveda Kozjansko ni dalo nobenega dviganja več in pristal nekaj km za Planino. Zložim po Dragotovem nasvetu - s coto pripeto na zic. Pa da vidimo, kako bo naslednjič.
Prej je Franček omenjal, da naju lahko njegova žena pobere, če pred četrto pristaneva okoli Planine. Kot nalašč. No, izkaže se, da je že prej šla ponj, a sta se vseeno vrnila še pome. Lepo.
Zahvalil sem se jima z rundo v Trubarjevem hramu v Loki (mimogrede: od pristanka pa do avta nismo šli mimo niti enega delujočega šanka).
Ajd. Če bi to doživel na brezdelno sobotno popoldne, bi bil čisto vesel, tako pa pa me malo žulijo te 4 investirane ure. Res znam izbrat najbolj neugoden trenutek za pokurit nadure.
ps. naslednje dni so še vedno enaki vremenski pogoji, vendar brez kopren... ajme tretjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar