Po povratku z balkanskega popotovanja se še nekoliko sestavljam nazaj v vsakdan. Malo gledam na olc, ki beleži divje lete sem in tja, odvisno od dneva.
V tem Mitja K na Vzhodni ligi navdušeno napoveduje dober dan za Orešje. Z Ireno sva sicer načrtovala, da bi morda že v petek odrinila na morje pospravljat prikolo, a se je našel dober film na brestaniškem gradu, potem pa naju je še Mitja opomnil, da bo treba na piknik za Titov (enaindvajseti) rojstni dan. Ok. Izprosil sem si še odlog prihoda na T2, da grem še eno na hitro odletet. Na šihtu sem šel v Trzin, na povratku kupil darilo za Tita (knjiga Žižkovi vici; si jo bom izposodil), potem pa žrtvoval dobri dve uri za predčasen odhod. Doma me Irena nahrani in še pred četrto sem bil na startu. Od doma 20km in 20min. Nov najbližji start. Že med potjo se spomnim, da sem doma pozabil nogavice in sprijaznim se. da bom bos v gojzarjih. Jebiga.
Gor kar lepo vleče in nad statom jadra cela jata vran; dobro kaže. Mitje še ni in odletim sam.
Je kar precej vetra, termike pa ne, tako da se vozim malo nad, malo pod grebeni. Kucelj pred mejo ne da nič, z višino kuclja pa se ne grem spuščat čez dolino na HR stran. Malo drgnem breg in po pol ure, ko je kristalno jasno, da kaj več od tega ne bo, se odločim pristat na startu. V tistem vidim Mitja, ki se je končno privlekel gor. Sledi dolga pristajalna procedura, saj ne morem zadeti prave višine za varen pristanek. Uspe mi šele po 20 minutah. Malo je pomagalo tudi to, da je Mitja vmes le odletel in mi s tem omogočil malo več maneverskega prostora. Tokrat je bil pristanek brezhiben in na mestu, kjer sem si ga zamislil. Malo še pofotkam Mitja in ga objavim na Vzhodni ligi, potem pa se v miru spakiram in odrinem domov, od tam pa z Ireno na piknik. Lovro je vmes bogvezakaj odšel v Lj, Lenart pa je itak v Kranjski gori, oziroma v hribih tam okoli.
Tit je bil zadovoljen z darilom (Manca pa še bolj), jaz pa tudi s kar dobro izkoriščenim dnevom.
V tem Mitja K na Vzhodni ligi navdušeno napoveduje dober dan za Orešje. Z Ireno sva sicer načrtovala, da bi morda že v petek odrinila na morje pospravljat prikolo, a se je našel dober film na brestaniškem gradu, potem pa naju je še Mitja opomnil, da bo treba na piknik za Titov (enaindvajseti) rojstni dan. Ok. Izprosil sem si še odlog prihoda na T2, da grem še eno na hitro odletet. Na šihtu sem šel v Trzin, na povratku kupil darilo za Tita (knjiga Žižkovi vici; si jo bom izposodil), potem pa žrtvoval dobri dve uri za predčasen odhod. Doma me Irena nahrani in še pred četrto sem bil na startu. Od doma 20km in 20min. Nov najbližji start. Že med potjo se spomnim, da sem doma pozabil nogavice in sprijaznim se. da bom bos v gojzarjih. Jebiga.
Gor kar lepo vleče in nad statom jadra cela jata vran; dobro kaže. Mitje še ni in odletim sam.
Je kar precej vetra, termike pa ne, tako da se vozim malo nad, malo pod grebeni. Kucelj pred mejo ne da nič, z višino kuclja pa se ne grem spuščat čez dolino na HR stran. Malo drgnem breg in po pol ure, ko je kristalno jasno, da kaj več od tega ne bo, se odločim pristat na startu. V tistem vidim Mitja, ki se je končno privlekel gor. Sledi dolga pristajalna procedura, saj ne morem zadeti prave višine za varen pristanek. Uspe mi šele po 20 minutah. Malo je pomagalo tudi to, da je Mitja vmes le odletel in mi s tem omogočil malo več maneverskega prostora. Tokrat je bil pristanek brezhiben in na mestu, kjer sem si ga zamislil. Malo še pofotkam Mitja in ga objavim na Vzhodni ligi, potem pa se v miru spakiram in odrinem domov, od tam pa z Ireno na piknik. Lovro je vmes bogvezakaj odšel v Lj, Lenart pa je itak v Kranjski gori, oziroma v hribih tam okoli.
Tit je bil zadovoljen z darilom (Manca pa še bolj), jaz pa tudi s kar dobro izkoriščenim dnevom.
 |
| Vrane jadrajo nad startom |
 |
| Lepo vleče gor |
 |
| Doma pozabljeni štumfi |
 |
| Top landing |
 |
| Mitja nadaljuje |
Ni komentarjev:
Objavite komentar