ParaLisca s Kingom
Z Ireno sva po morskem dopustu in njenih delovnih Atenah namenjena na balkansko turnejo z daljšim postankom v Kruševem.
Nekako sem se bil pripravljen odpovedat Paralisci, da poloviva čim več dni za potovanje, a se je še Ireni zdelo bolj pomembno, da greva vsaj en dan na ta tradicionalni piknik. In žabe ni težko nagnat v vodo, sploh zdaj, ko se je prav za soboto čudežno naredilo letalno vreme. En od magnetov Paralisce je tudi testival. Tokrat sem si ogledal in si rezerviral Kinga. Na domačem terenu v milih pogojih pa me ja ne bo stresel, si mislim.
Lisca je tokrat vrvela od obiskovalcev; tako letečih kot tudi od opazovalcev. Dogajalo se je toliko, da sem se komaj prebil do štanta 777 in si izprosil Kinga. Prijetno je srečati toliko ljudi na kupu in z vsakim kakšno rečt, a nekako sem si to želel zalit s pivom - po malo letenja. Na startu me Drago draži, da me bo poslikal, ko bom odletel s to gumico. Nekako nisem bil za to, saj imamo še s svojim Artikom včasih težave, kaj šele s to precej bolj vitko zadevo.
Ampak, glej ga zlomka! Hudiča sem lepo iz prve spravil gor ter odletel. Mi je bilo kar malo žal, da nisem Dragu pustil, da snema... ;) .
Takoj zapnem živahen steber na 1,8k. Uf, preživel. Pa saj gre. Spomnilo me je na prvo srečanje z Intoxom, prav tu, na Lisci. Isto tako sem bil trd od napetosti, kdaj se mi bo beštija sesula nad glavo, pa se je izkazala za pridno bebico. Tudi King je bil čisto prijazen. Naredil se je lep dan z delujočimi bazicami, v katere sem se potapljal, odskakljal na Bohor, obrnil kočo in udobno prišel nazaj. Nekje nad Rudenikom srečam Gabija, pa zelo na blizu še Mitja. Že z mislijo na pristanek na startu sem nad Lisco zapel še en lep steber, z vrha katerega je bilo treba it naprej proti Čelovniku, kjer me je končno srečala pamet, ki mi je povedala, da je treba nazaj na Paralisco. Žal sem pokuril precej višine, nekaj novega pa nisem več našel ali znal zvrteti toliko, da bi se privlekel nazaj, ampak sem scurel na Razborju ob cesti. Ajaj.
Še preden sem se odpel, se mimo pripelje in ustavi mlada družinica v enoprostorcu ter opazujejo to zanimivost. Ata (Borut?) začne klepet ter se takoj ponudi za prevoz. Postavim osebni hitrostni rekord v pospravljanju in se kmalu pridružim (Neži?) na zadnjem sedežu. Atu se zahvalim s šopom bonov za pijačo in kasneje se še večkrat srečamo. Nekaj se je zanimal celo za polet v tandemu.
Vmes je na Lisco prišla tudi Irena in se podružila pretežno z Ireno.
Več kot sproščeno in prijetno vzdušje sva tako zapustila šele pozno pod večer. Nalednji dan pa piči za Beograd in dalje....
Nekako sem se bil pripravljen odpovedat Paralisci, da poloviva čim več dni za potovanje, a se je še Ireni zdelo bolj pomembno, da greva vsaj en dan na ta tradicionalni piknik. In žabe ni težko nagnat v vodo, sploh zdaj, ko se je prav za soboto čudežno naredilo letalno vreme. En od magnetov Paralisce je tudi testival. Tokrat sem si ogledal in si rezerviral Kinga. Na domačem terenu v milih pogojih pa me ja ne bo stresel, si mislim.
Lisca je tokrat vrvela od obiskovalcev; tako letečih kot tudi od opazovalcev. Dogajalo se je toliko, da sem se komaj prebil do štanta 777 in si izprosil Kinga. Prijetno je srečati toliko ljudi na kupu in z vsakim kakšno rečt, a nekako sem si to želel zalit s pivom - po malo letenja. Na startu me Drago draži, da me bo poslikal, ko bom odletel s to gumico. Nekako nisem bil za to, saj imamo še s svojim Artikom včasih težave, kaj šele s to precej bolj vitko zadevo.
Ampak, glej ga zlomka! Hudiča sem lepo iz prve spravil gor ter odletel. Mi je bilo kar malo žal, da nisem Dragu pustil, da snema... ;) .
Takoj zapnem živahen steber na 1,8k. Uf, preživel. Pa saj gre. Spomnilo me je na prvo srečanje z Intoxom, prav tu, na Lisci. Isto tako sem bil trd od napetosti, kdaj se mi bo beštija sesula nad glavo, pa se je izkazala za pridno bebico. Tudi King je bil čisto prijazen. Naredil se je lep dan z delujočimi bazicami, v katere sem se potapljal, odskakljal na Bohor, obrnil kočo in udobno prišel nazaj. Nekje nad Rudenikom srečam Gabija, pa zelo na blizu še Mitja. Že z mislijo na pristanek na startu sem nad Lisco zapel še en lep steber, z vrha katerega je bilo treba it naprej proti Čelovniku, kjer me je končno srečala pamet, ki mi je povedala, da je treba nazaj na Paralisco. Žal sem pokuril precej višine, nekaj novega pa nisem več našel ali znal zvrteti toliko, da bi se privlekel nazaj, ampak sem scurel na Razborju ob cesti. Ajaj.
Še preden sem se odpel, se mimo pripelje in ustavi mlada družinica v enoprostorcu ter opazujejo to zanimivost. Ata (Borut?) začne klepet ter se takoj ponudi za prevoz. Postavim osebni hitrostni rekord v pospravljanju in se kmalu pridružim (Neži?) na zadnjem sedežu. Atu se zahvalim s šopom bonov za pijačo in kasneje se še večkrat srečamo. Nekaj se je zanimal celo za polet v tandemu.
Vmes je na Lisco prišla tudi Irena in se podružila pretežno z Ireno.
Več kot sproščeno in prijetno vzdušje sva tako zapustila šele pozno pod večer. Nalednji dan pa piči za Beograd in dalje....
Ni komentarjev:
Objavite komentar